Sedela je pred borno kmečko hišo z rožnim vencem v rokah in opazovala svet, ki se je bogvedikdaj postavil na glavo. Včasih je prebirala jagode v sklenjenih rokah, pogosto je dremala na toplem soncu, večino časa pa je zmajevala z glavo in sama pri sebi vzdihovala: »Hvala Bogu, da ne bom več dolgo na tem svetu.«
Rodila se je v času, ko še ni bilo elektrike in vodovoda. Odraščala je v obdobju brez avtomobilov in televizije in se postarala, preden se je internet razširil v njeno vas. Roke so ji opešala in noge so postale težke. Kuhinja in soba v stari hiši in lesena klop pred njo so kar naenkrat postali ves njen svet. Delati ni več mogla, zato je posedala pred hišo in le še z roba opazovala življenje, ki se je kdo ve kdaj postavilo na glavo. Črn kruh je bil že dolgo dražji od belega, ljudje so se vozili s kolesi, čeprav so imeli avtomobile, in tekli, čeprav se jim ni nikamor mudilo. Zmajevala je z glavo in si mislila: »Ta svet je res vsak dan bolj zmešan!« Rekla ni nič, ker je ne bi nihče poslušal, še manj pa razumel. Vedela je, da jo je čas že zdavnaj prehitel. Leta njenega otroštva in mladosti so minila in zavedala se je, da so sedaj drugačni časi. Časi, v katere ne sodi.
Nekega popoldneva so k sosedu pripeljali zvrhano prikolico desk. Od daleč je opazovala dogajanje in pričakovala, da bo prišlo nekaj moških, ki bodo deske razložili in jih lepo zložili v skladovnico na tleh. Toda zopet se je uštela. Pripeljal je viličar, celo skladovnico desk zloženih na prikolici zagrabil in jih brez truda spretno prestavil na pripravljen prostor na tleh.
Zmajala je z glavo in na glas razmišljala: »Kaj vse si ljudje izmislijo, samo da jim ni treba delati. Potem pa ne vedo, kaj bi počeli, da bi bili vsaj malo zmatrani.«
PREDSEDNIK IN FILOZOF
Odprtje razstave mladega obetavnega slikarja je družaben dogodek, ki ga v predvolilnem času noben politik noče zamuditi. Tam se zbirajo intelektualci, ljubitelji umetnosti in tudi čisto navadni ljudje. Tam se zbirajo volivci. Predvsem pa so na takšnih dogodkih vedno tudi mediji. Razni komentatorji, fotografi in kritiki. Likovni kritiki, seveda, ne družbenopolitični kritiki. Takšnih si predsednik ni želel, ko se je pojavil na odprtju razstave. Želel si je le medijske pozornosti brez zoprnih vprašanj. Vendar je bil kmalu razočaran. Novinarji so se vrteli samo okrog mladega umetnika, njega pa so ignorirali. Predsednika je to jezilo, vendar pred volivci ni hotel pokazati svoje nejevolje. Pomešal se je med obiskovalce in se vedel, kot da je prišel zaradi razstave.
Med obiskovalci je zagledal prijatelja iz otroštva. Menda je postal literarni kritik in filozof. Dolgo se že nista videla in predsednik bi mu ob kakšni drugi priložnosti le bežno pokimal, saj se običajno ni imel časa pogovarjati z nepomembnimi ljudmi. Tokrat pa je zaradi medijske ignorance in zato ker med obiskovalci ni bilo pomembnih ljudi, prijatelju namenil več pozornosti.
»Pozdravljen, prijatelj,« ga je potrepljal po rami, »dolgo se že nisva videla.«
Filozof se je ozrl in oči so mu zažarele, ko je zagledal starega prijatelja. Obrnil se je od umetniške slike k njemu.
»Hoj, pozdravljen! Kje te vidim! Tebe pa res nisem pričakoval tukaj. Običajno te vidim samo na televiziji.« Ponudil mu je roko in jo močno stisnil. Premeril ga je od tesno zavezane kravate do zloščenih čevljev:
»Prav takšen si kot na televiziji. Urejen od nog do glave. A se te raje spominjam kot mulca, s katerim sem plezal po drevju in brcal žogo.«
Predsednik je na hitro pogledal naokoli, ali je kdo slišal prijateljevo opazko, a se nihče ni menil zanju. To ga je pomirilo: »Tudi jaz se rad spominjam tistih dni. A sedaj je vse drugače. Paziti moram na svoj ugled, zato si le redkokdaj lahko privoščim sprostitev.«
Filozof je zamahnil z roko in kot lev grivo stresel neukročene lase, ki so mu v valovih padali na ramena. »Sprostitev je pomembna za naše telesno in duševno zdravje,« je smeje odvrnil. Prijatelja je prijel za roko in ga narahlo potegnil za sabo k naslednji sliki: »Pridi, skupaj si bova ogledala razstavo in se o vsem pomenila.«
Takoj sta se zapletla v zaupen pogovor.
Predsednik je pozabil na protokol in prijatelju iz mladosti zaupal, kar ga je težilo: »Jezi me, zares me jezi! Ta narod res ne ve, kaj hoče. Vse sem naredil zanje, žrtvoval svojo mladost in zrela leta. Pa vendar … Še sedaj, ko imam že sive lase, nimajo nobenega spoštovanja do mene. Vedno se pritožujejo, nenehno iščejo moje najmanjše napake in ne upoštevajo nobene avtoritete. Res ne vem več, kaj naj storim.«
Predsednik je srdito hodil po dvorani, se za trenutek ustavil ob vsaki sliki in nadaljeval svoj pohod, ne da bi umetninam na steni namenil najmanjšo pozornost.
Filozof je mirno hodil z njim, opazoval slike, vsake toliko časa pogledal svojega prijatelja iz otroštva in mu nalahno pokimal, da bi mu pokazal svojo naklonjenost. Njegovim besedam ni dajal velikega pomena. Bolj so ga zanimali njegovo razpoloženje, barva njegovega glasu, hitra hoja in kratki, nesmiselni postanki ob umetniških delih. Predsednik je bil vznemirjen. Zaradi protokola je počel stvari, ki ga niso zanimale in se razburjal nad državljani, ki ga niso spoštovali.
Ko je predsednik za trenutek umolknil, je s prijateljem obstal pred majhno sliko. Vse barvite poteze čopiča so se stekale v eno samo točki, v belo packo na sredini platna.
»Globina, ki jo te barve ustvarjajo, bi me lahko posrkala kot črna luknja,« je rekel filozof in s tem predsednika prisilil, da je pogledal sliko.
»Kako kot črna luknja, če pa je na sredini bela lisa?« je nergaje rekel predsednik. A je vseeno sledil prijatelju, ki je stopil korak nazaj in se zagledal v sliko.
Nekaj časa sta molče opazovala umetnino.
Filozof je počakal samo toliko, da se je predsednik umiril in se za trenutek potopil v barve. Nato je rekel: »Ljudje te spoštujejo le toliko, kolikor ti spoštuješ njih.«
Prijatelj ga je debelo pogledal: »Ampak jaz sem vendar predsednik. Mene vendar morajo spoštovati! To je njihova dolžnost.« Predsednikova lica so vzplamtela, obrvi sta se približale druga drugi, med njima pa so se zarezale gube.
Filozof se mu je prijazno nasmehnil: »Jaz spoštujem samo ljudi, ki spoštujejo mene. Kdor mene ne spoštuje, ni vreden mojega spoštovanja.« Predsednik mu je že hotel ugovarjati, a je videl, da njegov prijatelj spet strmi v sliko in da ga bo bela packa na njej vsak čas potegnila vase. Zato je raje molčal in se še sam zazrl v belo liso ali črno luknjo ali karkoli že je bilo tisto na platnu. Odtaval je v pretekle volitve, slavnostne seje, protokolarne obiske ... Vse to je vendar delal za dobro vseh ljudi, oni pa niso znali ceniti njegovega truda.
Prijateljev glas ga je vrnil v realnost: »Ko boš dojel, da so vsi ljudje vredni enakega spoštovanja in da se lahko ti prav toliko naučiš od njih kot oni od tebe, boš pripravljen.«
Predsednik ga začudeno pogledal. »Pripravljen na kaj?« je vprašal:
»Na volitve?«
»Pripravljen na smrt,« je resno dejal filozof, medtem ko je lebdel nekje med parketom galerije, belo packo in črno luknjo.
Predsedniku je za trenutek zastal dih, nato pa je začel vedno hitreje hoditi po dvorani in se niti pri slikah ni več ustavljal. Hitro je dihal in še hitreje govoril: »Pripravljen na smrt? Sem te mar prosil za nasvet, kako naj se pripravim na smrt. Kaj mi je sploh bilo treba hoditi na to razstavo in se zaplesti v pogovor s tabo? Lahko bi vedel, da od filozofa, kot si ti, ne bom dobil pametnega nasveta.«
Koraki so odmevali. Obiskovalci razstave so se odmikali. Nekateri so zmajevali z glavo, drugi so skomigovali z rameni, tretji so se pomenljivo nasmihali. Predsednik in filozof pa sta v enem samem zamahu naredila obhod po vsej dvorani.
»Smrt je genij, ki daje navdih filozofu,«je filozof citiral svojega najljubšega učitelja. »Če ne bi bilo smrti, človek ne bi filozofiral.«*
Ustavil se je pred isto sliko, ki sta jo opazovala pred začetkom svojega krožnega pohoda. Predsednik sploh ni opazil, da je še enkrat šel mimo slik, ki si jih je že ogledal.
Filozof se je ponovno zagledal v belo packo na platnu in tako podzavestno prepričal prijatelja, da je storil enako.
»Kdor je pripravljen na smrt, je pripravljen na življenje,« je počasi rekel filozof ne meneč se za predsednika. »Ko boš začel spoštovati vse ljudi, boš pripravljen na smrt in na življenje.«
Predsednik ga je zmedeno pogledal in ni vedel, kaj naj mu odvrne.
»Hvala za tvojo pomoč,« je tiho rekel, »in čas, ki si mi ga namenil.« Nato se je počasi obrnil in odšel proti izhodu.
Filozof je stal pred svojo najljubšo sliko, in preden je dovolil, da ga popolnoma posrka vase, je pomislil še na en citat Schoppenhauerja: »Egoizem vzbuja takšno grozo, da smo izumili vljudnost, da ga skrijemo; vendar predira vse zastore in se izdaja ob vsakem srečanju.«*
* Schoppenhauerjev citat *
KDAJ GREŠ DOMOV?
»Ali ne greš danes domov?« je vprašala stara mama.
»Ne!« je odločno rekla Metka in zajela veliko žlico koruznega močnika, da se je po mizi pocedila dolga črta, ko jo je nesla k ustom. Teta in stara mama sta se spogledali, stric se je namuznil, stari ata je skomignil z rameni.
»Ja, kdaj boš pa šla domov? Saj si že skoraj cel mesec pri nas na počitnicah.« Vsi so jo vprašujoče gledali.
»Jutri.«
»To si rekla že včeraj,« se je zasmejal stric.
»Ja, saj zato! Že včeraj sem vam povedala, da bom šla domov jutri,«
je pribila Metka in zajela novo žlico močnika.
Stara mama jo je narahlo pobožala po laseh: »Mami in ati te gotovo že zelo pogrešata. Skupaj boste gledali risanke in se igrali z vsemi mogočimi igračami, ki jih imaš.«
Matka je zavila z očmi.
Poskušal je še stric: »Z atijem bosta igrala računalniške igrice. Mene je vedno premagal.«
S polnimi usti je odkimala.
»In mami ti bo brala pravljice,« je dodala teta.
»Ne!«
Po kratkem molku se je stara mama vdala: »No prav, boš šla pa jutri.« Dan je bil zabaven, kot vsi dnevi na počitnicah na vasi. Metka je grabila seno, plezala po sadnem drevju in domačim nosila vodo iz potoka, da so se odžejali po trdem delu. Spotoma je v potočku lovila rake in nabirala jagode na obrežju. Na njivi je pobirala plevel in lovila metulje na travniku, ko so prišli domov pa je krmila živali in pestovala majhne mucke. Kot bi trenil, je bil tu večer.
Pri večerji je še komaj držala oči odprte in roka, ki je nosila žlico v usta, je kar naenkrat omahnila na mizo. Metka je položila utrujeno glavo nanjo in zaprla oči.
»Ubogi otrok, saj že spi. Preveč se žene čez dan, da ne bi česa zamudila.« Stric jo je nežno dvignil v naročje in odnesel v posteljo.
Naslednje jutro je Metka zaspano zagodrnjala, ko jo je stara mama narahlo stresla za ramo: »Vstani, zaspanka! Zajtrk je že na mizi.«
Potegnila je odejo čez glavo in se obrnila na drugo stran.
»Pa nič, bomo pa sami pojedli ves koruzni močnik, ki sem ga skuhala,« se je stara mama obrnila proti kuhinji in na skrivaj pogledovala proti postelji, v kateri je bila Metka še vedno pokrita čez glavo. Izpod odeje so se kmalu prikazale Metkine roke, se najprej pretegnile, nato pa potegnile odejo z glave. Godrnjaje si je mela oči. Stara mama je odprla vrata v kuhinjo, iz katere je zadišalo po močniku in sveže pečenem kruhu. To je Metko dokončno prebudilo. Skočila je iz postelje, hitro nase navlekla obleko in že je bila v kuhinji.
Vsi domači so bili zbrani za mizo, na sredi katere je stala velika skleda. S slastjo so zajemali iz skupne sklede in se pogovarjali, katerega dela se bodo danes lotili.
»Pomagala vam bom,« se je takoj ponudila Metka.
»Ali ne greš danes domov?« je vprašala stara mama.
»Ne!« je odločno rekla Metka.
REŠEVANJE MALEGA MUCKA
Pod lipo sredi vasi se je zbrala gruča otrok. Dan je bil vroč in v senci pod drevesom je bilo prijetno hladno. Jaka je rezljal palico, Matic in Jurij sta se špricala z vodo iz plastenke, Ana pa je božala mladega mucka, ki je zadovoljno predel v njenem naročju. Ostali otroci so se pogovarjali in se smejali. Prišel je Domen, okrog njega je veselo skakal njegov pes Ron.
»Živijo!« je pozdravil Domen.
»Hov, hov!« je pozdravil tudi Ron in pomahal z repom.
Vsi otroci so se ju razveselili. Muc pa se je ob pasjem laježu nasršil, jezno zapihal in skočil iz Aninega naročja. V dveh skokih je bil pri lipi in se pognal nanjo. Hkrati z muckom je poskočila tudi Ana. »Muc, muc, muc!« ga je klicala. A nič ni pomagalo. Mucek se ni ustavil. Z ostrimi krempeljci je v trenutku splezal po deblu do prve veje, pa do naslednje in do naslednje in še do višje. Ustavil se je šele skoraj pod vrhom drevesa. Tam se je zatekel v rogovilo in začel predirljivo mijavkati.
Otroci so stali pod lipo in zaskrbljeno gledali v krošnjo. Anine oči so se orosile, Domen je oštel Rona.
»Ne upa si dol,« je rekla Ana. »Domen, prosim pelji Rona domov.«
Domen se je strinjal in z Ronom odšel domov. Ko se je vrnil, je muc še vedno čepel na vrhu lipe in neutolažljivo mijavkal.
Jaka je poskušal splezati na lipo, a je bilo deblo previsoko in predebelo. Ni mu uspelo priti niti do najnižje veje.
Ana je tarnala in vzdihovala in ves čas klicala prestrašenega mucka:
»Muc, muc, muc …«
»Bom jaz poskusil,« je rekel Matic. »Daj mi ravbarsko, da bom dosegel vejo.«
Jaka se je s hrbtom prislonil ob deblo in Maticu ponudil sklenjeni roki. Matic je z desno nogo stopil nanju. Jaka ga je toliko dvignil, da je z levo nogo lahko stopil na njegovo ramo in tako dosegel prvo vejo. Trdno jo je prijel, se z nogami na hitro oprl še na Jakovo glavo in se potegnil kvišku. Kar dobro je napredoval, a nekje na sredi krošnje se je ustavil. Nikakor ni mogel naprej. Klical je mucka in ga vabil, a ta se je še vedno trdno oprijemal rogovile in glasno mijavkal. Premaknil pa se ni niti za ped.
»Ne morem do njega,« je nazadnje priznal Matic. Počasi se je spustil na tla.
»Pojdimo po lestev,« je predlagal Jurij. Z Domnom sta stekla domov in prinesla največjo lestev. S skupnimi močmi so jo dvignili in prislonili k lipi. Segala je skoraj do sredine krošnje. Celo malo višje, kot je prej splezal Matic. Jurij se je povzpel po lestvi in potem še više. Plezal je z veje na vejo in otrokom v senci vaške lipe je zastajal dih. Mu bo uspelo rešiti ubežnika?
Jurij je res plezal kot veverica, a prestrašenega mucka ni dosegel. Tik pred ciljem se mu je zlomila veja. Zadnji hip je zgrabil za drugo vejo in se potegnil nanjo.
»Ne!« je zakričala Ana in planila v jok.
»Pridi dol,« so mu prigovarjali prijatelji. »Še ubil se boš.«
Jurij je še malo okleval in razmišljal, kako bi prišel do mucka, a nazadnje je sprevidel, da ga res ne bo mogel rešiti. Prenevarno je bilo. Splezal je do lestve in se po njej spustil na tla. Pogledal je ostale fante in skomignil z rameni. Vsi so zmajali z glavo. Sami najbrž ne bodo mogli rešiti mucka.
Pod lipo je sedela Ana in neutolažljivo jokala. Na lipi je čepel muc in neutolažljivo mijavkal.
Fantje so nemočni gledali zdaj Ano, zdaj mucka. Takrat je prišla Brina.
»Kaj pa počnete?« je vprašala in se obrnila k Ani. »Zakaj pa ti jokaš?«
»Moj mucek se je prestrašil Domnovega psa in je zbežal na drevo.
Ne moremo ga dobiti dol,« je komaj izdavila Ana.
Brina je pogledala v krošnjo in nekaj časa ocenjevala položaj.
»Kje je pa mama?« je nazadnje vprašala.
»Čigava mama?« so jo začudeno pogledali otroci.
»Ja, njegova,« je Brina pokazala na mucka na veji.
Ana jo je debelo gledala, nato pa skomignila z rameni: »Ne vem, najbrž je doma ali pa kje lovi miši.«
»Poiskati jo moramo in prinesti sem,« je odločila Brina. Ana je otrokom opisala, kakšna je muckova mama, in vsi so se razpršili po vasi, da bi jo čim prej našli.
Kmalu se je druščina spet zbrala pod drevesom in Ana je v naročju držala domačo mačko. Muca je zadovoljno predla in se drgnila ob Anino roko. Takrat pa se je na drevesu ponovno oglasil prestrašen mucek. Ko je zamijavkal, je muca v Aninem naročju je zastrigla z ušesi. Pozorno je obrnila glavo in mijavkajoč odgovorila na mladičkov klic. Skočila je iz Aninega naročja, se pognala proti drevesu in v nekaj skokih je že bila v krošnji. Brez težav je prišla do veje, na kateri je čepel prestrašen muc.
»Mrrrrjauu,« je nežno poklicala mladiča in se mu od daleč dobrikala. Hotela ga ja zvabiti k sebi, vendar se mali muc še vedno ni ganil. Zato se je elegantno po veji sprehodila do njega in ga ves čas mirila s tihim:
»Mrjau, mrrjaauu …« Malo se je podrgnila obenj in ga polizala, da se je mucek pomiril. Nato je počasi, z visoko dvignjenim repom odšla po veji proti deblu. Mucek ji je obotavljajoče sledil. Potem se je muca s spretnimi mačjimi skoki previdno iz veje na vejo spustila z drevesa. Mucek jo je pozorno opazoval in sledil vsakemu njenemu gibu, vsakemu njenemu skoku. Brez težav sta srečno pristala na trdnih tleh.
Otroci so zavriskali od veselja in Ana je pohitela k svojemu mucku in ga nežno stisnila v objem. Ta pa je rahlo zapihal, skočil iz njenega naročja in jo ucvrl za mamico, ki se je že napotila proti domu.
»Kako si vedela, da ga bo muca spravila z drevesa?« je zanimalo Ano.
»To so mame,« je Brina zamahnila z roko, »one vse znajo.«
MLEČNI ZOB
Brina je zagrizla v rdeče jabolko, ki ga je pravkar odtrgala z drevesa.
»Auu!« je zastokala in se prijela za usta. Zob jo je neznansko zabolel in previdno ga je potipala. Bil je čisto razmajan in vsakič, ko ga je premaknila, jo je rahlo zaskelelo.
Stekla je v kuhinjo in ponosno naznanila: »Mami, zob se mi maja.«
»Kaj res? Pokaži!«
Mama je hotele Brini pogledati v usta, a Brina jih je trdno stisnila in stopila korak nazaj.
»Ne! Boli me, ne dovolim, da mi ga spuliš.«
»Daj no, samo pogledala bom,« jo je mirila mama.
»Prav, samo ne smeš mi ga spuliti in ne smeš povedati očku. On ga bo zagotovo hotel potegniti ven.«
Brina je počasi odprla usta in s kazalcem pokazala na razmajan zob. Mama ga je prijela in narahlo stresla.
»Auu!« je spet zavpila Brina in odskočila. Nagrbančila je čelo, obrvi pa so ji zlezle skupaj in se nasršile.
»Kar precej se maje. Čim prej ga moramo potegniti ven, da bo lahko zrasel nov zob.«
»Ne!« Z dlanmi si je pokrila usta in stopila še korak nazaj.
»Kaj če ga bi privezali na vrvico, to pa za kljuko od vrat. Ko bo kdo odprl vrata, bo zob kar sam skočil ven.« Mama se je spomnila zanimive igrice, s pomočjo katere so pri njih iz otroških ust potegnili že marsikateri mlečni zob.
Brini se je stvar zdela zabavna in je dovolila, da je mama na zob navezala tanko vrvico, drugi konec pa je privezala na kljuko. Bratje so z zanimanjem gledali, kaj se dogaja. Ko je bila vrvica na obeh straneh trdno zavezana, se je začela promenada. Drug za drugim so fantje hodili ven in noter. Hitro, sunkovito, na vso silo so odpirali iz zapirali vrata, toda Brina je bila ves čas pozorna na njihove prihode in je vsakič, ko so se vrata odprla, stopila nekaj korakov naprej, potem pa spet nazaj.
»S tem že ne bomo nič dosegli,« je pomislila mami in se smejala prebrisani hčerki. Potem pa se je domislila nove zvijače.
»Privežimo zob na košarico,« je predlagala. »Nosila jo boš s seboj in nihče ti ne bo mogel izpuliti zoba.«
Brina se je takoj strinjala, saj se je igre z vrati že naveličala. Mama je odvezala vrvico na kljuki in jo privezala za ročaj Brinine košarice. Vrvica je bila tako kratka, da je Brina morala košarico ves čas držala v roki. Lahko pa se je z njo igrala. V košarico je zložila kocke in jih nesla v dnevno sobo, kjer je Ruj zidal hišo z veliko garažo. Tam je kocke stresla na tla in odšla po druge igrače.
»Prinesi mi še avtomobilčke,« je zaklical Roj.
Brina je košarico napolnila z avtomobili in stekla k Ruju.
»Tukaj so,« je rekla in košaro postavila pred Ruja.
»Auuu!« Ko je košaro postavila na tla, je mlečni zob poletel iz ust in v velikem loku pristal prav na sredi Rujeve garaže.
Ruj se je od smeha valjal po tleh, mama pa se je samo namuznila in nedolžno rekla: »Saj sem vedela, da bo zob kar sam zletel iz ust, če ga bomo dobro privezali.«
Brina je oba grdo pogledala in pobrala svoj mlečni zob. Ni ga smela izgubiti. Morda ji bo zobna miška prinesla darilo, če ga bo položila pod blazino.
