PROFILIRANI V JEZIKOVNO-STILNEM SMISLU IN V TEMATIKI

Regijskega srečanja seniorskih piscev se je letos udeležilo precej starih znancev, ki že vrsto let ustvarjajo žanrsko raznolika dela. Večina jih je zelo profiliranih, tako v jezikovno-stilnem smislu, kot tudi v tematskem. Kot mentorica sem se zelo razveselila, da so nekateri avtorji, recimo od lani, napredovali. Takšen primer je avtorica, ki je poslala pesmi, pod skupnim naslovom Veliki pok, Fizika duše. Lani smo imeli priložnost prebirati njene kratko-prozne tekste, letos je avtorica raziskovala predvsem lastni jaz preko odprte, vprašalne strukture impresionističnih pesmi. Ker avtorica v literarno polje vstopa kot znanstvenica, je v njenih pesmih zajeta ne toliko svežina, kot predvsem drugačen, na trenutke drzen pogled na nekatera obča mesta, kot so na primer čas, prostor, bog, itd. Avtorica je izjemno skrbno premislila formalno plat pesmi, hkrati pa ji je uspelo ta kalup pesmi lepo zliti z vsebino.

Avtorica, ki se je podpisala pod šifro 171, je poslala realistično prozo, s psihološko zelo dobro razdelanimi liki. Očitno je, da avtorico okupirajo vojni časi, bodisi da gre za čas prve ali druge svetovne vojne. Posebnost pa ni toliko v sami tematiki, temveč v načinu vodenja zgodbe. Že od samega začetka smo v zgodbo posrkani, to pa iz razloga, ker avtorica zna in zmore pokazati na večperspektivično zavest prikazovanih likov. Tako moški kot ženski liki imajo na voljo dovolj prostora. Oboji se zapletajo v kompleksne odnose in na koncu za svoja dejanja tudi plačajo ceno. Tisto kar je zanimivo, je, da se zgodb drži rahlo skrivnosten nadih in da avtorica z majhnimi potezami drži zanimanje bralca, predvsem pa, kljub vsevednemu pripovedovalcu, ki ve več od samih likov, pušča odprt prostor za bralčevo interpretacijo o izteku zgodb. Od omenjene avtorice bi si kot mentorica vsekakor želela videti več ali pa celo daljše zgodbe.

Še en kratko-zgodbeni prispevek, katerega avtorica se je podpisala z šifro Bodoči očka, na zanimiv način odpira tabuizirano temo para, ki si želi otroka. Kljub resni temi in kljub temu, da je pripovedovalec v defenzivni drži, se pripovedovanju pozna sproščenost, humorna drža.

Avtorica zelo lepo vodi zgodbo in jo dopolnjuje z drobnimi detajli. Deloma zakrinkava resnični predmet obravnave, in tako zbuja zanimanje bralca. Zanimiva je tudi perspektiva pripovedovalca. Avtorica je na delavnici izjavila, da bi ista tema iz pogleda ženske pripovedovalke utegnila izpasti sentimentalno, medtem ko je moška perspektiva v resnici precej unikatna in celo nepričakovana. Kljub obvladani, vehementni pripovedi pa bi avtorici priporočila, da na nekaterih mestih pripoved razširi, dopolni, in sicer na mestih, kjer popisuje erotičen odnos para. Na vsak način je primerno, da se avtorica izogne vulgarizmu, lahko pa bi zgodbo porinila nekoliko čez rob in jo tako nadgradila.

Avtorica, ki je poslala pesmi pod šifro zmerno oblačno, je zrela, narejena ustvarjalka. Njene pesmi so dodelane, premišljene. Avtoričina posebnost v pesmih, ki jih je poslala, je komentar sedanjosti, vendar podan na izjemno sublimen način. V pesmi Bujenje za jutrišnji jaz bomo naleteli na izjemno formulacijo: »vse visi v zraku / kot da nekdo venomer / otepa prah.« Avtorica lepo povzame tudi misel celotnega srečanja, namreč da se prihodnost nanaša na preteklost in obratno. Kljub temu, da avtoričine pesmi na prvi pogled delujejo hermetično zaprte, na različne načine iščejo dialog, bodisi s stvarnostjo bodisi z drugim človekom. Zanimivo je tudi, kako avtorica zakrinkava svoj jaz, ga postavlja v ospredje, vendar hkrati dela nevsiljivega.

Za vse ostale avtorje, ki niso prišli v najožji izbor, velja, da so prav tako izpisani, vendar morda tokrat niso šli najdlje v svojem ustvarjanju ali pa so oko kamere nastavili le na eno perspektivično os. Nekateri so v svojih komentarjih realnosti duhoviti, kot na primer avtor, ki je poslal tekste pod šifro Roza, spet drugi so razmišljeni, kot na primer avtorica, ki je poslala svoje tekste pod šifro Upornica. Ravno zadnja avtorica vzpostavi zanimivo distanco do avtobiografskega opazovanja. »V meni je toliko oken skozi katere gledam, da ne vem, katero je pristno in katero sem si zaradi lažjega sprejemanja svojih dejanj, izmislila,« zapiše. Podobno iz okvirov avtobigrafskega izstopa avtorica, ki je na natečaj poslala pesmi pod naslovom nenaspana. Avtorica pesmi še zaklepa v obrazce, vendar znotraj le-teh proizvaja določen sentiment, ki pritegne in zbudi emocije pri bralcu. Ravno pri slednji avtorici je vprašanje, kako se otresti zgolj terapevtske funkcije pisanja, ki je zagotovo legitimna, pa vendarle avtorica kaže izjemen potencial, saj je občutljiva in pronicljiva opazovalka tako sebe kot družbene realnosti.

Na natečaj je bilo poslanih tudi nekaj pesmi, ki imajo izrazito povnanjeno dikcijo. Takšne so pesmi pod šifro mel5ka ali pa na primer pesmi pod šifro minevanje. Pesmi, ki iščejo srednjo pot med pisanjem za sprostitev in upovedovanjem »stanja« starejših ljudi, so pesmi pod šifro tara

17. Avtorica na pretresljiv način popiše odrinjenost starejših na margino v pesmi Tisti čas: »Pritihotapil se je tisti čas, / ko nihče več ne potrebuje / ljubezni od mene / in tudi pomoči ne želi nobene.« Precej podobno dikcijo izbere avtorica, ki je poslala pesmi pod šifro Encijan plav, le da so njene pesmi bolj izščiščene. Avtorica piše o življenjskih resnicah in spoznanjih, ki pa so vedno predihana z osebno izkušnjo, zaradi česar so njene pesmi unikatne. Zgodba »Očala« avtorice, ki je poslala kratke zgodbe pod šifro Klementina, je skorajda magična in upoveduje recimo tisto, kar naj bi bil resnični predmet literature, zato bi bilo smiselno, da bi avtorica omenjeno zgodbo morda celo razširila v novelo.