V mestecu, ki se je obnavljalo po prvi svetovni vojni, je po malem še vedno živel duh nekdanjega časa, imenovan madžarija.
To besedo je marsikdo izgovarjal z željo po davni mladosti polni čardaša, ciganskih violin in norih pijančevanj po čardah ob Blatnem jezeru. Trezni del, ki je pomnil zlo, je besedo izgovarjal skozi stisnjene zobe.
Čeprav je Stjepan - rekli so mu Pišta, zgradil svojo popularnost na tem, za večino ljudi neusmiljenem času, je še vedno užival pri ljudeh poseben položaj. To so bili večinoma njegovi vrstniki. Skupaj so preživeli čas pred vojno, zlata leta mladosti.
Pišta, tridesetletnik, neporočen, je še vedno - za razliko od drugih - živel svobodno, kot nekoč. Še vedno je bil tisti, ki zmore piti do jutra in ostati na nogah. Bil je kvartopirec hitrih potez, neustrašen in drzen osvajalec. Zaradi vseh teh lastnosti je dobil vzdevek vagabund.
Od številnih tovarišev je ostalo malo tistih, s katerimi se je še naprej družil. So se pa vsi zelo radi hvalili z zgodbami, ki jih je Pišta v njihovi družbi pripovedoval po vsej A-O monarhiji.
Ena najbolj znanih je bila tista o madžarskem grofu, ki je pri kartanju s Pišto izgubil kočijo in konje. To še ni bilo dovolj, za kvartopirski dolg je moral grof pristati na kazenski obred imenovan - Cigan na peč!
Ko druščina vrešči od veselja, pripovedovalec poskuša čimbolj verodostojno prikazati kako mora debeli grof za kazen plesati čardaš, skakati z mize na mizo, na koncu pa še na vročo peč. Vse to ob ciganskem vpitju in žvižgu Pištinega biča. Ko pa se je grof zavedel in zgrabil za sabljo, jo je vesela Piština druščina že davno odkurila z grofovo kočijo.
Zdaj je v drugačnih okoliščinah poskušal Pišta obdržati sloves glavnega na vseh veselicah. Celo v pretepih, ki so se končali v njegovo škodo. Vsi so vedeli, da prave moške zabave brez njega ni. Samo on zmore dovolj glasno raztegniti meh, stresati vedno nove šale, držati družbo do jutra v veselju. Kjer je on, je prav gotovo tudi mlajši ženski svet.
V svoje domove ga pajdaši niso vabili.Predvsem zaradi lastnih žensk, katerim je nadležno dvoril, posebno takrat, ko ga je imel pod kapo. Imel je tudi grdo navado, da je iz hiše, kjer niso bili dovolj gostoljubni, za šalo kaj izmaknil. Če nič drugega - klobuk z obešalnika.
Bil je edinec iz precej bogate družine, nikoli ni delal, tako da so se ljudje spraševali, od česa neki z materjo živita. Najbolj so jih zanimali odhodi njegove matere, nekdanje meščanske lepotice v Pešto. Tam naj bi živel Pištin oče, visok dvorni uslužbenec. Take domneve so se nanašala na Pištovo obnašanje do mestnih siromakov, ki jih je prezirljivo klicak norčki. Invalide pa je bogato obdaroval z denarjem. Posebno takrat, ko mu je bila kvartopirska sreča mila.
Res, denar mu je prihajal v roke na lahek način, ampak še hitreje mu je odtekal. Čeprav se ni nikoli slišalo, da bi trpel pomanjkanje, se je vseeno čutilo, da je nostalgična avreola madžarije pravzaprav njegovo edino imetje.
To se je videlo po razpadajoči hiši, po oblekah, kakršnih ni več nihče nosil. Imel je usnjeno jakno s potemnelimi zlatimi našitki, polstene jahalne hlače in svetlooranžne visoke škornje. Ob posebnih priložnostih še srajco iz rdeče svile z visoko dvignjenim ovratnikom. Takrat je ponavadi za pas zataknil palico ovito z usnjem, s katero je po dendijevsko trkal, ob priljubljenem čardašu pa z njo ognjevito udarjal po škornjih.
Srednje visok, rahlo temnopolt, svetlosivih oči in nenavadno svetlih skodranih las, je bil Pišta podoben nekemu plavolasemu Ciganu, cirkuškem dreserju. Prav tako nenavadna je bila tudi njegova nrav. Lahko je bil brezmejno dobrodušen, naslednji hip pa že nepredvidljivo mračen, kot aprilsko muhasto vreme. In v tega junaka se je na presenečenje vsega mesta zaljubila tiha in plašna, lepa in ponižna Rozalija, klicali so jo Roža.
Uprli so se starši, bratje in sestre, vsa bližnja in daljna ugledna rodbina, vsi, da bi preprečili katastrofo. Poklicali so sorodnika, člana visoke dunajske duhovščine, da bi pregovoril nesrečno zablodelo dekle. Nič ni pomagalo. Roža je svojo namero izvršila - poročila se je s Pišto.
Mesto je dolgo brenčalo od raznih ugibanj. Najbolj so bili presenečeni Pištovi prijatelji. Čeprav je vsak dan na poti domov hodil mimo Rožine hiše, ga nikoli niso videli, da bi zahajal k nji. Roža pa, kot dobro vzgojena mestna dekleta, ni zahajala na moške zabave. Na vsa vprašanja je Pišta skomigal z rameni, smejoč se zviška radovednežem.
V novem domu je živel po stari navadi. No, včasih so ga v sejemskih dneh videli, kako stoji ob balah lanenega platna, s katerim je trgoval njegov tast. Odsotno je gledal predse in vzbujal vtis, da je tam povsem slučajno.
Nemalokrat je skozi mesto viharil s tastovo konjsko vprego, s pitjem in mahanjem z bičem. Tovorno vozilo je takrat bilo prazno in vsi so vedeli, da Pišta drvi k samo njemu znanemu cilju. Nekega dne se s take poti ni več vrnil. Minevala so leta, ne da bi iz daljnih sejmov prišla kakšna vest. Včasih je prišel kak glas o njem, ne prav dober, celo neverjeten, a za Rožo še ta tolažilen.
Takrat, ko je izvedela, da so ga videli, je pomenilo, da je njen Pišta živ in to je bilo najbolj pomembno. Mogoče je res, da potuje po Madžarski s cirkuško družino, ter da ima z neko ciganko kopico otrok. Ampak ona ve, da se bo slejkoprej vrnil k njej.
In po petih letih se je to tudi zgodilo. V deževni noči je iz železniške postaje prišel, moker in shiran. Zaprosil je hrano, zaspal in se ni zbudil cele tri dni.
Rdeči madeži na upadlih licih, kljub mrazu razpeta srajca, napadi trgajočega in dušljivega kašlja - vse to je izdajalo, da je Pišta pri svojem dolgoletnem izletu staknil nevarno bolezen. Ampak ob skrbni Roži in denarju kakšnega pajdaša se je hitro pobral.
To se videlo v njegovi želji po novi obleki. Razumljivo je bilo, da potrebuje novo, ker je bila stara v takem stanju, da jo je morala Roža zakopati v gnoj. No, njen mož ni želel običajne mestne obleke kakršno nosijo moški njegovih let. Hotel je obleko, kakršno je nosil nekoč. Lahko bi jo preko svojih zvez tudi dobil, vendar je vedel, da bi se mu v taki obleki, ki spominja na huzarsko, zelo slabo godilo. Najmanj gorjača.
Od svojih tovarišev je slišal o konjeniških oficirjih, ki se šopirijo, posebej pred ženskami in paradarijo po mestu. Ko zagledajo kakšnega sumljivca, ga mimogrede iz sedla, usekajo po hrbtu s topo stranjo sablje.
Zato je bila Pišti kratka usnjena jakna, čeprav brez našitkov vsaj majhen nadomestek, zlasti zaradi ovčjega ovratnika, ki je spominjal na juhasa*, pravo zadoščenje v norčevanju proti Aleksandrovim važičem.
Tako je Pišta oblečen približno po svojem ukusu, malo fantovski, končno postal tisti stari Pišta. Ampak še bolj hud.
Pijačo je prenašal čedalje slabše, a pil je vse pogosteje. Na ta način je želel vsaj začasno zamegliti čedalje bolj jasno spoznanje, ki mu je iz dneva v dan in na vsakem koraku vedno bolj zvenelo v glavi - da sveta, kateremu popolnoma pripada, ni več.
Spočil bi se kdaj v gostilni na obrobju mesta, kamor žandarji in vojska poredko zahajajo. Ob nežni violini starega primaša bi otožno zapel Az a szep... Ampak tudi tu se je našel kak domačin, ki mu njegova pesem ni bila pri volji. Vpil je, da je tu hrvatski kraj, da tu za madžarone ni prostora, tako da je na koncu z grožnjo utišal pevca.
Pišta je življenje jemal kot veliko dvorano, kjer je dobra zabava najpomembnejše človeško opravilo. Žalostne strani se ga niso niti najmanj dotikale. Zato mu je bila madžarija pojem, čas poln romantike - čas, ko je bil mlad, priljubljen in močan. Ni mogel dojeti, da pesmi, ki s politiko nima nobene zveze, lepe pesmi o plavih očeh, ne sme več peti.
Hlastajoč po radosti in lepoti, Pišta ni mogel videti tistega, kar je bila v bližji okolici, žalostna stvarnost - da njegova žena vsak dan gara in se muči, streže in pere po gosposkih hišah.
A ta gospoda, novopečeni bogataši, so z vojnim dobičkom prigrabili denar, pokupili vse najboljše v mestu, razgrabili grofovo imetje in postavili tovarne. Ti krošnjarji, so s ciničnim zadovoljstvom predstavljali svojo služkinjo. Njen dedek je bil nekoč lastnik prve manufakture, oče veletrgovec z tekstilom, a ona sirota ima moža vagabunda, pa ji oni zaradi njenih treh otrok pomagajo.
Ona pa, skrbno skrivajoč z robcem modrice, je svojega ubogega Pišto vedno zagovarjala z enakim oboževanjem. Rjavih las, ki si jih je spletala v kite in jih ovijala kot krono okrog glave, kot poročena žena ni smela skrajšati zaradi staršev, zanje pa tudi ni več skrbela. Kot stare vaške žene je v punt na zatilju spetih las hitela skozi mesto, da bi vse postorila pravočasno. Od njene nekdanje lepote so ostale nespremenjene le začudene modre oči.
Potuhnjena napredujoča sušica in občasna pijančevanja, so Pišto čez dve leti popolnoma skrhali. Čeprav je bil šele v četrtem desetletju življenja, konec ni bil daleč. Obupana Roža je bila nepripravljena na dan, ko zanj ni mogla storiti nič drugega kot poklicati spovednika.
Istega dne se je okoli umirajočega zbrala vsa rodbina. Je to bil znak odpuščanja grešniku, ali izraz sožalja nesrečnemu vagabundu, ali le izraz krščanske dolžnosti, kdo ve? Mogoče je bilo kesanje, ker niso ubogi družini v njeni najbolj težki bedi ponudili pomoči.
Mogoče je prav v tem času, pred smrtjo, Pišta končno razumel ves pretekli čas. Razumel samega sebe. Razumel svojo ženo in otroke. Mogoče zaradi tega ni pogledal rodbine niti z enim pogledom. Z visoko dvignjenega vzglavja je gledal nekam daleč, samo njemu znano daljavo. Šele, ko je k postelji prišla zakonska družica z objokanimi otroci, je spustil pogled.
Iz njegovih oči je žarela samo še iskrica nekdanjega kresa, ampak izgovorjene besede so bile jasne in razločne:
Vedel sem, da ti ne bom dober mož, draga Rožika... ampak moral sem se poročiti... da si se za menoj vedno obračala... kakor sončnica...
In tako je Roža dobila ime druge cvetlice. Tiste, ki s svojo okronano glavo sega v višino čez vse vrtne ograje in se s celim obrazom obrača samo proti soncu.
