Prišla je sem,
da bi umrla;
prišla je sem,
da bi v oči ne zrla
otrokom svojim;
v trpeč izraz,
ki jim zarezal se v obraz je,
kadar gledali s njo,
kako jo dan za dnem
vse bolj razjeda rak.
Prišla je sem,
če ji iztisne bolečina
krik iz grla,
da ne vznemirjala bi
hčere, sina;
da koji bo najbolj hudo,
brez vseh zadržkov
bo preklela
še nebo.
MILKA
Stene in strop, omara;
in tiha soseda
na postelji v kotu leži.
Zavesa na oknu,
kjer žarek se z žarkom
skoz šipo lovi.
A ona je sama
vse dneve
in dolge predolge noči.
Pogled drsi spet:
stene in strop, omara;
in tiha soseda...
A zunaj!
Tam zunaj je svet,
hiša, njen dom
in vrt pol zelenja.
Njen mož...
Telo zadrhti.
Stene in strop, omara;
In tiha soseda...
ŽEPNINA
Danes bom spet pijan,
delijo žepnine
pa bom ves ljubi dan
utapljal spomine.
Režal se bom na glas,
šel se bom klovna,
duša pa bo ves čas
žalosti polna.
Saj sem ostanek le,
lupina človeka.
Zdaj je končano vse,
čas se izteka.
Zato pa, vinski brat,
dvigniva čaši.
Kmalu bom smrti svat
v tej farsi naši.
ZAKAJ?
Iz mračnih hodnikov
z leve in desne
nanje preži.
So dvomi in upi in
jok in je kletev
in krik iz krvi.
»Prekleto!
Zakaj ravno jaz?«
Odgovora ni.
In sonce in cvetje,
pomlad in poletje
in črn obup.
In ptice in pesem
in jutranja zarja
in grob...
POSLEDNJA POSTAJA
Kristus, usmili se!
Marija, usmili se!
Slutnja jutra skoz mrak.
Umivanje,
zajtrk,
invalidski voziček,
telovadba.
In rožni venec.
Kristus, usmili se!
Marija, usmili se!
Dan kot vsi dnevi.
Jutri današnjemu enak.
Večerja, in spet:
Kristus, usmili se!
Marija, usmili se!
NEMOČ
Ob vznožju ti,
ob vzglavju smrt,
med nama
v strop zazrt pogled
napol že izgubljen.
Obrišeš pot leden
raz siv obraz
ves sprmenjen.
Potisneš veke na oči,
oviješ paternoster še
na hladne
sklenjene roke
v slovo nekumu,
ki ga več ne bo...
