Predsednik XYZ Oil Corporation je bil utrujen. Odslovil je cel roj brenčečih pomočnikov, ki so komaj čakali, da mu ustrežejo. Hotel je imeti mir, tišino. Za njim je bil še en dan napornih pogajanj v vrsti mnogih. Skozi možgane mu je za hip preletela misel: Ali je vredno? Lahko bi cele dneve ležal na plaži na svojem otoku v Grčiji, namakal noge v morju in srkal uzo. »Ah, ne!« je pokaral samega sebe. Za nič na svetu ne bi hotel zamuditi trenutka, ko arabski princ s svojimi debelimi prsti, preobloženimi z zlatimi prstani, nariše podpis na zadnji strani pogodbe. Takrat mu eksplodira v možganih, se širi po žilah, zaliva celo telo ... ta občutek božanske moči ... nezamenljivo ...
»Pa sem vas, pasji sinovi! Spet sem vas!« nazdravi sam sebi s skoraj praznim kozarcem viskija. Danes arabski princ, prejšnji teden pa njegovi najhujši sovražniki. Obema stranema je prodal enako količino najmodernejšega, najsmrtnonosnejšega orožja. Naj se koljejo, pesjani! Naj se iztrebljajo med sabo! Medtem pa se številke na računu korporacije na Kajmanskih otokih vrtijo kot na ruleti ...
Plosknil se je po stegnu, zadovoljen sam s seboj. Najprej si bo privoščil še en kozarec svoje najljubše pijače. Potem se bo oprhal in poklical Tayo. Mala tajska maserka je štiriindvajset ur na dan čakala na njegov klic. Zapredel je od ugodja ob misli na njene čudodelne roke. Pregnala mu bo utrujenost iz vsakega vlakna telesa. In potem ga morda zamika še kaj: Cyntia, Barbara, Daisy ...? Se bo že potem odločil.
Odpravil se je k baru, da si natoči še en kozarec pijače. Prijel je za steklenico in takrat ga je zagledal. Čepel je poleg kristalnega kozarca in svoje številne tipalke vrtel na vse strani. Majhen, kovinsko zelen žužek, nič večji od zrna graha. Žužek v predsedniškem apartmaju najboljšega hotela na svetu ...!? Pograbil je zajetno finančno poročilo XYZ Oil Corporation za l. 2015. Pošteno je lopnil po zelenem stvoru. Kozarci so zažvenketali in se razleteli po celi sobi.
»Poglej, kakšno svinjarijo sem naredil zaradi tebe!« je ves zaripel nadiral negibno trupelce z odlomljenimi tipalkami. »Žužek v moji sobi ...! Mu že pokažem, hotelskemu direktorju Kakosežepiše! Takoj zdaj ga odstavim!« je bentil na ves glas, medtem ko si je med številnimi črepinjami utiral pot do sobnega telefona. Segel je po slušalki in takrat ga je zagledal. Še en žužek je sedel na mizici poleg telefona. Potem je zagledal tretjega: na naslonu stola. In četrtega: na sliki na steni. In petega: na okenski polici
... in šestega ... in ...
Ves osupel se je vrtel naokrog in jih iskal s pogledom, ko ga je čudno spreletelo. Visok, skoraj neslišen zvok muje zatresel bobniče. Postajal je vse močnejši, vse bolj neznosen, vrtajoč. Grabil se je za ušesa in jih zatiskal, a ni nič pomagalo. Neznosni zvok se je razrasel v bolečino, čedalje hujšo, nevzdržno. Končno je kot snop padel na tla in negibno obležal. V njegovih široko razprtih očeh se je še vedno zrcalilo brezmejno začudenje.
Na polici največjega okna v predsedniškem apartmaju je neslišno zagomazelo. Kakih dvajset žužkov se je postrojilo v ravno vrsto, vse njihove številne tipalke so bile usmerjene v isto smer. V laboratoriju College of Biological sciences Univerze »Green world« v Santa Barbari je zasvetil ekran doslej mirujočega računalnika. Zašumelo je, potem pa je kovinski glas spregovoril:
»Center, center, tu enota 3 2 7. Misija 5.12.38 uspešno zaključena. Pošljite naslednje koordinate ... Center, center, tu enota 3 2 7 ...«
Prihitel je mladenič v beli halji s kuštravo grivo rdečih las. Zadovoljen nasmeh mu je žarel na obrazu.
»Zadeva deluje,« je zamrmral sam pri sebi. Sedel je k računalniku, poiskal tabelo s koordinatami in se oglasil:
»Enota 3 2 7 odrejam premik na koto 5.12.39!« Takoj je sledil kovinsko zveneč odgovor:
»Tu enota 3 2 7. Sprejeto. Premik na koto 5.12.39.«
Mladenič je izvlekel telefon in zaigral s prsti po njem.
»Svetovno združenje zelenih iniciativ, prosim,« se je oglasil ženski glas.
»Dajte mi go. predsednico, prosim, dr. Greenfield tukaj!«
»Zdravo, Peter, kaj bo dobrega?« se je že čez nekaj sekund oglasila predsednica.
»Mae, uspelo je, pomisli, zdaj gredo že na drugo lokacijo! Dovoli, da aktiviram še druge enote!«
»Peter, saj se ti je čisto utrgalo. Saj veš, da v upravnem odboru ni bilo soglasja glede tega.«
»Kaj me briga. Dobro veš, da z govorjenjem ne bomo nič dosegli. Klin se s klinom izbija. Našli smo način, da dosežemo naše cilje. Še veš? Zeleni planet brez vojn in kužnih bolezni, dovolj kruha za vse ... So to samo prazne besede? Cilj posvečuje sredstva. Kaj pomeni nekaj deset tisoč žrtev v primerjavi z milijoni rešenih ...?«
»Peter, poslušaj ...« a na drugi strani ni bilo več nikogar.
Dr. Grenfield je bil že pri kovinski omari v kotu laboratorija. Odtipkal je kombinacijo in odprl vrata. Pred njim so se zasvetlikale vrste zelenih žužkov, postrojene v vrste po dvajset.
»Tako, ljubčki moji, dovolj je bilo zimskega spanja! Svet čaka, da ga rešite golazni, ki ga hoče uničiti. Hitro, hitro, preden nas kdo ustavi!« je govoril, medtem ko je previdno izvlekel komandno konzolo in začel z neverjetno hitrostjo tipkati po njej. V kovinski omari je zažužnjalo. Enote žužkov so druga za drugo privzdignile krila, jih razprle in odfrčale skozi okno, ki jim ga je na stežaj odprl dr. Greenfield.
»Tako! Tudi center se premika na drugo, neznano lokacijo!« je rekel dr. Greenfield, izvlekel ključek iz računalnika, pritisnil še »delete« in odkorakal iz laboratorija.
