»Ti si na vrsti,« je rekla Timara, tlesknila z jezikom, potisnila k meni vejo upognjenega hrasta, potem pa se z njo sama pognala nad kotanjo in ponavljala: »Jaz pa nekaj vem, pa ti ne povem, jaz pa nekaj vem!«
Ko se je vrnila, je rekla:
»Na primi, poletiš kot ptič, kaj si ne upaš?«
»Daj no, ne bodi taka boječka.«
Sedaj si glasna, sem si mislila, ko boš pa enkrat cepnila pa ne vem, če bo tako. Malo me je mikalo, da bi se pognala, čeprav veje ne moreš primerjati s krogi v telovadnici, na katerih poletiš visoko, in kar žgečka te v trebuščku. Ta trapasta veja, pa škriplje tako, kot bi se podirala drevesa. Kaj ji morem, saj ona noče tja, tudi če bi jo človek vlekel z volom, tako reče moja mama, kadar sem trmasta.
»Kdo bi se bal takele veje, le pokazati nočem kaj znam, od takrat, ko sem staremu Topišku pokazala, kako naredim most in stojo, in sem padla v koprive.« Kadar sem bila na počitnicah pri stari mami sem mu vedno pokazala, kaj sem se novega naučila. Bila sem tako zatopljena v svoje akrobacije, da nisem opazila kopriv. Telovadbo sem imela v krvi.
Pravili so, še posebej Topišek:
»Taka si kot oče.«
Dolgo me je bilo sram, da sem tako grdo jokala, pa kaj, če me je tako peklo, da bi bila najraje zlezla iz kože. Topišek mi je prinesel češnjevo žganje in rekel:
»To ti bo pomagalo, odlično je. Joj, otrok, joj, otrok! vedno rineš v nevarnost. Vse ob pravem času.«
Rahlo mi je češnjevec pokapljal po nogah in rekel:
»Sedaj pa si razmaži.«
Kako me je šele potem skelelo, celo noč sem ječala, saj so bile noge od stopal do zadnjice vse en sam mehur.
Le zakaj vedno vsi govorijo o tem butastem pravem času. Jih je strah? Saj je bilo tudi mene strah marsičesa, sploh če sem sama, ampak tega nisem hotela pokazati Rada sem bila velika, hodila sem že v šolo in bila med največjimi, samo Timara je bila za kanček večja, samo to ni štelo, saj ni bila v istem razredu.
Ker nisem prijela veje, se je Timara sklonila k meni in potiho šepnila na uho, če se poženeš ti zares povem skrivnost.
»Saj nič ne veš, samo zmišljuješ si,« sem ji zabrusila.
»Da nič ne vem, pa še kako vem,« je rekla in še dodala: »Dam ti še eno priložnost.«
Počasi sem prijela vejo, se odrinila z nogami kolikor sem mogla, potem pa jih dvignila in se z njimi oklenila spodnjega dela veje. Neslo me je prek kotanje in zopet nazaj. Sedaj si ti na vrsti, nisem si zastonj mazala rok s to umazano vejo, sem rekla.
Nagajivo me je pogledala, prijela za vejo in se zopet pognala.
»Pa nič,« sem rekla. »Kar zase obdrži, kar mi imaš povedati,« in zamašila sem si ušesa:
»Nič ne slišim!« sem ponavljala. »Grem domov!«
»Počakaj! je zamahnila z roko in skočila od veje. »Počakaj. Za vsako pasjo figo se kujaš. Ne hodi, počakaj! Ne smem biti glasna, Izara lahko sliši.«
»Česa ne smem slišati?« se je oglasila Izara, ki je stala na drugem koncu kotanje.
»Glej, kdo se oglaša,« je rekla Timara.
»Ne bodi taka važička, važna,« je zakričala, pobrala storž in ga zalučala Timari in še kar naprej bentila:
»Mami te bom zatožila, tak da veš.« Timara pa:
»Tožn groš, tožn groš, zvrhan koš!« Pa še glasneje:
»Pa še pokaži, če si upaš!« in začela teči proti njej. Potem se je sunkovito obrnila prišla do mene, se rahlo nagnila, me prijela za rame in mi šepnila na uho:
»Ti ne veš kaj sem danes slišala pri telovadbi.«
»Pri telovadbi pa res nisi mogla nič slišati,« sem rekla. »Vsi vedo, da
Načka ne dovoli, da kdo klepeče.«
»Tiše!« mi je kazala s kazalcem pred nosom.
»Pa še kako so klepetale,« je vztrajala, »prav razločno sem slišala, ko je Senka na glas pripovedovala, da je bila tista sloka Binka
potepinka včeraj zvečer z onim velikim, Danom zunaj. Pa veš kje? V tistem grmovju za kopališčem. Pozno je prišla domov, Pa da veš, kako jo je ata oklofutal, vsi prsti so se ji poznali na licih. Pravijo, da je dobila otroka, bil je tako majhen kot moja dlan in stegnila prste,« potem pa je še enkrat pokazala dlan in mi pomahala pred očmi in rekla:
»Čisto majčken!«
»Le kakšne traparije pripoveduješ.«
»Ja, res je!« se je vzravnala in dvignila glavo. »Na lastna ušesa sem slišala. Saj dobro vem, da fant in punca lahko dobita otroka,« se je šopirila in krilila z rokami. »To se odrasli vedno pogovarjajo ta dva sta dobila otroka, ona dva sta dobila otroka.«
»Jaz pa ne verjamem! Si res prava tepka, če to verjameš,« sem rekla glasno in udarila z eno nogo ob tla. »Vedno kadar sem doma vprašala od kod sem prišla, so mi rekli, da me je štorklja prinesla. Samo jaz tega že dolgo ne verjamem. Pa da bi lahko dobila otroka kar takoj čez noč, tudi ne. Si pozabila na našo kozo Brinko?«
»Kaj ima koza s tem?« se je zasmejala Timara.
O, še kako,« sem rekla modro. »Moja mama je gnala kozo na Pohorje k poku, da bi dobila mladička. Veš, pa ne samo enkrat, včasih kar dvakrat ali celo trikrat. Slišala sem, da so se doma pogovarjali, da ni bilo nič. Potem pa jo je morala ponovno gnati. Pa ni domov prišla z mladičkom, kar nekaj časa smo čakali, da se je skotil. Mama je bila takrat z Brinko, mene pa ni pustila zraven.«
»Mogoče pa je pri ljudeh drugače,« je vztrajala Timara.
»Najbrž je res drugače,« sem pritrdila. Nekaj časa sva molčali, potem pa je pritekla Izara začela poskakovati in vpiti.
Nisem je dobro razumela, kaj je žnerila, saj se je na drugi strani že od daleč oglašal Topišek:
»Danes pa vas je več in hvala bogu, da tukaj ni kopriv.«
Opočasnil je korak, se za hip ustavil, rahlo sklonil, položil roko za uho in čakal. Ko nobena ni nič odgovorila je rekel:
»No, nič ne slišim!«
Ker še zmeraj nobena ni črhnila nobene, samo dregale smo se in mencale.
»Torej je le nekaj novega?«
»Še zmeraj nič ne slišim!« je rekel in še vedno držal roko za ušesom.
»Ste slišali, kaj se je zgodilo Binki? Joj, joj,« je zastokala Timara, »otroka je dobila.«
On pa je samo zamahnil z roko in rekel bolj samemu sebi:
«Otroci, otroci! Otroci pripovedujejo, da je otrok dobil otroka. Ne! Kaj takega pa še ne.«
»Vidiš! Saj sem vedela, naredil se je gluhega, kot vedno, ko pravi Vse ob pravem času.«
»Šleka pac, šleka pac,« se je oglasila Izara. »Tu imata sedaj, saj sem vedela da nič ne vesta, jaz pa vem,« se je tolkla po prsih.
»Če malo pomislim …« je rekla in se popraskala za ušesom in za trenutek pomolčala. »Že vem, že vem, spomnim se knjige z nago žensko pri Sitarjevih. Ko smo tam stikale je bila na polici, se ne spomnita?«
To je rekla tako veselo, kot da je odkrila Ameriko.
»Danes pa si si res dobro umila ušesa,« sem rekla.
»Vem, vem, v knjigi piše kako pridejo otroci, je rekla,« stisnila pesti in nerodno poskočila.
»Ti že veš,« se je oglasila Timara, »saj ti že ena zizika buca, na eno pa še boš počakala.«
Izara pa jo je jezno pogledala, dvignila komolec in rekla:
»Tebi pa še žnoder teče.«
»Saj res! Knjiga! Tista, ja, pri Sitarjevih, ko ti jo je Regina iztrgala iz rok in rekla: To pa še ni za take otroke, vse ob pravem času. Postala je rdeča kot kuhan rak, saj ne vem, kot, da ji je bilo nerodno.«
Imeli so polno knjig in Regina nam je večkrat brala pravljice. Čudno bilo je na kmetih in knjige? Pa še nihče se ni jezil, če smo stikale vsevprek po sobi.
»Tecita,« sem zaklicala in začela teči po gozdu proti Sitarjevim. »Timara, sedaj si ti na vrsti,« sem rekla.
»Kaj misliš, da bom vedno jaz hodila po kostanj v žerjavico,« se je oglasila.
«Kje pa si to slišala,« je vprašala Izara.
»Ti tudi nič ne veš, kaj še nobne knjige nisi prebrala, tam vse piše. Kar nič se ne šopiri,« se je jezila Timara.
Timara se je zopet sklonila k moji glavi in rekla:
»Danes sem potem pri telovadbi, ko sem tisto slišala, hodila okrog učiteljice, kot naša mačka okrog sklede, če ji mama nalije prevroče mleko,. Hotela sem jo vprašati, če res lahko dobiš otroka kar čez noč,« je rekla hitro in požirala besede.
»Kar predstavljam si te, kako si stala tam kot polita kura, saj si nič ne upaš,« sem ji zabrusila.
»Ja, bo držalo,« je jezno rekla in si nategovala ovratnik.
»Pa da veš,« je zopet rekla: »Tista s kitami ima že tudi zizike, in zdi se mi, da ima eno večjo kot drugo.«
»Sanjaš? Kako si lahko videla, saj nosi vedno široke srajce,« sem rekla.
»Najbrž so od starejšega brata.«
»Pa kaj, tudi jaz si doma nataknem kako mamino bluzo, to ni nič takega,« sem rekla.
»Ja kaj si ji favš zizik,« se je oglasila Izara.
»Kje pa,« sem ji zabrusila nazaj in ji pokazala jezik. Komaj je zadržala smeh:
»Imaš pa res dolgega, se ne bojiš, da bi ti ga odrezali?«
»Kaj če bi žrebale,« sem rekla.
»Ja! Timara ima vedno samo dolg jezik,« se je naglas zasmejala Izara.
»Zakaj bi morala jaz, saj knjige ne bom brala sama,« se je upirala
»Morda je katera druga še bolj radovedna, kaj piše v tisti butasti knjigi, kot pa jaz, jaz tako vem,« se je še bolj šopirila Timara in jezno krilila z rokami.
Jaz pa sem si samo mislila nič prav nič ne ve, to si samo misli kot vedno, kadar ima take neslane.
Rekla sem Izari:
»Ko smo bile nazadnje pri Sitarjevih, si imela lepo priložnost, da bi bila knjigo vzela.
»Kako, če pa mi je knjigo iztrgala iz rok,« mi je odvrnila.
»Prej bi morala, kaj pa si tak štor počasni,« sem ji rekla. Takoj mi je bilo žal, da sem ji rekla štor, ker je bila bolj počasna, vem, da jo je to bolelo.
»Kje pa sem si upala, le kam bi jo vtaknila?«
»Vidiš semle in z obema rokama segla pod bluzo.«
»Ja da bi me vprašala kaj tam skrivam, pobegniti pa tudi ne bi mogla.«
Timara se je začela naenkrat smejati na ves glas:
»Kako je moralo biti smešno, ko je tvoja mama gnala Brinko pod
Pohorje, kako se že reče k poku.«
»Da vesta, kako rendigo ima s to kozo. sem rekla. Včasih se mrha ustavi, potem pa ji da mama cigaret, ki ga kupi prav zanjo. Šele potem premakne svojo rit. Kar predstavljam si, kako jo vleče, ona pa se na vso moč upira.«
»Ti mička betička, ti ni kapnilo, takrat, da bi vprašala mamo,« se je spomnila Izara.
»O pa ne samo enkrat. Naredi se, da ne sliši in zardi kot kuhan rak. Ali pa zamahne z roko in reče ni pravi čas in podurha, kot bi jo nosil veter.
»Mi pa nimamo koz, imamo samo prašička,« je spet rekla Izara. Začela sem se smejati, Timara pa se je smeje tolkla po kolenih.
»Žrebamo,« sem rekla.
Kratko travo je iz mojih rok potegnila Timara.
Še dobro, da Sitarjevi ne zaklepajo vrat. Že v lojpi, tako so rekli njihovi veži in kot bi bil kdo gluh pozdravile:
»Bog daj srečo!«
Ko se ni nihče oglasil, smo se spogledale in še enkrat poskusile:
»Dober dan!«
Iz kuhinje se je oglašala Regina:
»Še kako dober je, sedaj, ko nas bo več, bo še boljši.«
Regina ni bila nič podobna rožici. Mi smo imeli doma rdeče, roza bele, pisane, visoke, nizke, krasile so gredo ob hiši. Mama je bila tako ponosna nanje. Sitarjeva Regina je krasila njihov dom. Njena mama je vedno rekla:
»Le kaj bi jaz brez moje Regine, ona je moja rožica, nikoli se ne jezi, če stikate, po hiši in premetavte njene dragocene knjige. Vse skrbno pospravi, tla so vedno sveže poribana, in na knjigah se ne nabira prah, čeprav še ni odrasla.«
Peljala nas je do knjižne police, kot da je vedela, kje nas srbi. Vedno je tako rekela, ko ji nismo takoj povedale, po kaj smo prišle.
»Smo za pravljice?« je vprašala. Me pa v en glas:
»Jaaaa!«
Sedle smo na dolgo klop ob mizi, ki je bila v najsvetlejšem kotu sobe. Rekla je:
»Tu se bolj vidi.«
Vzela je knjigo s police, si popravila predpasnik in začela brati. Brala je počasi in razločno, včasih je stišala ali dvignila glas. Njene pravljice so bile odlične, niso pa bile boljše od očetovih, on jih je na pamet stresal, kot iz rokava.
Ker smo pozabile na žreb sem dregnila Timaro.
»Kaj me suvaš?« Se je obregnila in se premaknila vstran.
Kar sprenevedaj se sem si mislila in se še sama pomaknila. Čez čas sem začela copotati z nogami, da bi me pogledala, še vedno se je delala, kot da nič ne sliši in nič ne vidi. Izari pa nič ni ušlo in pomežiknila je in s prstom pokazala nase. Kar žarela je.
Timara je začela zehati, Izara se je igrala z gumbom, jaz pa sem naenkrat postala zelo žejna.
»Oh, ko bi imela malo vode,« sem začela tožiti. Vedela sem, da bo Regina stopila v kuhinjo, le kako bi me lahko pustila umirati od žeje. Odložila je knjigo in s hitrimi koraki odšla sicer je bila bolj počasne sorte, tako kot Izara, ki je tisti trenutek izkoristila, da bi izbrskala knjigo.
Mrmrala je:
»Ne morem tako hitro, ne morem, potem pa naenkrat: »Imam jo!« je vzkliknila in jo vtaknila pod jopico.
Regina se je vrnila iz kuhinje, jo ošvrknila s pogledom, mi ponudila vodo, vzela knjigo in nadaljevala z branjem.
Vedno sem jo rada poslušala, tokrat pa sem mislila samo na to, kdaj bo nehala, da bomo lahko odšle.
Ko je bilo pravljice konec, je odložila knjigo, vstala, se pretegnila in vzdihnila., Tudi me tri smo vstale, nekaj časa nobena ni rekla nobene, potem je Timara začela mencati z nogami, Izara glasno kašljati, jaz pa sem odločno rekla:
»Šle bomo malo na zrak,« in že smo se zapodile skozi vrata kar ena prek druge in tekle v gozd. k našemu hrastu.
»Pokaži knjigo je bila nestrpna Timara. Izara povleče knjigo izpod jopice jo nasloni na deblo, jo odpre in obrača stran za stranjo, Strmele smo, kot da imamo prvič knjigo v rokah. Na drugi strani sta bila naslikana gola ženska in goli moški, potem pa še slika, spominjala je na lijak, pod katero je pisalo maternica z jajčniki, pod drugo sliko pa sta bili dve vrečici in spodaj je pisalo moška moda. Takoj sem pomislila na modo. Starejše sestrične so vedno pravile to je moderno, ono ni moderno. Ampak vrečice in moda mi ni šlo skupaj. Potem smo pričele listati kar vprek, da bi hitreje našle kaj smo iskale. Bolj smo gledale in brale, manj smo razumele.
»To že ni prava knjiga,« sta Timara in Izara ponavljali ena za drugo in povesili glave.
