labirint med očmi konja. povsod trave.
trave z razcvetelimi rameni na belih lisah.
pokrite z žalobnimi napevi mahajočega klobuka.
zamah levo ugriz mola. osmica v zraku andante.
trave na tržnici zmešnjav in veseljačenja.
nastlane z ogorki ožigosanega bika.
skok v barve na blatni poti.
hoja pod kopiti močnega človeka.
sijoče trave pravkar pomolzenih kobil.
viseče na vrvi ki pleše z nepravilnimi koraki.
preveč prostora. preveč neizrečenih gibov brez vetra.
jokajoče trave nebesnih volkulj s seski za nikoli rojene.
ponižno pokončne in spete z besedo.
trave nedostojnih oblik.
sramežljivo skrite za pocestnim makom
ki se spogleduje z nizkimi krili.
sence oddaljenih jahačev pijejo iz narisanih veder.
pod gobci pena razlitega piva.
trave. oprijete trave mojih misli. obzorja s konji.
DRŽATI
držati jo v glavi do konca. do udarca
s kopitom. vse življenje jo nositi kot
dete. kot poslednji vdih. kot ahilovo
peto. oblivati jo z znojem. se tepsti za njo.
moliti vrat daleč od sebe ko pljuvajo
in brcajo. nositi ji najtišje besede. tiste
o modrih travah sredi maja. o teku skozi
valove. o branju z ustnic ko se spustijo.
o čutenju. o majhnosti in dotiku s smrkavim
prstom. držati jo. božati njene slone.
njene plahe stonoge. ji peti. ker drugače
bi bil sam in rumen. ne bi mogel bedeti.
ne bi bil luč. ne bi preskakoval jamic v
bradi. ne bi bil lokomotiva korakom.
bil bi prekupčevalec z obstoji. razbit
žaromet prekletih čelad. kričav in nor.
zato držati v glavi. samo v glavi. in ne
izpustiti. nikoli. ne nje. ne bele marjetice.
NA ZAHODU SEM GOLA
ne rojevam več. prijela sem se med
nogami in se zadrgnila. dokončala.
glava že dolgo prehiteva stopala ki
se vlečejo kot jarki zmletega dne.
kot drevesna smola ki si jo delijo
lovilci višin. z modrimi usti
žvečim glasove ki zastajajo na jalovem
jeziku. na oknih ki jih nisem skotila.
če previdno zajamem priplavajo
migetajoči udi nerojenih otrok.
v vseh odtenkih. molitev ne bo dosegla
kruha ki se mi je brcnil iz rok. brkač
ne bo pestoval mojih sobotnih ponaredkov.
zakaj bi morali razumeti čas. ga odstaviti.
narisati in poslati pasjemu vodniku.
moj kip še vedno neslišno hlipa. moja
soba diši po zažganem. roka se plazi po
plastiki in išče otroško slino. moje telo
je presta ki se je pojedla. na zahodu sem
gola in rože na pogrebu cvetijo belo.
JUTRO
to jutro med počasnim odhajanjem
zvezd valovi slačijo odseve. med njimi
sem kot lira. zapeta in svetla. napol
zbujena v mrtvo nebo napenjam svoje
strune da zadrhti leseni mir obale.
nepremična lebdim nad vodnim snom
in s prstom rišem po njem lunino sled.
izginja kot izginjam jaz. kot pesek.
zračna in lahka vpijam senco ki zlagoma
vstaja. primem jo za rokav oblečem in
hodim z njo. to jutro mi svetloba postaja
preozka. med drstenjem gladine lovim
popkovino stegujem letvice z nižaji in
zazvenim v sebe kot vesoljna misel.
to jutro bo moje. sveže in dišeče kot sanje.
NA OGLEDU
pred raztrganim človekom sedijo
ljudje in pišejo pesmi.
v mrtva ušesa mečejo verze
z vonjem po slanini. stopnice
so rdeče. roka strmi v vazo
in tihota je pognala korenine.
kdo bo prinesel lonček mleka.
kdo vino kdo cigaretne ostanke.
kdo bo nastavil okostje
ki skriva ugrize prsti
in rahlja pogoltno temino.
kdo bo stal in gledal.
zašumi beseda. čevelj brez
lastnika poje zmečkan papir.
preveč jezikov v sendviču
ustnic. preveč mirnih zidov.
preveč prstov čaka na odstrel.
kdo bo kričal vrtnarjem.
kdo peljal reko v pomlad.
povešen pes nadene uzdo
vetrovom. veje kamnito
sedijo. pločnik se redi.
v vodi črnilo v pesmi led
in poškrobljeni dotiki.
potopljeni sadovi cedijo slino.
nekdo zagrabi daljinec.
