O literarnem ustvarjanju, o pisanju proze in poezije, o tem, kako napisati knjigo in jo tudi izdati, je bilo veliko napisanega. Tudi o tem, da je pisanje oblika terapije, je kar nekaj publikacij na domačem knjižnem trgu. V vzajemnem knjižničnem katalogu je s ključnim pojmom kreativno pisanje najti 220 knjižnih naslovov, prevodov in monografij domačih avtorjev.
Morda vam bodo, dragi ustvarjalci, dobrodošli naslednji knjižni naslovi: Živeti s pisanjem: Priročnik za vse, ki že pišejo ali si želijo pisati poezijo (Smiljan Trobiš, 2011), Kako napisati psihološko kriminalko: snovanje in pisanje literature s suspenzom (Patricia Highsmith. Prevod S. J. Petrović in B. P. Jesenovec, 2009), Danes na sporedu: 2 priročnika, 3 scenariji (Miha Mazzini, 1998), Užitek v tekstu; Variacije v pisavi (Roland Barthes. Prevedla Špela Žakelj, 2013), Umetnost pripovedništva: Mladim piscem namenjene beležke o veščini (John Gardner. Prevod Branko Gradišnik, 2010), Pesem, kot načrt in navdih: Šola za pesnike (Jurij Kovič, 1998), Pisanje kot terapija (Smiljan Trobiš, 2011), Kritika in klinika (Gilles Deleuze. Prevedla Suzana Koncut, 2010), Delanje romana (Saša Vuga, 2007), Skrivnost slave (Gabriel Zaid. Prevedla Dušanka Zabukovec, 2010), Kreativno pisanje: vaje za razvijanje sposobnosti kreativnega pisanja (Milena Mileva Blažić, 2003), Pisanje kratke zgodbe: od pravopisa do natisa (Andrej Blatnik, 2016), Jezikovna odličnost: priročnik na vsaki pisalni mizi (Irena Papež Potočar, 2015), Kako naj povem? (Smiljan Trobiš, 2016).
Posebej velja ob tem navesti tri izvirne, domače tematske monografije, ki so izšle pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti v Ljubljani, in sicer v zbirki pod okriljem revije Mentor: Brez uteži: Priročnik o pesnjenju avtorja Davida Bedrača, dve sta delo Gorana Gluvića: Mala šo(a)la kreativnega pisanja (2005) in Pri mojstru na čaju (2011). Na ta, zadnji knjižni naslov, z mojstrom in čajem, me je prijetno spomnila odlična knjižna novost, ki sicer spada med povsem, ali morda bolje rečeno, med čisto leposlovna dela. Njena avtorica Annet Huizing (1960) prihaja iz Nizozemske in je voditeljica ustvarjalnega pisanja, avtorica poučnih knjig in recenzij. Kot piše na zadnji platnici, je mogoče prav zaradi svojega dela pomotoma napisala malo bridek, malo zabaven, malo poučen, pa vendar ozemljen in s soncem obsijan roman, ki je takoj osvojil bralce vseh starosti in tudi prepričal kritike.
Kako sem po nesreči napisala knjigo se glasi torej naslov knjige, ki jo zelo zelo priporočam, saj avtorica lepo ubeseduje zraven že omenjenega še medgeneracijsko razumevanje, družinske vrednote, željo po ljubezni, generacijske razkorake, žalovanje za izgubljenim staršem …
In hkrati, domala vzporedno, teče beseda o tem, kako napisati knjigo, kaj je dobra zgodba, kako motivirati bralca in ga držati v napetosti, kako je s časom in prostorom, kako opisujemo literarne junake in njihova čustva … in koliko truda je za pisanje potrebno.
Odlična knjiga! Prevedla jo je Mateja Seliškar Kenda, kot povabilo k branju pa je tu začetek drugega poglavja:
Že nekaj časa sem hotela vprašati Lidwien, ali bi smela hoditi k njej na ure pisanja, pa si nisem upala. Nisem si je upala vprašati, ker nisem prebrala še nobene njene knjige. Zdelo se mi je, da moram najprej prebrati katerega njenih romanov, a kaj ko ne piše za mlade. Nisem si je upala vprašati tudi zato, ker je še kar slavna (oziroma je bila slavna nekoč). Ima pa že bolj kakšno pametno delo, kot da sosedovo trinajstletno smrkljo uči pisati. In če sem iskrena, si je nisem upala vprašati predvsem zato, ker sem se bala, da se mi bo posmehovala …
In zdaj o tem zavetju besed
Prebirala, pregledovala, premlevala sem 24 besedil, od tega deset proznih besedil in 14 vezane besede, dvoje besedil sem prejela pozneje.
Za večino avtorjev lahko rečem, da so vešči pisnega izražanja, le peščica ima nekaj težav s postavljanjem ločil, nekaterim pa primanjkuje poguma, da bi zapisovali tako, kot govorijo in mislijo. Morda v strahu, da ne bi kršili slovničnih pravil in jezikovnih norm, zato zvenijo njih ubeseditve togo in mestoma puščajo bralca v ravnodušju in dolgočasju.
Kot je običajno in tudi pri tovrstnih ustvarjalcih najpogosteje, se pri svojem ustvarjanju osredotočajo na lasten, notranji svet, največ je ljubezenskih refleksij in del, ki se dotikajo mladosti ali pa občutij jesenskosti, v polnem in prenesenem imenu.
Priznam, da sem pogrešala odsev današnjega časa in sodobnosti v besedilih. Kot bi živeli (in tudi pisali) brez vpliva sodobnega, stehniziranega kapitalizma, ki se zagotovo dotika vaših razmišljanj in občutij.
Pesniške oblike, v katerih se izražate, se držijo večinoma običajnega rimanega sloga, ki bralcu vzbudi občutek literarno znanega in varnega, saj so zapisani verzi natančni, brez zapeljivih metafor ali zapletenejših poetičnih oblik. Nekateri dajejo pesmim z izpuščanjem ločil poseben pridih, a vselej se tak način ne obnese. Vsak izmed poetov, ki ste danes tukaj, se lahko pohvali z dobro pesmijo, če se enostavno izrazim, vendar niti pri enem vse poslane pesmi niso na enaki ravni.
Vsa besedila sem občutila kot bi bila delo, pisanje, ustvarjanje enega razreda pridnih, marljivih učencev, le tu in tam pa je kak, ki mu ni mar za podobe razreda. Ti vzbujajo zanimanje.
Prispelih besedil ni bilo enostavno vrednotiti, med njimi izbirati, predvsem, ker sta z roko v roki proza in poezija. Med izbranimi bi bil avtor pod šifro Fortuna s pesmijo Tudi ona je imela obisk, a druge pesmi ne dosegajo ravni navedene. Tudi za šifro Šepetanja in pesem Iščem izhod velja enako, avtor s šifro Medo in jaz zajema zelo iskren občutek in misel »čeprav ni mogoče umreti od samote«, me je spomnila na Ahmatovo, Daydreamer je avtorsko močan npr.: …// Prazen nasmeh teh sivih oči/ govori o bolečini,/ ki ostaja tako blizu,/ vendar nikoli preblizu,/ da bi slišala njegov utrip srca.//…, avtor pod DR navdušuje z natančnim izrazom, vendar sem prav pri njem pogrešala slovnične strukture; šifra Mucka je prijetno šegava, morda bi bila za mlade bralce ta prava; avtor s šifro Frida bi se odlično odrezal pri pisanju narodno-zabavnih glasbenih besedil; šifra 0943 s pesmijo Ne povej mi, da te ni! me je navdušila, enako šifra Šema s kratkimi, a izvirno polnimi pesmimi, s slikovitostjo besednih zvez (brezbarvni ljudje, scefrani dim, ptice, ujete med žice …).
Kurentova nevesta zanimivo, a premalo prepričljivo ubeseduje tri generacije skozi poročna obredja, šifra 46 je v zgodbi Srce zgradbe je izbrano prozno besedilo, ker je inovativno postavila stopnice za pripovedovalke zgodbe o ljudeh, avtor pod šifro Maj obeta z zgodbo Slika Doriane Grey, je dovolj močnega in vabljivega izraznega pristopa, s hvalevredno avtorsko distanco, ki sem jo pri mnogih tokrat pogrešala.
