This is the end, my only friend, the end. Včeraj. Firmo so zaprli, zdaj sem pa svoboden. Zavod. Super. Zavijali so z očmi in mislili, da tega ne vidim. Jaz brez dela, oni pa zavijajo z očmi: smo preobremenjeni! Kot da čakam na njihov stolček, plačo. Sem jim rekel, naj se ne mučijo z mano … Zavijali so z očmi: kaj ti veš, kaj je naše delo!
Nekaj mesecev oddiha. Mirno lahko čakam pomlad; nato poletje, sonce, morje in en šotor … Jaz in Luna sama na plaži. Še prej malo na Roglo, če bo sneg.
Dopoldne sem šel na eno pivo, končal zvečer ob nepreštetem. Pridružil se mi je Bruno in kmalu cela klapa, da smo lahko še enkrat nazdravili, ker je pred tremi tedni dobil hčerko. Žena se je pa samo režala, ko smo ga sredi noči prinesli in vrgli čez prag. Le s prstom na nasmejanih ustih nas je malo utišala.
Ok, čisto v redu, ampak mene pa ne bo v takih zgodbah, da bi se že odložil v kakšno zakonsko posteljo, pa otroci, pa to! Ni pravi čas in res še ne rabim tega.
Med drugim pivom me je poklicala. Zmenila sva, da greva zvečer na pico. Pa sem bil potem pregloboko v vedno novi hmeljevi peni, da bi ponovno slišal mobi. Neskončno njenih klicev je obviselo neodgovorjenih. Tudi ona je morala bila penasta, saj je prespala pri starših, danes pa mi je klice vsaj petkrat skenslala. Šele po službi se je omehčala. Šla sva na Lent. Čisto se je skulirala, ker nisem pil; maček včasih prav pride.
Ona je zakon – ma ne, ne bi spet zakon – preprosto kul! Kaj to ona guča ☺ ! Škoda, da jo je mama klicala, ker so očeta odpeljali na urgenco, ko ga je spet strašilo njegovo srce. Starega je panika. Potem plane panika po celi familiji. On, ki je bil zdravnik, sedaj režira hipohonder drame. Menda se je nalezel vsega, kar je v življenju videl. Sicer je njena familija čisto ok. Niti ne težijo, ker sem trenutno na cesti; vsaj ne tako, kot moji. Njena mama pa je celo navdušena nad mano, nad mojimi risbami, pa nad vsem, kar napišem na FB-ju. Vsi upajo in verjamejo, da se nekoč najdem, sestavim in bom potem čisto užiten. Ne, moji domači me verjetno preveč dobro poznajo.
7. jan.
Ne vem, kaj so nabasali na mene! Klicali so z Zavoda. Po dveh dnevih! To ni res! Najprej sem jim rekel, da planiram selitev iz totega Maribora nazaj domov na Vrhn’ko. In so odložili. Čez dve uri kliče ženska še enkrat. Kaj sem hotel, dvignil sem. Ponovno je sledila nekakšna razlaga, da iščejo prostovoljce. Mene za prostovoljca? Se hecajo? Neki begunci, da so na mejah. Kaj res? Na tisoče folka! Jaz nisem videl še nobenega! Menda so na TV, spletu in v časopisih. Pa le kdo to bere in gleda? Rekla je – verjetno je zavijala z očmi – češ, kaj, da nič ne vem! Ponovil sem zgodbo s selitvijo na Vrhniko. Ona pa, da so begunci tudi na Vrhniki. Res ne vem, ali so prišli tja iz časopisov, TV-ja in FB-ja? Na koncu sem ji obljubil, da se jutri oglasim. Džizes! Ali pa menda Alah, pa to!
Luna se je smejala, ko sem ji povedal za klic. Potem je gučala v telefon veselo o meni, da sem moral z nekaj steklenicami temnega grenkega piva vso njeno sladko svetlečo pripoved pošteno zasenčiti. Ker bo do jutri v Ormožu, je bilo ok, saj nisem bil pod alko kontrolo.
Večer je prazen in tih. Pogrešam kitaro. Škoda, da sem jo razbil …
Opazujem Lunino babico, ki ohranja svoj prostor na steni v zahvalo, ker je Luni zapustila stanovanje. Rokerji umiramo mladi, reče.
Pogrešam te, Luna.
8. jan.
Na Zavodu se nisem izmazal. Ker sem menda kvalificiran! Nekdo jim je prišepnil, da znam arabsko! Da sem menda bral neke arabske pesnike v originalu. Slabe špijone imajo. Pojasnil sem, da imajo natančno zapisan moj nedokončani prvi letnik faksa; nobene diplome in ne znanja arabščine. Zavijal sem z očmi. Tistih petdeset arabskih besed, ki jih znam, pa ne iz verzov Rumija, ampak iz moje ene same sezonske avanture turističnega vodiča v Egiptu, me je pokopalo. Ja, angleščino pa odlično obvladam, pritrdim, da mi potem res ni več rešitve. Če grem, me je vprašala. Kam, sem vprašal. Na Vrhniko, je rekla. Ne vem, sem odvrnil, ker me ta izgovor ni več reševal. Na Vrhniko ali na mejo, je nato vprašala. Na mejo, sem izbral. In postal prostovoljec. Aja?
9. jan.
Na spletu iščem delo. Vsaj priložnostno. Da pobegnem iz mej, na katere me pošiljajo. Ne razumem, kje se mi je zalomilo. Moral bi priti na razgovor nalit, pa bi imel potem mir. Jaz sem pravzaprav Johnnie Walker, neprimeren za tole begunsko odisejado.
Luna je včeraj zvečer končno prišla. Skoraj v solzah mi je potožila, da je begunka, in prosila, naj ji pomagam …
Zaspala je z nasmehom. Očitno sem dobro opravil svoje novo poslanstvo.
10. jan.
Moji starši in njeni starši so presenečeni. Kam da grem, me sprašujejo. Nimam pojma, odgovarjam. Luna se reži. Karitas ali RK, sprašujejo. Nimam pojma, odgovarjam. Luna se reži. Moja mama navija za Karitas. Njene telefonske pridige se razvlečejo v neskončne monologe razodetja. Razlaga, da Karitas opravlja božje poslanstvo tudi ob beguncih, čeprav ni čisto prepričana, da je potrebno beguncem odpreti pot v Evropo. Njena razlaga o božjem in o nesrečnikih me zabava, ker je tako lahko razbrati, da se ne na prvo ne na drugo ne spozna prav nič. Točno toliko, kot jaz.
Sprašujem se, kam grem.
Z Luninimi straši smo večer preživeli v kavarni, kjer sva z Luno naveličano poslušala, da je pomoč beguncem nujno potrebna pri prehodu države. Mešanje različnih ver, narodov, kulture pa je lahko problem, zato ne bi bilo dobro, če tu ostanejo. Lunina starša sicer ne gresta v cerkev niti trikrat na leto, ampak njena mama vseeno verjame, da je slovenska zemlja menda posvečena Mariji, ali nekaj podobnega. Verjame, da obstaja problem svetosti zemlje. Tudi moški z bradami so baje problem. Ženske z rutami so problem in so ob tem seveda tudi uboge. To z rutami bo pa že res, če so uboge!
Sprašujem se, kam grem.
Njen oče, očitno zdrav kot ribica, ni rabil vode treh src in veselo zaplaval skozi dve buteljki, ko je evforično razlagal, da ne zaupa ljudem, ki jih prestraši že pogled na en sam kozarček totega rujnega. S svojim molkom sem se strinjal z njim, da je treba probleme reševati tam, kjer nastanejo. Ker mi res nimamo ničesar s tem, kar se pri njih dogaja, mi govori on in mislim tudi jaz. To celo zelo dobro razumem, ker imam probleme z Vijolami, saj sem Green Dragon. Če bi ostal v mlakužah ljubljanskih, teh problemov ne bi imel.
Sprašujem se, kam grem.
Luna ves čas pribija, kako bodo moji naslednji dnevi zanimivi. Močno dvomim.
Nazadnje je zmagala enotnost in složnost, da je škoda zapravljati čas za razpravo o beguncih, zato je postal konec večera veliko svetlejši.
Zdaj pa je čas … C’mon baby, take a chance with us …
11. jan.
Tvoji, je rekla Luna in pokazala na cerkev, mimo katere sva šla. Karitas, mi je razložila.
Džizes! Že jutri začnem, zato sem jo prosil, naj mi danes prizanese. Planiram, da grem za dan ali dva, potem zbolim. Ali pa najdem kaj drugega. Sicer sem popolnoma prepričan, da se me bodo sami znebili v nekaj dneh.
Popoldne je deževalo. Rad imam dež. Če bi imel še en džojnt, bi bil dan popoln; in tudi večer, pa je Luna zvečer pobegnila k staršem, ker gre jutri zjutraj službeno v Ormož. Vzela bo očetov avto, da me mimogrede zapelje do meje. Ponoči pa je avto rezervno reševalno vozilo, predvsem za psiho njenega očeta.
Zaprem okna … Open All The Doors … The west is the best, the west is the best. Get here, and we’ll do the rest …
14. jan.
Živim sredi kaosa! Sredi nerazumnih umazanih tujcev! Sredi blata in sredi sranja, v katerem se nikakor ne znajdem! Priznam, nor sem, da sem se privolil v to avanturo! Popolnoma nor!
Jutri sporočim, da sem zbolel. Ne zbolel, umrl, crknil!
15. jan.
Riders on the Storm. Čez glavo mi je zlezlo na tisoče beguncev; pa na jetra; in sedaj se neprizanesljivo plazijo po mojih žilah. Poselili so mi možgane. Ne prenesem več ne tujih obrazov ne tujih besed! Nemogoče
je vse to prežvečiti in preživeti! Nemogoče je karkoli narediti! Katastrofa! Prerivanje, kričanje, valovanje glasov in umazanije. In hlad valovi. Valovita dež in blato. Blato na tleh, na beguncih, na meni, v meni. Nažrl sem se ga za celo življenje. K sreči znam tistih petdeset arabskih besed, ki jih že sovražim, in večinoma popisujem ali pa prevajam iz angleščine, ki jo že sovražim. Včasih pomagam pri prevzemu dobavljene hrane. Pospravljanju šotorov se izognem in zvečer takoj pobegnem. Folk pa takrat še kar prihaja iz teme. Noro! Neskončno jih je! Le kaj imam jaz s temi begunci? Zjebali so me s temle! Če želim, pa menda lahko sedaj že odneham brez pojasnila. To naredim že jutri! … my only friend, the end.
17. jan.
Med begunci včasih zavre. V meni vre neprestano. Mislijo ti izgubljenci, da smo prostovoljci vsemogočni? Misli država, da smo ljudje neuničljivi? Ali smo mi tam sploh še ljudje? Ali folk ve, ali sploh kdo ve, kaj se dogaja?!
Moram ven iz tega sranja! Prekleto sranje!
Če ne bi bilo ob meni Lune, bi se mi strgalo. Če ne bi bilo vročega tuša in vroče Lune, bi se mi že strgalo.
Vendar Luna vsak večer najprej pričakuje, da ji pripovedujem, kar preživljam. Ob tem kaže otročje navdušenje. Meni pa ni do tega, da bi šel s pripovedjo še enkrat nazaj v peklenski dan. Zato jo raje zvabim v svoje želje … Come on baby, light my fire. Nato pa lahko, ob njenem mirnem spancu, nekaj stvari zapišem; naj prebere, saj že vem – in veš, da vem! – da skrivaj bereš, kadar vaju pustim s prenosnikom sama.
20. jan.
Premraženi, umazani, mokri in izmučeni so nas ves dan oblegali. Zdi se mi, da sem – in smo – skoraj brez moči. V neskončnih vrstah prihajajo večinoma velike družine z majhnimi otroki. Odrasli molčeči, otroci razigrani. Ali kričeči odrasli in molčeči otroci. Molčeči in kričeči v neprestanem kaotičnem ritmu. Vsak trenutek je drugačen, ničesar ni predvidljivega, ničesar razumnega. Otroci niso potrpežljivi, so pa vzdržljivi. Mnogi sicer otožni, kot vsi otroci brez igrač. Nekateri veseli, kot vsi otroci, ko jih nove stvari očarajo. Nato se vloge med njimi v hipu premešajo: kjer je bila vesela igra, je potem otroški jok in obratno. Odrasli, na katerih visijo najmanjši otroci, pa so se očitno izgubili na begu. Razdalje so jih potujčile, zdi se, da postajajo možje ženam neprepoznavni, žene pa živijo le še v delčku otroškega sveta, ki jih trdno oklepa okrog vratu.
Iz nekaterih družin štrlijo izmučeni starci in starke kakor samotna drevesa, ki so jim posekali korenine; sedaj čakajo, kdaj, iščejo, kje naj se zrušijo.
Beda.
22. jan.
Včeraj sem bil prvič prost. Včeraj sem dihal.
Danes pa je bil ponovno brez kisika. Dan, izgubljen za mrežo. Dan nočnih mor.
Včasih upam, da bodo vsi ti ljudje izginili, če bi lahko vsaj za trenutek zaprl oči. Vendar se razdalje med njimi in mano neprestano krajšajo. Strah prehaja iz njihovih oči v moje, da bi mi okužil misli in telo.
Zvečer mi je Luna pripravila večerjo. Bilo je mistično. Mistika njenega sveta, v katerega me vodi, je resnično svéta. Kaj pa vsa ostala resničnost?
23. jan.
Luni sem zjutraj rekel, da ne zmorem več. Pogledala me je; vstal sem in sem šel.
Popoldne je deževalo. Moralo bi snežiti … Ne, moralo bi vsaj en dan sijati prekleto sonce!
Pomislim na morje in plažo, v misli zaplujejo čolni, polni beguncev. Pomislim na Luno, ki me objema, obkroža me gruča prestrašenih stark. Pomislim na klapo, s katero bi šel na pijačo, slišim, kako v blatu cmokajo koraki v vrsti za hrano. In pod slušalkami se preko glasbe vse glasneje dviga jok in kričanje iz ruševin.
Zagrnem okna, zagrnem svet.
25. jan.
Včasih je dan drugačen. Danes je bil poln veselih otrok in minil, kakor en sam droben, skoraj običajen trenutek. Zato včasih upam, da bo tudi večer drugačen, da bodo pod šotori zaspali srečni otroci … Da se lahko končno nekaj spremeni.
A nas nikoli nič ne spremeni.
Zvečer je bila Luna precej tiha, jaz pa sem se posvetil pisani arabščini. Pogovorna arabščina se razlikuje od pisane. Pisavo razumejo skoraj vsi, govorica pa lahko postane hitro nerazumljiva. Kljub temu znam že po štirinajstih dneh več arabščine, kakor zna prevajalec slovenščine.
Pravkar je Luna napisala pesem. Pravzaprav je ni napisala. Ker je samo za naju, ni napisana; lahko ji prisluhnem le iz njenih ust. Le jaz.
Zdaj še ob tebi težko svobodno diham; zdaj se še v tvoji pesmi izgubljam …
26. jan.
Iz Zavoda so me klicali; ženska sprašuje, če bom še nadaljeval delo v zbirnem centru. Še za nekaj dni, sem ji obljubil. In se čudi.
Vem, da sem prehitro obljubil, a ravno takrat sem popisoval družino, ki se želi vrniti. Oče in mati s tremi otroki. Zvedeli so, da so bili v obstreljevanju mesta pobiti vsi njihovi najbližji. Niso zmogli našteti vseh mrtvih, ker so jim solze odplaknile besede, imena. Vrniti se z otroki na plesišče smrti? Vrnitev med zasute grobove in med grobove, ki so že izkopani in jih čakajo, če se vrnejo?
Poslali smo jih v center na Vrhniko. Za nas je primer zaključen.
27. jan.
Hočem nazaj svoje življenje … Hočem le še bežati.
Bil sem prost. Z Luno sva se zapeljala do meje, do žice, rastoče čez celo južno obzorje. Videl sem, kako je bila ob rezilni ograji šokirana. Jaz pa sem že vse svoje življenje slep in žice pravzaprav nisem videl, dokler ni danes prebodla njenega očesa...
28. jan.
Pozno je že. Luna zdaj že spi.
Mene pa je skoraj strah nove noči, teme, tišine.
Vso preostalo prejšnjo noč je bila v mojih sanjah žica. In za žico otroci. In nato ves dan. Zaman sem se trudil, da bi se prebudil in bi izginila iz morastih sanj resničnosti. Žica, v mrazu cvetoča, režeča.
Zvečer je prišla Luna in me rešila.
29. jan.
Videl sem dno pod svojimi nogami in na to dno odvrženo množico. Ne, niso bile moraste sanje!
Luna me rešuje in pripoveduje o problemih v službi. Predvsem o tistih, ki jih razreši. Rada ima svojo službo, a vem, da si želi končati študij. Vendar o tem vse manj govori.
Pogovor pripne na žico, ki obdaja naš zverinjak, kot pravi. Vedno je govorila, da so ljudje zveri; sedaj ji verjamem. Večina na drugi strani naše žice je pravzaprav plen, ki ga preganjajo zveri preko puščav, preko morja in hribov. Dokler jih ne zaustavi žica ločnica. Ob njej je bega konec. Skozi ozke prehode spuščajo plen v ograde, da ga popišejo. V desnem spodnjem kotu vsakega lista je le številka obrazca: taboriščna številka. Ista za vse.
Riders on the Storm …
30. jan.
Ne bi se smel spustiti v razvaline sveta, ki ga prinašajo begunci v sebi. Ne bi smel pristati na to prostovoljstvo. In ne bi smelo biti begunskih taborov. Niti ne bi smelo biti besede begunec. Otroci se je ne bi smeli učiti niti pisati, ne pa da z njo celo živeti. Ne bi smelo biti življenja, v katerem je izbira le beg ali smrt.
In ne bi smelo biti druge strani, kjer smo od lastne sreče opiti, da lahko bežimo pred grozo v slepoto. Bežimo, da ne vidimo, kako se v lažno upanje dvigne val tistih, ki še niso obležali. In na domačem pragu se v slepoti postavljajo prepreke, rezilne ograje, se popisuje, vrača in zavrača človeka.
In dvignejo se kriki proti ljudem, ki padajo v tišino.
31. jan.
Prišli so malo pred koncem moje izmene, ko nisem imel več moči za pogovor, le še čakal na beg … Šotor je bil že prazen, ostali so že vsi omagali.
Prišla je s starši in dvema bratcema, na glavi je nosila prekrasen hidžab, v naročju pa je pestovala manjšo sestrico, ki ji je takoj zdrsnila iz naročja in prišla k meni. Ko sem jo negotov dvignil v naročje, sem jo prepoznal. Ni bila njena sestrica. Pred nekaj urami sem popisal njeno družino.
Sweet je moja Mala sestrica, je pojasnilo dekle, spustilo hidžab na vrat in pred mano je stala deklica. Pozna te, je rekla z nasmehom. Lepo je govorila angleško. Nepričakovano je vprašala, kam so prišli. Ko sem navedel ime države, naziv mejnega prehoda, me je z novim nasmehom prekinila in vprašala, če je tu veliko rek, če velikokrat dežuje, če je poletje toplo, če so trave poleti še zelene, če so tu gore, če so tu oblaki kdaj beli. Nato pa, kakšno glasbo poslušam, če sem bil kdaj na morju, če imam starše, kaj rad berem, ali sem kdaj srečen … Nasmehnil sem se. Ona pa je že hitela pripovedovati zgodbo, ki jo je nekoč prebrala. Nisem razumel, ali je bila zapisana v Perziji ali na Kitajskem, vsekakor že v davni preteklosti; vendar zgodba še ni končana. V tej zgodbi so bili ljudje srečni le takrat, ko so hodili. In so hodili dolgo, dolgo, dokler niso prišli na rob sveta. Želeli so pogledati preko roba, pokleknili so in se nagnili čez rob. Tedaj je z njihovim pogledom čez konec sveta padla tudi njihova sreča. Ker so ostali brez sreče, so se želeli vrniti domov, saj bi morda lahko doma ponovno našli korenine izgubljene sreče. Vendar brez sreče ni mogoče najti doma. Zato so še vedno na poti. Zdaj iščejo dom.
Ves čas smo vsi molčali, zato je nadaljevala, da ve, da ne njeni ne moji starši ne hodijo iste poti, zato bosta pravi dom in sreča tam, kjer ne bo robov, kakor so danes med nama. Ker ona ne sme pogledati preko roba poti, če ne ve več, kje je njen dom. Ker jaz ne smem pogledati preko roba, preko katerega lahko pade in se izgubi sreča. Nato me je vprašala, če so že prišli do zadnjega roba. Nisem povsem razumel, ali je imela v mislih svojo družino, sebe ali vse nas. Priznal sem ji, da ne vem, ker nisem vedel ne zanjo ne za njeno družino, najmanj zase. Nasmehnila se je, me spoštljivo nagovorila po arabsko, spoštljivo, tako kot morda nagovori očeta, morda prijatelja ali učitelja, v angleščini pa pojasnila, da so jih na poti že večkrat popisali. Medtem se je Sweet vrnila iz mojega v njeno naročje. Starši, ki so stali ob njej nemo kakor ob grobu, so ji podali dokumente in ona meni. Popisal sem jih.
Zdaj grem, je rekla arabsko; lahko bi pomenilo tudi vrnem se, saj ima arabska slovnica veliko časov, ki jih niti ne poznam. Zaželel sem jim srečo in veliko sončnih dni.
Mesec raste in te razveseli, je nenadoma rekla v arabščini, ko se je na izhodu še enkrat ozrla. Iz njenega naročja so strmele skrivnostne oči: temna globina, ki sveti.
1. feb. 1:05
Noč se je prelomila. Luna zdaj že spi.
Čakal sem jo, pa sem zaspal nad prenosnikom. Prišla je pozno in me ni prebudila. Bila je tesno zavita v odejo, ko sem jo našel v spalnici. V soju lune sem stal ob postelji in premišljeval, kako se včasih uresničijo želje … Včasih se ti z najlepšim presenečenjem uresničijo želje, za katere ne veš, da jih imaš, je zašepetala v polsnu in vprašala, če si lahko želi otroka.
