MALA ČRNA DELAVKA

Spoved je bila pred cerkvenimi prazniki obvezna, a kot osemletno dekletce nisem imela pojma, kakšne grehe delam in kaj naj v spovednici, ki je spominjala na staro zatohlo omaro, sploh povem. Klečalnik v njej je bil prenizko in rešetke previsoko. Enkrat nisem pokleknila, a me je glas na drugi strani opomnil, da se v spovednici kleči. V tistih otroških letih sem si boga še predstavljala kot bradatega starca, ki sedi na prestolu; včasih pa se mi je zdelo, da bi lahko bil tudi tak kot kakšen ravnatelj s šibo v roki.

V šoli so v razredu v zadnji klopi sedeli fantički, ki so nam spodmikali stole in deklice vlekli za lase. Ure dolgo sem v njihove zvezke pisala lepopisje samo zato, da bi mi povedali, kakšne grehe delajo. Smejali so se mi, potem pa se me je le usmilil sosedov Ludvik:

»V spovednici rečem, da se ne učim rad, da ne okopavam rad koruze, da najraje pohajkujem ob potoku.«

Naslednjič sem tudi sama povedala, da se nočem učiti, in glas na drugi strani mi je naložil za pokoro ne vem koliko zdravamarij na klečalniku. Pri nas doma klečalnika sploh nismo imeli, jaz pa v svojem spričevalu same petice. Gotovo se je bog za rešetkami v spovednici zmotil in me zamenjal za kakšnega fantička. Tako sem si to takrat razložila in pokore nisem naredila.

Vas je bila v pripravah in pričakovanju birme. Ženske so trle in mlele orehe, pekle potice in jagenjčke, oblite z belim sladkorjem. Iz moke »nularce« so mesile in na roke rezale popolnoma enake rezance. Otroci smo s cikcakastimi škarjami izdelovali vzorčaste papirnate prtičke in delali okraske iz rožmarina in vijolic. Moški so bili zadolženi za pijačo.

»Za birmo ne bomo pili šmarnice, treba je v Vinji Vrh po taboljše vino,« je odločil oče.

Zapregel je konja v federvagen, nanj smo naložili domače in sosedove sode in zgodaj zjutraj sva se odpravila po stranskih poteh proti vinskim goricam. Opoldne smo v hramu natočili sode, jih prekrili s senom ter se najedli domačega kruha, špeha ter mlade čebule. Proti domu sva krenila šele v trdni temi. Takrat je namreč veljala neke vrste prohibicija. Promet z alkoholom je bil tako visoko obdavčen, da se je zaradi trošarine prodaja vina skoraj ustavila. Na križiščih je bila večkrat postavljena zaseda dacarjev, ki so vino obdavčili in kupca oglobili. Birti so ga zato tihotapili ponoči in po skrivnih poteh. Tudi oče je vedel, kje je postavljena mitnica, zato sva z glavne poti zavila globoko v gozd, kjer so poševna drevesa ustvarjala grozljive sence. Podoba očeta se je spreminjala v Martina Krpana, sodi vina so se mešali z vrečami soli, dokler mi ni tišina in enakomerno pozibavanje zaprlo oči. Še pred zoro sva bila doma v topli postelji, konj v hlevu, na federvagnu pod kozolcem pa je bila vidna le kopica sena.

Zjutraj je oče vino razdelil po vasi. Na birmanskem slavju so ob vsaki kupici kar naprej ponavljali: »Jezuskristusinmarija, kako je to vino dobro!« je rekla Brezljanka, ki je bila vajena šmarnice in »pitjota«. Bila sem ponosna, kot da gre hvala tudi meni.

Spoved birmancev, botrov in seveda staršev je bila pred birmo obvezna, a o očetovem tihotapstvu vina, o prodaji jajc, o črnih skokih našega krškopeljca ali gotovo še o čem, tega pri spovedi nihče ni omenjal.

Vsako zimo je mati sedela za svojo staro singerico in šivala srajce in hlače za vaško otročad. V Sevnici je nabavila toplo karirasto blago in iz njega so pod njenimi rokami nastajale prav lepe in tople flanelaste srajce različnih velikosti, od otroških do moških vseh številk. Prodajala jih je po vsej fari, pravzaprav so kar same sosede prišle k njej z vprašanjem:

»Imaš za moje fante kaj srajc?« Ni bil velik zaslužek, a v tistem predalčku, kjer sta z očetom hranila gotovino, se je le nabral kakšen dinar. Nikoli nisem nikogar slišala, da bi bilo to delo na črno ali da mati tega ne bi smela početi. Bila je to naša kmečka dopolnilna dejavnost, neobdavčena. Mati, globoko verna ženska, o svojem šiviljskem šušmarstvu pri spovedi zagotovo ni govorila.

Rupar je čevljaril, pravzaprav je čevljaril le pozimi, poleti je kmetoval. A če je bilo potrebno, in smo ga poprosili, je tudi spomladi potempljal naše čevlje, to je pomenilo, da je obnovil sprednji, širši del usnjenega podplata, ki so bili predvsem pri otroških čevljih kar naprej izrabljeni.

Lojze je kolaril in sodaril, hvalil se je s svedrom za vrtanje čepnih lukenj in s svojo kovinsko sodarsko kljuko, ki jo je uporabljal za vstavljanje dna v sod. Bližnji sosedje so mu navadno pri tem opravilu pomagali, sicer pa so mu v popravilo nosili tudi polomljene dele za leseni voz in kar počakali, da je kolo popravil.

Slavi je imela v Zagrebu sorodnico zaposleno v lekarni, ki ji je dobavljala zdravila, v glavnem aspirine in nekakšno kremo, da so se rane hitreje celile. Na zalogi je imela tudi obliže in »ferbante«. Kupovali smo pri njej, naša najbližja lekarna je bila v dvajset km oddaljenem Krškem.

Tonče je kovačil, Dolfe je montiral pipe v kopalnico in Milka je skrbela za semena. Novak je vsako zimo na obronku Krakovskega gozda postavil oglarsko kopo, žgal oglje in ga prodajal kovačem po vsej fari. Obrti ni imel nihče prijavljene, še celo vaški gostilničar se je zgovarjal, da ima le pušišank. Drobne storitve, popravila in usluge smo plačevali z gotovino, brez kakršnih koli računov in nihče ni pomislil, da je s tem kaj narobe. To takrat ni bil greh.

Moj oče je po sejmih redno mešetaril. Pogosto sem hodila z njim, pridržala sem mu kakšno živinče ali pa me je pustil ob kakšnem vozu, da sem mu povedala, kakšno ceno pričakuje lastnik ali če so živali že prodali, sam pa se je medtem še drugod razgledal, kot je imel navado reči. A so ga kar vlekli za rokav s prošnjo: »Daj še meni pomagaj prodati telico, imam doma še dovolj glav živine, pa denar rabim za davke.« Oče je našel kupca, glasen plosk v dlani je nadomestil kupoprodajno pogodbo. Od sklenjenega posla je oče prejel posredniško provizijo, ki so ji takrat rekli mešetarina.

Rada sem šla z njim, po sejmu me je peljal v gostilno, mi naročil malinovec, malico in sveže žemljice, ki so tako lepo hrustljale. Za dobljeno mešetarino sva proti koncu dneva v trgovini nabavila polno »necko« olja, cukra in soli, naložila vse na voz kakšnega soseda in se zadovoljna popeljala proti domu. Za tisti mesec smo imeli »fasunge« dovolj. Nihče takrat ni govoril, da je očetova provizija od sejemske prodaje obdavčljiva.

Bilo je pred petdesetimi leti, ko sem odšla v mesto, v šolo. Pri politični ekonomiji se je za kateder postavil »prav prikupno zmeden« mlad profesor, v katerega je strmelo dvajset parov zaljubljenih dekliških oči. In ta tip nam je govoril o nekem škotskem razsvetljencu, o Adamu Smithu, o očetu sodobne ekonomske misli. Govoril je o tem, da nobena družba, v kateri so ljudje revni, ne more biti uspešna. Govoril je o pravni državi, o delitvi dela, o delitvi kapitala. Govoril je o Bogastvu narodov. Tega ni bilo v nobenem učbeniku, ker takrat Smithovo Bogastvo narodov v slovenski jezik še ni bilo prevedeno. Tako predavanje je bilo zato v strogih okvirjih šestdesetih let gotovo pogumno dejanje. Ker sem prihajala z revnega podeželja, se je tisto Bogastvo narodov vgnezdilo globoko vame.

Domov sem se vračala za počitnice in praznike. Vse poletje sem kelnarila po gostilnah in gasilskih veselicah. Nihče me ni uradno zaposlil, delala sem kot črna delavka, besed dopolnilno, malo ali študentsko delo nismo poznali. Zaslužek, še bolj pa tringeld, je zadoščal za čevlje, zvezke, plašč in maskaro za oči. Na vasi ni bilo bogastva narodov, bilo je le plačilo za trdo delo.

Na majhnih sabejniških kmetijah je bilo pač treba preživeti, po možnosti tudi izšolati otroke. Višja izobrazba je takrat pomenila višji standard.

Šolo sem končala, naredila maturo, dobila diplomo in se zaposlila – mladostnih sanj je bilo konec, pristala sem na realnih tleh. Življenje po njivah, hlevih in domovih je utiralo svojo pot, moja se je nadaljevala v mestu. Stanovala sem pri družini, ki jim je povojna oblast nacionalizirala elektrarno. Zase in za sorodnike so lahko obdržali le večjo hišo, pravzaprav vilo v mestnem jedru in tako sem jaz pač postala njihova sorodnica. Namesto najemne pogodbe smo sklenili ustni dogovor, denar za najemnino sem jim dala vsak mesec na roke, prav tako drugi stanovalci. Oddaje stanovanj niso prijavili, če bi to storili, bi jim nacionalizirali še hišo. Bili so dobri ljudje, vsi stanovalci smo molčali. Napovedi za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem takrat nismo poznali.

Kako velika je bila najemnina, se ne spomnim, a vem, da so takrat v Novem mestu odprli Ribjo restavracijo in je porcija sardelic stala sto šestdeset dinarjev.

Zaposlena sem bila v tekstilni tovarni, delala sem nekakšne državne centralno planske analize, ki so jih za mano vedno spreminjali in naprej pošiljali, kar je bilo všečno Beogradu. Ne vem, kako jim je prišlo na uho, da tu pa tam kaj napišem. In kar naenkrat sem morala pisati govore za tovarniškega sekretarja. Pisala sem doma in na skrivaj, tega nisem smela povedati nikomur.

Moje govore je kar naprej popravljal, češ da so premalo partijski. Za uvod je vedno dodajal nekaj svojega v slogu »bratstva i jedinstva« in podobne njemu všečne floskule, ki jih je prepisoval iz beograjskih navodil. Vsebine pa le ni popravljal.

Med govorom sem se pomešala med delavce, skupaj smo poslušali o spacani rižoti, ki nam jo kuhajo za malico v menzi, o tovarniškem vrtcu, ki je premajhen, o stanovanjih za mlade, ki jih ni, o težkem in zdravju škodljivem delu v apreturi. Delavci so kimali in govorili: »Kako prav je povedal!«

A tu pa tam se je sekretarju le zazdelo, da bi se mi kako oddolžil, zato mi je napisane govore plačeval s knjigami, ki jih je nabavljal s tovarniško naročilnico. Bila so to zbrana dela Edvarda Kardelja, Borisa Kidriča, Lenina, Marksa in Engelsa. Sem ter tja sem dobila tudi kakšnega Tolstoja, Andriča, Kajuha in celo pesniško zbirko Desanke Maksimović. Za takratne razmere sem imela zato zelo bogato domačo knjižnico, ki danes v zaprašenih škatlah dela napoto na podstrešju. Tiste rdeče knjige so bile moj avtorski honorar, ki ga takrat v tovarni nismo poznali.

Prostovoljno smo v pisarni podali izjavo, da nam lahko pri plači odtegujejo krajevni samoprispevek, ki so ga nakazovali v krajevne skupnosti, kjer smo imeli stalno bivališče. Iz zbranega denarja so se v mestih gradile šole, na vaseh pa so si urejali poti, vodovod ali le zamenjali okna na stari šoli.

Imeli smo petdnevni delavnik, a smo šli navadno prvo soboto v mesecu v tovarno prostovoljno na delo. To smo imenovali solidarnostne sobote. Zaslužek tega dne je bil namenjen ljudem na nerazvitih področjih ali kot pomoč ob potresih in poplavah, precej pa ga je šlo tudi v druge jugoslovanske republike; v Novoteksu, kjer sem delala, smo denar nakazovali v Bosno oziroma v Trebinje v Hercegovino, kjer smo odprli tekstilno tovarno.

Ustvarila sem si družino. Otroci so rasli, blokovsko stanovanje je postalo pretesno, začeli smo graditi hišo. Celo naselje novih hiš, nove ulice, sami mladi ljudje. Moški so na roke kopali temelje, betonirali, zidali, pokrivali strehe. Zdaj pri enem, drugič pri drugem sosedu. Pri skupnem delu so se pobratili, bila je iskrena in nesebična sosedska pomoč. Za zaključna dela smo rabili prave mojstre. Sprehodila sem se po proizvodnji, najraje sem šla v tkalnico, stari sulcerji so ropotali, za njimi so stali delavci resnih obrazov. Vse oči so se uprle vame, le najbližjemu sem povedala, da rabim elektrikarja, a so vsi razumeli, v tistem ropotu so se naučili branja iz ustnic. Že isti dan se je enkrat po četrti uri pri hiši pojavil mojster, ki je delal dolgo v noč. Na tak način smo napeljevali elektriko, vodovod, polagali parket, belili, sestavljali pohištvo. Plačali smo na roke.

Nekateri mojstri so bili globoko verni, saj so ob nedeljah zjutraj hodili k maši, a sem prepričana, da svojega popoldanskega fušanja niso imeli za greh. Nasprotno, veljali so za delavne in pridne, ki lepo skrbijo za svoje družine.

»Delo se že najde,» so govorili.

V tistih časih so bili lačni le leni in pijanci.

Ves vesel je naš šolarček nosil v šolo star papir. Ko je bil kontejner poln, so poklicali komunalo, ki je otrokom plačala in papir odpeljala. Pri pouku so izdelovali voščilnice, organizirali novoletni bazar in jih prodajali. Spomladi so z gozdarji sadili jelke in smreke in s pogozdovanjem lepo zaslužili. Za ves zbrani denar so si privoščili končni izlet. Da bi bile take šolske dejavnosti obdavčljive, to v takratnem sistemu gotovo ne bi držalo vode.

Vina nismo tihotapili. Iz Vojvodine so nam za martinovo tovarniški šoferji pripeljali goske, iz Črne gore pomaranče in iz Makedonije papriko za vlaganje.

Enkrat mesečno smo v rob obleke skrili dinarje, v Trstu v prtljažnik naložili pralni prašek, olje in banane, plenice in wc-papir, čevlje in lego kocke. Pod stare kavbojke smo oblekli nove italijanske, na meji lačno, utrujeno in prav nedolžno zrli v carinike, nato planili po bananah in kar v avtu slekli viške oblačil ter občudovali ure in tranzistorje, ki so bili v škatlah s pralnim praškom.

Prihranke smo menjali v nemške marke, jih prodajali, s šticengo pa v Beljaku kupili barvni televizor in prvi računalnik.

»Bohsenasusmili, da moramo to skrivati,« bi rekla Zefka, če bi še živela.

»Nič ni v kamen vklesano, noben sistem ni večen, minilo bo, minilo!« nas je tolažil oče.

Ni me pekla vest. O spovedi že zdavnaj nisem več razmišljala. Oče tudi ne!

»Z Bogom se bom že sam zmenil!« je povedal.

Sin in njegovi glasbeni prijatelji so trenirali v garaži, da je odmevalo po vsej ulici. Najprej so igrali zastonj na domačih žurkah in zabavah. Potem je prišlo prvo vabilo, naj igrajo na poroki. Oh kakšno veselje, kako so se pripravljali! Ne vem, kaj je storil s prvim zaslužkom od glasbe, a bil ga je tako zelo vesel. Zadovoljni so bili tudi svatje, ženinov oče mu je predal denar v kuverti in nihče niti pomislil ni na študentsko napotnico.

Hči si je ves čas študija pomagala z inštrukcijami. Vsak dan so k nam prihajali študentje, potem pa navdušeni po telefonu povedali, da so izpit naredili. Plačali so ji sproti v gotovini.

Otroka sta pustila kitaro, kolesa in žoge v garaži ter odšla. V večja mesta, v velika mesta, v Evropo, najprej na študij, nato na delo.

Z materinskim blagoslovom sem ju pospremila v svet. V začetku sem zelo pogrešala odpiranje hladilnika, zasedeno kopalnico, razmetane knjige in prazne vrečke čipsa, a čas zaceli bolečino in samoto.

Šla sem v Cankarjev dom in na referendum. Vsa navdušena sem postala osamosvojena demokratična slovenska Evropejka. Verjela sem! A verjeti vendarle ne more biti greh! Navdušenje je plahnelo vsak dan znova, ko so krave obdavčenih tlačanov postajale iz dneva v dan bolj rebraste. Zdaj zbiramo zamaške, da bo mali Naj lahko šel na operacijo, ker ni denarja zanj. Požrešne zdravstvene blagajne tudi Dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki ga plačujemo vsak mesec, ne napolni. Biti lačen in bolan vendarle ne more biti greh. A najbrž to greh nekoga je, a ne moj, moj zagotovo ne. Kdo naj gre v spovednico?

Tista strast, da kaj napišem, je še vedno v meni. Nekoč me je nekaj razjezilo, napisala sem, poslala v uredništvo in zamislite: pripravljeni so bili objaviti. Napisali so, da bom dobila v podpis pogodbo o avtorskem delu, naj podpišem, potem pa bo denar nakazan. Gledam tisto pogodbo, jo podpisujem v šest izvodih, v paragrafih komaj najdem, da bo moj bruto honorar osemdeset evrov. To bo lep priboljšek k moji pokojnini, lahko bom šla v gledališče ali v muzej, sem se veselila. Figo! Na račun so mi nakazali le devetintrideset evrov, drugo je za državo, so rekli. Pred desetletji, ko so mi tiste govore plačevali s knjigami, sem zaslužila bistveno več. No, v gledališče nisem šla, v muzej pa grem vsako leto na dan odprtih vrat zastonj.

V mojem otroštvu in mladosti je izobrazba pomenila vse. Nekateri v vasi so prodajali njive, da so lahko izšolali svoje »brihtne« otroke. Napisala sem knjigo, prodala vinograd in z očetovo dediščino plačala izdajo knjige. Na grob sem nesla velik šopek rdečih nageljnov.

»Stati inu obstati!« je pred stoletji rekel vrli slovenski mož. Za tisti

»obstati« gre, zato si pomagamo z delom na črno.

»Bohsenasusmili!« bi rekla Zefka, če bi še živela.

Po operacije kolena sem z berglo krevsala po hiši. Zavrtela sem telefon in poprosila svojo frizerko, naj pride urediti moj sivi narastek. In je prišla. V dveh vrečkah je prinesla vso svojo kramo. Na moje vprašanje, kaj vse to nosi, je odgovorila, da to še ni nič, da se bo naslednjič pripeljala s kombijem, ker bo s sabo vozila davčno blagajno. Ves čas, ko je šarila po mojih laseh, je razlagala, kako smo to kopirali pri Hrvatih, ki nas menda prehitevajo po levi in po desni. Da zdaj s paragonskimi bloki še lahko kaj mimo zasluži, pa tudi če se prikaže kakšen inšpektor, se lahko kaj zmeni, saj tudi inšpektorjeve žene potrebujejo frizure.

»S tistimi trapastimi blagajnami bomo pa vsi na davkarijo priključeni, kot da bi nam čipe v glavo vgradili,« se je hudovala.

No, lase mi je lepo uredila, paragona mi pa ni napisala, češ da ga je v naglici pozabila doma. Celo podučila me je, da je davek na dodano vrednost petindvajset procentov, da bo meni dala deset odstotkov popusta, petnajst bo pa njenih. Plačala sem ji na roke, a menda imam po zakonu enak greh kot ona.

Časopisi pišejo samo še o sivi ekonomiji, pa o tem, da nimamo nobene davčne kulture, ker ne zahtevamo računa. Menda lahko le z računom reklamiramo storitev, če z njo nismo zadovoljni. Zdaj nimam računa. Le kako bom jutri, ko bo iz moje volumenske trajne ostalo le še štrenasto strašilo, zahtevala reklamacijo? Frizerka je na moje vprašanje o garanciji njene storitve naredila posmehljiv obraz in rekla, da tega niso še nikomur dali. Le zakaj naj se potem davčno višje kultiviram?

V tistih mesecih okrevanja sem potrebovala snažilko. Poklicala sem čistilni servis. Naslednji dan se je pred hišo ustavil trafik, iz njega je stopila Metka, hči moje prijateljice. S čistili, metlo, vedrom in vsem drugim se je napotila proti mojim vratom. Nisem mogla verjeti! Saj je končala kmetijsko šolo, bila sem na njenem maturantskem plesu?!

»Jaz sem, prav vidite, prav. Preživeti moram, nekaj moram delati, cvetličarna je propadla, z zavodom pa ni nič,« se je opravičevala, a ne meni, bolj sebi.

Brisala je prah, drgnila kopalnico, vmes s tresočim glasom povedala, da ima le za krajši čas pogodbo, da nima nobenih pravic, da je prekerka. Še nikoli nisem slišala te besede, skrivaj sem polistala po SSKJ, a tam je ni bilo. Končno se na googlu pokaže prekerno delo, a nisem dobro razumela, ali je zakonito ali ne. Pokojninska doba ji ne teče, zdravstveno ni zavarovana, dopusta nima, niti malice. Ojej, se mi je zasmililo dekle!

»Pridi ti naslednjič k meni mimo tvojega šefa!« sem ji rekla ob odhodu in ji v žep stisnila tringeld.

»Držite zame pesti, da bom na zavodu dobila vsaj šesturno javno delo!« je rekla ob slovesu.

Moj sosed na drugi strani ulice je bil vse življenje krojač, najprej v tekstilni tovarni, ko je propadla, je odprl obrt in popravljal oblačila, tu pa tam sešil tudi kakšne nove hlače. Nosili smo mu hlače v krajšanje, dobro je naredil, poceni je bilo. Po dolgem času kupim spet ene hlače in ajd k sosedu z njimi.

»Sem dal obrt nazaj,« je rekel, »sicer bi mi vzeli pokojnino. Tudi popoldanske obrti ne smem imeti. Nič ne smem delati, mašine so pa vse še dobre!« je potožil.

Soseda mi je ponudila kavico, Tone pa je skoraj neopazno vzel vrečko s hlačami in se umaknil v sobo, kjer je imel včasih delavnico. Klepetava s sosedo o vremenu, pa o išijasu, ki bi ga toplice gotovo pozdravile. Naenkrat je bila vrečka spet na mizi. Vzela sem jo, se zahvalila za kavo, v hodniku pa v šparovček, ki je bil tam na polički, potisnila pet evrov. Smo se zarotniško nasmehnili drug drugemu.

»Za toplice šparam!» je dodal.

A v teh letih nimam samo škripajočih kolen, imam tudi škripajoče zobe. Naivno sem še verjela v naše javno zdravstvo, a sem na vrsto prišla šele čez dva meseca. Končno sedim na tistem stolu in lepo obrazložim:

»Moja petnajst let stara proteza skače po čeljustih, paradentoza je vse hujša, zobje se majejo, izpadajo. Saj vidite, kako mi zgoraj in spodaj vse rošklja, če hočem kaj povedati. Naredite mi vsadke in porcelanaste zobe, tako kot zdaj to delate!«

Vtaknil mi je nekega vraga v usta, da so ostala na široko odprta, lahko sem le krakala in se slinila, on pa je nakladal, da spodnjih zob ne morem dobiti na socialno, zgornje pa le delno, a mora prej poslati zahtevo na zavod, da odobrijo.

»Če želite implatante in fiksne zobe, je vse samoplačniško!« Povedal je ceno, ki je bila večja od moje celoletne pokojnine.

»Kaaaj, zob mi ne morete popraviti na socialno?« sem odprtih ust vsa začudena zategnila tisti kaaaj.

»Ali naj potem s slamco le čokolešnik jem?« Samo skomignil je.

Zbežala sem iz ordinacije. Doma sem slučajno nekaj stikala po računalniku in prikaže se film, kako v Opatiji popravljajo zobe. To se menda zdaj imenuje dentalni turizem. Nobenih čakalnih vrst, stanuješ v hotelu z bazenom in savno, brez bolečin je v štirih dneh vse končano, domov odideš na široko nasmejan in vse to za samo tri moje penzije. Seveda je plačilo v kunah in brez računa, a dobila bom garancijo za petnajst let, so povedali. Za petnajst let? In to pri mojih letih? Ne morem verjeti! V ponedeljek že potujem, boste videli, kako veselo se bom konec tedna smejala in brez skrbi poklepetala!

Pozimi smo dobili metersko pošiljko snega. Sploh nisem mogla iz hiše, po dveh dnevih sem skušala narediti vsaj ozko gaz do ceste. Muči lopata mene, mučin jaz njo, snega je veliko, skoraj se ne vidim ven. A tam pri sosedu pleše nova lopata, kot da je iz papirja, lahkotno poskakuje, v mojem enem zamahu se gotovo trikrat zavrti. Nekako prilopatim in prigazim do ceste, tam pa sosedov Gregor, prijazen fant, ves nasmejan in poln energije. Kar sam se je ponudil, da še meni skida sneg.

»O boh,« si mislim, »sam angel Gabrijel te je poslal!«

Seveda sem mu skuhala čaj in v žep sem mu stisnila nekaj evrov. Nisem še povedala, da se je lani v našo ulico priženil sam vase zagledan moški. Z majhnim ščenetom vohljata po ulici. Ustavi se, če le zagleda koga in samo sprašuje in poizveduje. Ampak če izusti le en stavek, v njem zagotovo dvakrat reče »pri nas na inšpektoratu«, zato njegovega imena niti ne vem, vsi v ulici mu rečemo kar Inšpektorat.

Mladenič se je z lopato ravno lotil parkirišča, ko se je prihulil izza žive meje; najprej tisti cucek, za njim pa še gorilasta postava Inšpektorata. Takoj se je zapodil v Gregorja, češ da je kidanje snega malo delo, da mora imeti študentsko napotnico, je nakladal. A se mu moj študent ni dal.

»To je prostovoljno delo. Še ti poprimi za lopato!« ga je napičil. To pa ne! Takoj sem vedela, da se bo zdaj spravil name. In res!

»Kako pa kaj zdravje vašega soseda krojača? Sem slišal, da se je pozdravil, da spet lahko dela. A kaj veste?« se je slinil in prilizoval.

»O, ne boš me, kanalja, ne boš!« namesto odgovora ga vprašam po Vladislavu Vladislavu. Vsi v našem mestu vemo, da si je z denarjem, ki so ga na slabi banki odpisali, polastninil vso tovarno, delavce odpustil, denar pa naložil v tujini, pravijo, da v oazi davčni.

»Ali je res, da se sredi zime na Tariffi sonči? Že leto, dve ga nismo videli! A veste, kako je z njim?« mu vrnem.

»Ne, to ni pristojnost našega inšpektorata,« izjeclja.

Njegov cucek se napihuje in v moji živi meji dela kupček. Že sem mislila z metlo nadenj, ko se z lopato v roki oglasi moj študent: »A izločkov pa na inšpektoratu ne pobirate za sabo?« Ga je kar odneslo naprej!

Mladi, mladi, ti ga pihnejo, a ne? Imam nečaka, ravno toliko je star kot naša država. Zdaj preko Erazmusa študira v Stockholmu; ko pride v Slovenijo, me vedno obišče. Malo mi posodobi računalnik, na ključke mi posname nove filme in stare popevke in me pouči o telefonu na dotik.

Medtem mu spečem potico in natočim ta boljšega vina. A vnos alkohola na Švedsko je prepovedan, pa se na carini zgovarja, da je dolenjski cviček le džus, ki ima komaj toliko alkohola kot njihovo pivo. Njegovi tuji prijatelji potem uživajo ob potici in z cvičkom zalijejo uspešno opravljen izpit.

Ves navdušen mi je ob zadnjem obisku razlagal, da zdaj skupaj s Pablom in Aleksisom združujejo sirtaki, polko in flamenko, da bo nastal tak ples, da ga Evropa še ni videla. Rada ga poslušam, kar kipi od idej in energije, ob njem se še sama nalezem navdušenja in znova verjamem.

Že dolgo vem, da ni nič večno, ker ni nič v kamen vklesano. In zamrmram mu refren »Enkrat pa vse miine …«, ki ga je v obdobju zlate slovenske popevke prepevala moja sošolka Tatjana Gros.

Nato se zresnim: »Prav, prav, samo jaz tega ne bom več dočakala.« Me zavrti v ritmu polke in prav prepričljivo ponavlja: »Boš, tetka, boš!«

»Da bi le res dočakala ta vaš novi ples! In kakšen bo?«

»Pravičen in pošten za vse delavne ljudi!« me potolaži.

Zavrtiva se še v ritmu valčka, ker polkanja – tako on reče – ne zmorem več.

Vidite, stari in mladi smo se vedno razumeli!

Sama že zdavnaj nisem več tako mlada, da bi vse vedela. A življenje me je naučilo, da se je pametno nekaterim, predvsem kislim obrazom na daleč umakniti. Tako sem se počasi in z leti znebila težavnih in slabih ljudi. Grehov ne delam več, ne majhnih, ne naglavnih. Ludvikove in druge tuje grehe nase ne prevzemam več. V cerkev k spovedi ne hodim, svojega boga lahko častim drugače kot v cerkvi na kolenih. Spovem in izpovem se sama sebi in svoji duši.

Zdaj uživam z vnuki, objemi drobnih rok mi pocrkljajo dušo. Še vedno rada pišem in takrat začutim vrtinčasto energijo, ki napolni hišo. Na deželi si naberem poletni šopek iz pšeničnih klaskov, maka in plavice, zdaj je to tudi zame najlepši šopek na vsem svetu.

Ob večerih posedam na terasi. Potujem vase, in to je dolga in neskončna pot. Rdeča svetloba ob sončnem zahodu in topla poletna noč me zazibljeta, da zasanjano zrem nekam čez, kjer zarja na obzorju riše polje zorečega žita. Včasih mi nad poljem zažari zlata avra pšenice.

Sprijateljila sem se z bogom, ki ga nosim v sebi. V samotni noči, ko ni spanca, se prikotalijo otroštvo in spomini na očeta, ki se je s svojim bogom najraje pogovarjal sam. Zdaj se v večernih mislih tudi sama pogovarjam z bogom. Se zahvalim za vsakdanji kruh, za polje zlate pšenice, za prijazne ljudi, za dobre stare prijatelje in zanesljive sosede. Zahvalim se, ker živim. Poprosim ga za srečo mojih dragih in za sončno jutro novega dne.

Z mirno vestjo spokojno in umirjeno zaspim. Tako bo tudi takrat, ko me bo luč na koncu predora vabila, da prestopim na drugo stran.