Tekla so zgodnja petdeseta leta. Povsod je bila v zraku želja po napredku. Marsičesa je zaradi ruske blokade primanjkovalo, a marsikaj je bilo tudi iz leta v leto boljše. Med ljudmi se je širil optimizem. Tudi za Naca bi bilo lahko vse dobro. Lahko bi užival na račun svojih partizanskih zaslug. Ko je bilo konec vojne, jih je dopolnil štirideset. Oženil se je. V svobodi so mu bila odprta vsa vrata. A Naca se je vrnil v domačo vas, z željo, da bi bilo življenje spet tako kot pred vojno.
Ampak v vasi je bilo vse spremenjeno. Ljudje so se držali v svojih hišah, bili so nezaupljivi in previdni. Naca je kmalu opazil, da se ga izogibajo in da v pogovorih z njim niso iskreni. Nekaj na njem jih je motilo.
»Ker se dame ne sprašuje po letih, bom napisala, da sem pogledala na svet čisto na koncu maja leta ‘60 prejšnjega stoletja in upala, da nihče ne zna izračunati mojih let. Sem vaški otrok, oče rudar, mama gospodinja. Socializirala sem se v družbi svoje sestre in bratov in se učila borbe za življenje čisto spontano, brez pritiskov, groženj ali kakšne dodatne motivacije. Lepo mi je bilo. Tudi poezija je v moje življenje stopila mimogrede, ko je učiteljica dala napisati pesmico celemu razredu in je potem mojo prebrala kot primer dobrega izdelka. Od takrat naprej so pesmi moj dnevnik, moja psihoterapija, moje sogovornice in v zadnjem času vedno bolj način komuniciranja s svetom. Včasih sem pisala le o svojem notranjem življenju, morda kdaj dodala kakšno kritiko na dogajanje v družbi a le, če se me je dogajanje dovolj globoko dotaknilo. Zdaj se s poezijo ukvarjam na drug način. V bogati zakladnici besed in njihovih povezav iščem melodijo in vsebino, oboje naj se dopolnjuje. Ne pišem veliko, ker me zaposluje tudi ogromno drugih stvari. Učim biologijo, kemijo, tehniko, naravoslovje in …. na OŠ Črni Vrh, kar je v današnjem času služba z delovnim časom brez omejitve navzgor. Poleg tega sem aktivna tudi na drugih področjih, pojem v pevskem zboru, planinarim in vodim mlade planince v kraju, kolesarim, potujem. Nekaj malega časa ostane še za družino in tudi za moje ustvarjanje. Doslej sem izdala dve zbirki. Tako je je izšla v samozaložbi leta 2001 in knjižica O sebi, Založba Bogataj, Idrija, 2012. Ni veliko, je pa iz srca in s strastjo, kajti poezija je moja strast.«
Vsa leta v partizanih se je veselil svobode, a sedaj ni bilo v njem nobenega veselja več, nekaj ga je tiščalo k tlom. Še sam sebi je šel na živce. Bil je mrk in redkobeseden. Kot da se je jeza zagozdila v njem in mu zamrznila ustnice. Sam ni dobro vedel, kaj mu je. Žena ga je prosila, naj gre k zdravniku, ta ga je poslal na preglede. Ugotovili so, da ima raka. Operirali so ga in kmalu poslali domov, kjer naj bi okreval.
»Kako je kaj z Nacem?« je ženo vprašala soseda.
»Ne vem, kaj naj rečem. Komaj spregovori kakšno besedo.«
Pričela se je pomlad in zunaj je postajalo prijetno toplo, Naca pa je bolan posedal pod domačim orehom. Tam so nekoč njegovi starši postavili klopco, s katere se je videlo navzdol po vasi.
»Naca že spet ždi pod orehom in gleda na Rozmanov vrt,« je rekla sosedova stara mama, ko je pogledala skozi kuhinjsko okno.
Naca je res vedno gledal na Rozmanov vrt. Sosedova stara mama je dobro vedela zakaj. Rozmanov vrt je imel strašno zgodovino. Ko so leta triinštirideset prišli po Rozmana, je ta hotel pobegniti. V naglici je skočil čez škarpo, da bi jim ušel, a si je pri padcu zlomil nogo. Ujeli so ga in ustrelili kar pred otroci. Naca je bil eden od treh, ki so ga prišli likvidirat. Kdo mu je dodelil to nalogo in ali se je javil sam, tega nihče v vasi ni vedel.
V času okrevanja je Naca pogosto nepremično sedel pod orehom, včasih tudi po več ur. Tudi če ga je žena poklicala, se ni odzval. Postajal je vse bolj čuden. Očitno je bilo, da ga nekaj muči.
Ko je bil v partizanih, Nacu poguma ni manjkalo. Sodil je med najboljše strelce, hladnokrvno je znal pomeriti in zadeti. Verjel je v neustrašen boj. A ko se je vojna končala in je prišel živet običajno življenje v domačo vas, se je njegov pogled spremenil. Morda zato, ker je skupaj z ostalimi vaščani vsak dan gledal Rozmanove štiri otroke, ki so izgubili oba starša. Tudi mamo so jim ustrelili. Ni je on, a vedel je, kdo je to storil in kje. Takoj po likvidaciji moža so jo odpeljali v gozd. Nihče iz družine in tudi nihče od vaščanov ni upal vprašati, kje so ju pokopali. Domači niso izvedeli za njun grob. Vas se je odela v molk. Skrb za brate in sestro je morala prevzeti najstarejša hči Minka.
Njihova družina se je povsem zaprla vase. Kadar je po vojni Minka šla mimo Naceve hiše, je vedno gledala v tla.
Kmalu po vojni, ko je bil Naca še popolnoma zdrav, je pred špecerijo nekega dopoldneva naletel na Minko. Čakala je v vrsti za sladkor, ki se ga je takrat redko dobilo. Stopil je k njej in ji rekel:
»Minka, nisem jaz kriv! Samo ukaz sem izpolnjeval.« Pogledala ga je črno in stisnila ustnice.
»Če hočeš, ti jaz uredim, da boš dobila več sladkorja, saj ste štirje otroci …«
Skoraj neslišno je zašepetala vanj: »Morilec!« Verjetno druge ženske v vrsti niso niti slišale, kaj je rekla, a on se je počutil, kot bi pljunila vanj.
Naca je bil med vojno ponosen, da je bil izbran v Varnostno obveščevalno službo. Ponosen je bil na hitre odzive svojega telesa in na svoje strelske sposobnosti. Komandir ga je večkrat pohvalil. Dali so mu boljše orožje. Tisto puško je obdržal, imel jo je v spalnici na omari. Vsak teden jo je pregledal.
Ko je bolan sedel pod orehom in gledal na Rozmanov vrt, so se v njem pričeli porajati dvomi. Zakaj je slepo sledil ukazu! Zakaj se ni pozanimal, ali je Rozman res izdajalec ali pa so mu ljudje samo nevoščljivi njegovega imetja! Nihče v vasi ni vedel, kaj točno je Rozman zagrešil. On se tega ni vprašal? V vojni se ne sprašuje. Pade ukaz in treba ga je izvršiti. Sedaj se počuti, kot da je otrokom ustrelil očeta, sedaj mu drugi vzbujajo krivdo. Njegove vrednote so bile vendar sožitje, razumevanje, pomoč drugim! Krščanske vrednote! A v vojni so vsi podivjali. Saj to ni bila edina likvidacija, za katero je bil zadolžen, a lažje je pozabiti obraze, ki jih ne poznaš.
Sedel je pod orehom in vedel, da mu Minka, njena brata in sestra ne bodo nikoli odpustili. Tudi nekateri sosedje sedaj naenkrat gledajo nanj kot na zločinca. Sosedova stara mama prav gotovo. Prej, pred vojno, je bil kar naprej v njeni kuhinji, posebno kadar je cvrla krofe. Sedaj mu odzdravi s stisnjenimi ustnicami. Kje so sedaj tisti, ki so mu dodelili tako nalogo, ne da bi pomislili, da gre za njegovo domačo vas. Ali pa so ga izbrali prav zaradi tega!
Nacetovi dnevi so bili težki. Kaj je sploh še vredno njegovo življenje?! Zdaj ga je razjedala še bolezen! Dlje ko je gledal na Rozmanov vrt, bolj ga je peklilo v duši. Spoznal je, da ni mogoče živeti po tuji vesti. Opravičiti svojih dejanj z zahtevami drugih. O Rozmanovih ni nikoli spregovoril, ne z ženo ne s sovaščani. Molčal je o tem, kot bi v sebi skrival državno skrivnost. Žena ni vedela za medvojne dogodke v vasi, saj ni bila iz tistih krajev. Ni vedela, da bi moža poleg bolezni utegnilo pekliti še kaj drugega. Ni pomislila, da je Naca zbolel tako mlad morda zato, ker ga je nekaj glodalo od znotraj. Trudila se je, da bi mu kot bolniku primerno stregla, a v resnici se ga je skoraj bala. Bala se je nihanja njegovega razpoloženja. Njegove oči so bile včasih kot steklene kroglice, trdo so se zalesketale, ko jo je pogledal. Izgubljal je težo, ni spregovoril besede, le odsotno je zrl nekam mimo njenega pogleda. Ob dopoldnevih je hodila delat v tovarno, popoldne se je trudila, da bi možu pripravila kakšno jed, ki bi jo še lahko zaužil.
Ko je nekega popoldneva prišla z dela, Naceta ni bilo v hiši in tudi pod orehom ne. Le kje je? Saj je vendar bolan! Vprašala je sosede, iskala ga je po hiši in okrog nje, če bi mu morda postalo slabo in bi kje obležal. Čez čas je ugotovila, da v spalnici ni puške. Sosedje so organizirali iskalno akcijo. Naca so našli v gozdu, nedaleč od hiše. Legel je pod skalni previs in si pognal kroglo v glavo. Nihče v vasi ni slišal strela.
KOSMAČEVA CILKA
O Cilki mi je večkrat pripovedovala stara mama Francka. Misel nanjo ji še po mnogih letih ni dala miru, posebno še v nočeh, ko po polnoči ni mogla zaspati.
Teklo je leto 1918, zadnje leto Velike vojne. Stara mama Francka je bila takrat desetletni otrok, Cilka pa dekle v polnem razcvetu.
Kosmačevi so bili srednje premožni kmetje v vasi. Imeli so štiri otroke: tri hčere in sina. Hiša je bila vedno pospravljena, pa tudi v hlevu in na skednju je bil red. Kosmačeva mati je bila pridna in delovna, čisto drugačna kot njena sestra, ki je živela v mestu. Tej se ni ljubilo ničesar, rajši je s pisanim cekarjem hodila na trg in zapravljala denar, doma pa je imela vse narobe.
Cilka je bila najmlajša od Kosmačevih otrok. Ker je bilo deklet dovolj pri hiši, je mati njo in sestro Jožico pošiljala gospodinjit k svojemu bratu Lojzetu, ki je bil duhovnik. Duhovniški poklic je bil takrat zelo čislan. Poleg tega po župnijah, kljub vojnim letom, niso trpeli pomanjkanja. V Logu pri stricu Lojzetu dekleti nista pogrešali ničesar. Tudi po več mesecev sta ostajali, pomagali kuharici in skrbeli za čistočo prostorov. Dobro sta se počutili tam. Farani so ju prijazno sprejeli, posebno še Cilko, ki se je znala tako prikupno nasmehniti z očmi. Gospod Lojze si ni mogel kaj, da ne bi opazil lepote, ki je tudi sicer sijala s Cilkinega obraza. Toda zadržal se je, kot je bilo treba. Privoščil si je edino ta greh, da je bil ponosen na svojo žlahto.
Ko mu je ob večerih Cilka prinašala čaj v delovno sobo, je vedno zavzeto pisal pridigo ali pa si dajal opravka z drugimi župnijskimi zadevami. A v trenutku, ko je postavila skodelico na njegovo pisarniško mizo, je začutil v sebi nemir, neko, njemu do sedaj neznano, željo, da bi se dotaknil njene ustrežljive roke. Mislil je, da je to zaradi spomina na dom in na sestro. Seveda si ni drznil tega storiti. Zadržal se je in ko je nečakinja hite odšla in spoštljivo zaprla vrata, je pomolil k Bogu, naj ga obdrži trdnega in zvestega v svoji veri.
Septembra je prišlo pismo s Škofije o premestitvi. Bil je vesel, saj naj bi odšel služit na Ravne, ki so bile bliže domačemu kraju. Vesel je bil tudi zato, ker je bila ravenska župnija bogatejša. V tamkajšnjem farovžu so se ponašali kar z desetimi glavami živine, štirimi prašiči, ter rednim hlapcem in deklo. Življenje bo tam še bolj lagodno. Edino nekaj je bilo. Ob redni dekli in hlapcu, Jožica in Cilka ne bosta več potrebni. Vrniti se bosta morali domov. Na nek način ga je to pomirjalo.
Kak mesec po premestitvi na Ravne mu je postalo dolgčas. Odločil se je, da nedeljsko popoldne izkoristi za obisk doma pri Kosmačevih. Vsa družina je sedela v hiši za mizo in se pogovarjala. Cilka se mu je zdela še lepša kot prej, vendar bila je nekam nerazpoložena. Ko jo je vprašal, kako se ima, je odgovorila, da ni zadovoljna, ker mora biti samo doma in nima kaj početi.
»Na Ravnah bi se pa vendarle našlo kakšno delo za Cilko, posebno ob velikih opravilih,« je predlagal sestri.
Strinjala se je, da bi bilo dobro, če bi Cilka manj posedala naokrog. Posebno še, ker bo s sinovo poroko v hišo prišla še ena ženska in bo ženskih rok kar preveč. Predlagala je:
»Ob žetvi bi vam lahko prišla malo pomagat.« In je še pripomnila:
»Saj je vendar žlahta in se zlobnih jezikov ni treba bati.«
Tako je tudi bilo. Konec julija, ko se je pričela žetev pšenice, je Cilka odšla na ravenški farovž. Vreme je bilo kot nalašč in zaradi vročine so pričenjali z žetvijo že ob prvem svitu. Cilka je na Ravnah ostala kar cel teden. Všeč ji je bilo tam in potrebovali so jo pri delu. Še več od tega, bila je med ljudmi in stric Lojze je bil tako prijazen.
Cilka je odšla pomagat v ravenski farovž potem tudi jeseni, ko so ličkali koruzo. Na skednju se je zbrala vesela druščina. Sedeli so okrog velikega kupa koruze, majili storže, jih vezali v kite in prepevali. Na harmoniko jih je spremljal hlapec Jaka. Cilki je bilo zelo všeč in sklenila je prositi kuharico, če lahko ostane in prespi v župnišču.
Gospod Lojze se jim ni pridružil pri ličkanju, izgovoril se je, da ima delo. Bilo je že čez polnoč, ko so končali. Cilka je tiho stopala po hodniku do kamre, kjer naj bi prenočila. Bala se je, da ne bi zbudila strica. Upala je, da že spi. A ni bilo tako! Vrata stričeve spalnice so se nepričakovano odprla in stric je stopil na hodnik. Cilka se je zbala, da jo bo okregal, ker je tako dolgo ponočevala.
»To noč ste se pa pošteno zabavali,« ji je rekel.
Stala sta si čisto nasproti. Dvoje teles v ozkem prehodu. Cilka se mu je opravičujoče zazrla v oči in začutila v njegovem pogledu čudno moč. Segel je z roko proti njenemu obrazu in jo pobožal po licu.
»Zelo je že pozno. Morala bi že spati!«
A besede so bile tam kar tako, njegove oči, drget njegove roke, vse njegovo telo je govorilo nekaj drugega. Cilka je stala kot vkopana. Začutila je mravljince po celem telesu. Nič ni odgovorila, le gledala ga je. Kako zal obraz je imel njen stric! Zrla je v njegove drhteče ustnice. Pritegnil jo je k sebi in potem se nista mogla več ustaviti. Gospod Lojze je pozabil na svojo obljubo Bogu, Cilka se ni upirala. Ali je bilo to zaradi presenečenja ali pa je tako hotela, sama ni vedela.
Velikokrat sta se potem spraševala vsak zase, zakaj se je to zgodilo in nista si znala odgovoriti. Tudi nista vedela, kdaj sta naredila tistih par korakov do gospodove spalnice in obrnila ključ.
Na skrivaj in v največji tajnosti sta se potem sestajala dve leti. Gospod Lojze si je očital, obljubljal Bogu, da bo prenehal, toda vedno je bila njegova sla večja od volje. Z bogaboječo dušo, a vročim telesom, je legal k Cilki. Do nje je bil strasten in nežen. Nanjo je mislil neprestano. Bal se je in se zavedal, da jo pogublja. Ravno on, ki bi ji moral kazati pravo pot! Postajal je strahopeten do drugih, ki bi utegnili razkriti njuno zvezo, hkrati pa si je Cilke neizmerno želel. Stopil je v pekel strasti in vrata za njim so se zaprla. Ni mogel nazaj. Bal se je sebe samega, bal se je božje kazni. Predvsem pa se je bal, kaj bo rekla sestra – Cilkina mati. V brezizhodnem položaju, je zaprosil Škofijo za ponovno premestitev.
Cilka je doma postajala vse bolj tiha. Nikamor ni zahajala in ni se več družila z vrstnicami na vasi. Zavedala se je, da počne nekaj neodpustljivega. Zavozila je svojo prihodnost. Bila je lepo dekle, ki bi si lahko izbirala ženine. Fantov, ki bi jo ogovarjali in prosili za roko, trenutno na njeno srečo ni bilo. Teklo je zadnje leto Velike vojne in s fronte so se vračali le invalidi in telegrami. V njihovi domači fari se je seznam padlih s tedna v teden podaljševal. A Cilko so mučile druge stvari. Slutila je, da jo čaka nekaj strašnega, ker se je tako pregrešila, pred materjo, pred svetom in pred Bogom.
Potem se je zgodilo najhuje. Zanosila je. Nikomur se ni zaupala, ne materi in še posebej ne gospodu Lojzetu. Zanj bi bilo to pogubno!
Nikoli se nista pogovarjala o prihodnosti odnosa, v katerega ju je zapletla nespametna strast. Vse se je vedno končalo pri vprašanju –Kaj bova?
Cilka je vedela, da se Lojze boji Škofije, boji njene matere, boji svojih faranov. Prekoračila sta vse zakone. Kako bi ji on lahko pomagal, tudi če mu pove? Tudi če Lojze ne bi bil duhovnik, ta otrok ne bi smel živeti. V sorodu sta! Nad Cilko so se zgrnili temni dnevi.
Bilo je že proti koncu vojne, ko se je poleg vsega hudega razširila še španska bolezen. Več starejših ljudi in tudi nekaj otrok na vasi je že zbolelo. Cilka je kljub nasprotovanju matere pričela obiskovati bolnike. Želela si je, da bi nalezla gripo in umrla. Vendar se to ni in ni hotelo zgoditi. Dnevi so se ji vlekli, hkrati pa prehitro bežali. Prav kmalu bo njena nosečnost očitna. Kaj bo storila takrat? Na župnijo na Ravne ni več hotela iti.
Kot že rečeno, je bila naša stara mama Francka takrat desetletna deklica. S Kosmačevimi so bili sosedje. K njim je vsak večer hodila s kanglico po mleko, ker je domača krava ravno telila. Cilko je po otroško oboževala prav zato, ker se ji je zdela tako lepa. Rada jo je srečala. Želela si je dotakniti se Cilkinih dolgih valovitih kodrov, želela si je, da bi tudi ona nekoč imela tako svilnato belo polt in tako zares modre oči. Hkrati je obžalovala, čeprav je bila še otrok, da njej Bog ni naklonil lepote.
Nekega novembrskega večera je Francka, s kanglico v roki, ravno hotela odpreti Kosmačeva vežna vrata, ko je ven stopila Cilka. Francka je opazila, da je Cilka objokana, njena koža na obrazu napeta in vlažna, oči žalostne in zenice velike.
»Kaj pa je? Kam pa greš?« je vprašala.
Cilka je le nekaj zamrmrala in se odpravila proti drvarnici. Tam je dvignila butaro za v peč, a se je ob tem nepričakovano zgrudila na tla. Francka je odložila kanglico in ji stekla pomagat na noge. Butara je ležala na tleh in Cilka ob njej. Skušala je vstati, a se je tresla po celem telesu in šepetala:
»Božja kazen, božja kazen, božja......« Francka jo je hotela spodbuditi:
»Če dvigneš butaro in padeš, to še ni božja kazen, daj no vstani!« Povlekla jo je za roke, da bi ji pomagala. Cilka pa je še kar ležala na tleh in odsotno ponavljala:
»Božja kazen, božja kazen...«
Čez čas ji je le postalo nerodno pred sosedovo deklico in je obmolknila. Pobrala se je s tal, ponovno vzdignila butaro in se odpravila proti hiši.
Naslednji dan je Cilka obležala. Hitro so poslali po zdravnika, saj so se bali, da je tudi ona dobila špansko bolezen. Ko je prišel in ji pri pregledu z žličko hotel odpreti usta, da bi ji pogledal grlo, ji ni mogel razpreti ustnic. Cilkina usta so bila kot okamnela in rahlo potegnjena vstran. Ležala je povsem negibno. Zdravnik je bil začuden nad znaki bolezni. Vendar je molčal. Odšel je, ne da bi razglabljal. Mudilo se mu je. Toliko ljudi je bilo na smrtni postelji. Ni bil kos vsemu, ni imel časa razmišljati o nenavadnih bolezenskih znakih.
Cilka je ležala čisto otrdela in negibna še cel dan in celo noč. Mati je bedela ob njej, le proti jutru je malo zadremala. Ko se je prebudila iz dremavice in pogledala bolnico, se ji je zazdelo, da ne diha več. Prestrašila se je, vzela je ogledalo in ga postavila Cilki pred usta. Ni se zasoplo! Očitno je bilo, da je Cilka umrla v zgodnjih jutranjih urah. V hiši je zavladala neizmerna žalost. Niso se odločili še enkrat klicati zdravnika. Saj ji tako ali tako ne bi mogel več pomagati!
Kosmačeva hiša se je odela v žalost. Izguba Cilke je bila vsem nerazumljiva. Zakaj je zdravo in mlado dekle kar tako v enem dnevu umrlo od španske bolezni? Domači so jokali in jokali, toda Cilke niso prebudili v življenje.
Na pare so jo položili v beli obleki. Ko jo je Francka prišla pokropit, je s strahom zrla v Cilkin negibni obraz, na katerem so se prej voljne rdeče ustnice spremenile v tanko modro črto.
Kot bližnji sorodnik je na pogreb prišel tudi gospod Lojze. Bil je bled in redkobeseden. Dolgo je klečal pri umrli in strto molil rožni venec. Domači so s spoštovanjem gledali duhovnikovo zatopljenost v molitev in nihče si ga ni upal motiti. Šele ko je vstopila sestra in objokana stala pred krsto, se je zdramil in jo vprašal:
»Od česa je pravzaprav umrla?«
»Od španske bolezni. Saj vidiš, koliko jih je že pobralo.«
Gospod Lojze je bil takrat, ko je Cilka umrla, že premeščen v Lju bljano. Zanj se je zgodba razpletla. Bog ga je kaznoval s smrtjo njegove ljubljene, a tako je bilo zanj še najbolje. Uspel je skriti svoj greh pred sestro, farani in škofom. Tudi na pogrebu samem farani niso opazili nič posebnega. Gospod Lojze je brez sence greha na praznem obrazu stal ob grobu in tolažeče podpiral sestro.
Ker so bili časi hudi in je bilo tegob na pretek, se ljudje v vasi niso prav dolgo spraševali, kaj je Cilki v resnici bilo. Le Cilkina stara mati Johana se ni mogla sprijazniti z izgubo. Ni verjela, da je Cilka umrla od španske gripe. Vedela je, da so bili znaki te bolezni drugačni, da je bil Cilkin obraz otrpel kot kamen, namesto da bi ji žarel od vročice. Nesrečno smrt vnukinje je premlevala dan za dnem, vendar o svojih dvomih ni spregovorila nikomur od domačih. Le mali sosedovi Francki, ki ji je delala družbo, medtem ko so bili odrasli na polju, je nekoč nepričakovano rekla:
»Le pazi, glej, da boš bolj pametna, kot je bila naša Cilka.«
»Kako to mislite? Saj Cilka je bila pametna?« ji je odvrnila nevedna deklica.
Stara mati Johana je sprva obmolknila, potem pa nadaljevala bolj sama pri sebi:
»Lepa je bila naša Cilka, lepa ... Le katero jagodo je pojedla, bog vedi? Tako zdrava, pa da je kar umrla.«
Francka teh besed ni pozabila. Leta so tekla, stara mati Johana je v osemdesetem letu starosti umrla in odnesla s seboj v grob dvome o vzrokih Cilkine smrti. Francka nikogar od sosedovih ni več slišala, da bi kdaj omenili Cilko. Sploh pa so se razmere v vasi spremenile. Ona sama je odrasla v dekle in se poročila. Kmalu je prišla nova vojna in prinesla nove tegobe. Le od časa do časa, če je tako naneslo, da je morala stopiti h Kosmačevim, se je spomnila na Cilko.
Bilo je že po koncu druge vojne leta 1950, ko je umrl gospod Lojze. Želel je biti pokopan v domačem grobu. Na križpotju nad vasjo je Francka srečala njegovega brata Andreja. Živel je na drugi strani Jelovice in je le poredko prihajal nazaj v domačo vas. Bil je že v letih, videti je bil sključen in strt. Povedal ji je, da je v vasi le zato, ker je Lojze izrazil željo, da bi bil pokopan v domačem grobu in da prihaja s pokopališča, kjer je urejal izkop. Francka si ni mogla kaj, da ne bi opazila, da bi ji rad nekaj povedal, a okleva. V obraz je bil videti razburjen. Vprašala ga je, če je kaj narobe. Andrej ni mogel zadržati besed.
»Pomisli, ko smo odkopali grob, smo našli Cilkino okostje obrnjeno na stran. Očitno smo revico pokopali še živo!«
Francka se je spomnila besed Kosmačeve stare mame o strupenih jagodah. Vendar Andreju raje ni rekla ničesar. Saj je bila vse skupaj le domneva. Vendar Cilkina usoda ji še leta ni dala miru. Še mnogo kasneje, posebno pa ponoči, kadar ni mogla spati, se je spraševala, kako je moralo biti Cilki, ko se je prebudila pokopana.
