Nekdo drug
ga bo prejel.
Svoje najbolj
skrite misli
predem vanj,
da tvoj svet
bo meni
se odprl.
Dolga
pot je
do besede,
ki odprla
bo srce,
a tistemu,
ki hoče
z mano,
kratka
misel vse
pove.
NA SENCAH VEČERA
Siv dan
pritiska name,
plazi se,
prepleta me
s tisočerimi vezmi.
Nema turobnost
gloda vame
in me ovija
z zevajočo praznino.
Sedim.
Kot tolikokrat,
ko potrka vame
oglušela samota
in nemir.
Čisto narahlo
se zavem občutkov.
Niso neznani.
In na obzorju se svetlika
spoznanje:
Na sencah večera
se nov dan rodi.
SVET IN MIŠI
Ko tiho zdrsne
mi beseda v molku,
srce mi vztrepeta,
se vznemiri.
Ah, kolikšna je moč,
ki nosi svet v žerjavu,
po dolgem in počez,
do skrajnosti in čez,
rodi se v globini
in spet vanjo se povrne.
Kot blisk pomerja strune,
zveneče preizkuša.
Svet je žoga,
badminton med prsti.
Šahovnica na meji
belih črt.
NAJVIŠJI CILJ
Postavil si najvišjo
stvar pred mene,
ko človek hoče in želi spoznati,
kadar nadenj težka ura pride.
Vsa lepa učenost
in mirnost blagih dni
usahne, vsak vir veselja
v bridkost se spremeni.
In kar v srečnih dneh
srce naužije se v ljubezni
lepoti stvarstva,
zdaj v teminah žalosti se izgubi.
Duh onemogel tava.
Vse je daleč in zaman.
Postavil si najvišjo
stvar pred mene.
O srce, ta ogenj večni,
ki gori in bije
in ne neha z enim
hipom zamolčati,
da le Ti si večni,
ki postavil si merilo časa.
Vse je v Tebi in ničesar
ni brez tebe.
Vse v Tebi smisel najde.
Ti si vir življenja in radosti,
če srce v Tebi se razdaja.
STARI PREVARANT
Svet
je imeniten
gospod.
Z napol
raztrgano
ponjavo,
neznanim
obrazom,
razsutimi
stvari
in luknjo
v žepu.
Kdor mu
preveč
zaupa,
mu podveže
škorenj
na glavo.
ISKRICE
Ob meni
je svet neznan.
V naglici
obračam se vstran.
Ne ti ne jaz
nisva tam.
Potujeva v kraje,
kjer tujca sva zanje,
a meni se trga srce.
Še veš,
ko sva prvič
mokrila roso?
Gostil si mi lase,
šel z roko si vanje.
Zazrla sva se
daleč prek nje.
Široko nebo
bilo je nad nama.
In midva sva
zaokrožila
sončni polet.
Zdaj dež
nama moči lase.
Skozenj
iščeva mavrično sled.
