Nad obličjem gora čemi –
prosojno škrlaten slap,
v razkošju zamolklega zlata
vijugasto pahlja nebo,
soj osuplosti medi postlan večer;
obred veličastja narave
na oknih prežema
pozno cvetoče nageljne –
vzdušje privajeno otožno,
preveto s svetlobo izgorevanja,
pokončnost ur upogiba v temine.
V meni šumi tišina,
ne ohladi žalosti.
Mirno nesrečna
zibam izgubo obritega dneva –
pestujem težo skrbi;
tipaje za bliščem z očmi
odmikam postane slasti,
ki so me pajčevinasto potrle,
da razdvojena
ne padem na tla,
kakor drevo s sonca presajeno,
ko mu ranijo korenine.
Ožarjen poljub večera –
krasi nebesni kolaž,
odmika podane obrise
in zgane postanek noči;
mehkoba perjanice svoda
valove togih misli upočasni …
toliko tega sloni v meni –
okroglost bežanja moje mladosti,
davno obnošene – nikoli izživete,
polnost hrama stresa – od nečesa …
stisnjeno v življenjski čas,
mojih prvih las – srebrne sivine.
PORTRET
Bom kdaj?
Daleč
od teh let –
pomirila
viharne trepetlike
svojega življenja,
vdana sebi,
zakrpala bolesti,
zadane v krogu
nezapolnjenih zgodb,
doživetih v poletu
sanj do neba,
v zametu nasprotij,
v katerih sem zašla
med kamnite ulice
neučakanja in
izgubila smeri.
Bom kdaj?
Daleč
od teh let –
zapečatila bojazen
pred mnogimi stvarmi,
razumela
samo tišino
poleglih utvar
onkraj kaosa,
neobremenjeno
v poti spokoja,
v kamnito pozabo
okvirila bolečine,
vsako posebej,
nikomur na vpogled –
življenjski portret,
mojih čeri ...
BLIZU VEKAM
Shranjen spomin,
v zapeljivo trajnih
gubah časa,
pušča sporočila,
kot veter v drogovih
šelesteče sledi.
Na izrazih podob
medli koprena ,
nedoločljivo blaži;
pred zankami pozabe,
ujeda minljivosti,
daljave posti.
Odpira skrinjico
zanosnih stvari;
kaljena v skomin
snuje videnje
ohranjenih noči … svitov –
nešteto zamaknjenih vezi.
Zamišljeno nostalgijo
opoteka omejeni svet,
postanek v njem žubori,
kot izvir samotnega potoka,
ki v nobenem letnem času
ne zaledeni.
NI LAHKO RAZUMETI – SPRIJAZNJENO
Rasla sem —
kot drobno seme,
zasejano v žejno sušino,
negotovo dohajala
ustvarjeno za čas,
navzven mrko,
kot zamotan dež,
ki umiva bel kamen –
spontano motrila množice,
valjane z množico,
skozi vijugaste tunele
trpko zmedenih idealov,
ki so polzeli v kosti,
razdvajali realnost;
v veri dolgoživosti
sproti vozlala nov svet
za zaklad vdolbin trenutkov
samotolažbe – ko na tleh,
nimaš več kam pasti
in skozi štrene obupa
neustavljivo pronica
eno samo slovo.
Brez gub na čelu
privlačno mrtvim poljem
svoje razsežnosti
nisem zmogla risati večerov
v črtah zoreče ajde;
skozi navado svojih oči
resnici primikala razdalje –
zanikala brazgotine bojazni,
prikrito v videzu rastja,
hotenega v iskanju sebe
nikoli dokončala;
moja rast v višino
preostalega življenja,
ne potolaženo hrepenenje
v poletu utrujenih kril,
kot simbol suhocvetke Immortelle,
v vazi brez vode zavrte rasti;
razpotje začrtane usode
ponazarja dve različici,
pregnanih in preganjanih
pestečih misli in potlačenih čustev.
Ni lahko razumeti – sprijaznjeno
UTRUJAJOČE
Na beli steni,
kjer najina slika
je visela,
visi zdaj
izdolbena
drevesna korenina,
s pentljo
iz rdečega tila;
poteza zgrešena –
enako daleč,
enako dokončno
toplina sobe
v hlad položena.
ZRCALNO ŠEPETANJE
Pozno poletje
niha daleč v leto,
čutno lesketa prostor
s prozornimi zastori
obrušenega spomina.
Na pragu jeseni
otožno purpurni odtenki,
vznemirjajo gladino jezera,
v zamaknjeni pokrajini
zrcalijo samotnost hiše,
skalnatih temeljev,
dotrajanih vratnih opažev, oken …,
opazno razpadajočo
pod krošnjami vrb žalujk –
kot odtisi let na krivuljasto
žilnatih listih življenja;
zaljubljeni v šepet narave,
zamotani v otožnost,
v pokrajini brez žive duše,
zibam v sebi brezciljni zanos,
kot šepetajoče ustnice
izpoved najlepših besed.
V zapoznelem vzgibu poletja,
bijem nostalgičen boj,
begotno – kot veter z mlini;
s prepletenimi prsti
mirim notranji trepet,
ne znam drugače
orisati hotenja svojih rok,
zatečeno v oddaljen čas.
Obujena idila,
zastaja v meni,
živi brez časa;
kupole daljav
hranijo skrivnostne občutke,
nikoli postarane;
monotonih misli bredem po koncu poletja,
kjer nihče več ne hiti mimo koga —
na obrežju venečih trav
diham v kristal samote,
praznih rok dojemam stisko,
privajeno daljni zgodbi,
ki jo nosim v sebi
za neizogibno izročilo jeseni,
ko bo v vsaki kaplji jokalo,
odgovore vprašanj brez zatikanja,
v ponovljeno čakanje spremenilo.
Globok občutek neizogibnega,
kot kamnu bližina črnega maha,
preveva toplino kraja poletja;
sprijaznjena – polna sočutja
med vlakni pogubnih delov sebe –
s smehljaji mojih vzdihov
zavajam stražarje samote,
kot svetloba sonca — sence ,
nad pogubno platano poletnih raz.
RELACIJE
Ko bi znala prezreti
tisto, česar ne znam …
na golih zidovih tišine
nanizano fresko
barvitih nians
minevanja,
vzgib dvignjenih vek
zatekle preteklosti,
poraslo samoto najlepšega,
ki jemlje dih in razum –
svoj dir splašene negotovosti,
bi ukrotila.
Ko bi znala prezreti,
tisto, česar ne znam …
skrajne robove svojih poti,
zglajene v razpršene daljave,
šablonsko železno obleko
na plečih neizprosnih pasti –
obelodaniti boj srca,
da glas vesti
ne bil bi neizprosen
posek času,
kot sekira stari jablani,
ki ne bo več rodila.
RAZSEŽNOST
Na obrazu
lastna podoba sveta
vidnih sledi
izhojenih izkušenj;
kapela molka,
varuje besede –
notranji zaklad
izgubljenih delov sebe,
ponavljanje ponavljanja,
kot let jesenskih ptic
s severa na jug.
Pod prgiščem utehe,
poslušanje sebe
zeva razprte utvare
za rane prihodnosti;
rojstvo je sonce,
preteklost senca
škrlatnega sna,
neizprosno odhajanje
praznih rok,
v znamenit prostor
vlaknasto dvomljivih
zaobljub.
VSEKROG
Obseg človeškega napuha
mnogokrat preseže daljavo
lučaja kamna,
ker nikoli nismo tisto,
kar mislimo, da smo
v nihanju samega sebe –
namesto strpnosti trosimo
slamnato samovšečnost
po dnu ali vrhu vsakdana,
bredemo v plesni in mahu
utripajočega pulza nečimrnosti –
za rahločutnost
prostora ni.
Toliko votlo lepega
zaobjema spravljivost,
krepi kremen primika v dalj,
z drobci kreše iskre slepila;
lastne sence tepta,
oddaljuje sočutne korake,
trga verižice toplih besed,
katerih izpraznjen zvok zapoveduje molk,
ki ognjeno prasketa,
z žarečim ogljem tišine;
ne, to ni zaznava vetra –
veter hladi.
Vsekrog obledelih smeri
neprosojna lupina,
iz katere se ne vidi sveta
preprostega zadovoljstva;
marsikdo od nas
se ne zna prepoznati
v bližnjem cvetu
ali podobnem ogledalu;
treba je razumeti,
da končna višina ne obstaja –
ni druge možnosti
za doseganje neba,
razen osebne rasti
