ČUDNA RASTLINA

SLEPOTA

Kmet si je želel kupiti novega konja. Potreboval ga je za delo na polju, vlačenje lesa iz gozda, pa tudi za vožnjo po vsakodnevnih opravilih.

S prijateljem sta se odpravila na živinski semenj. Najprej sta si dobro ogledala, kaj vse prodajajo, potem sta se ustavila pri konjih. Tam je bilo največ možnih kupcev, mešetarjev in ogledovalcev. Ogledovali so si konje, spraševali, barantali za ceno in se pogovarjali drug čez drugega. Tudi sama sta se pomešala mednje. Pristopila sta k več konjem in si jih ogledala.

Po splošnem pregledu vseh konj sta se ustavila ob mladem žrebcu. Obema je bil všeč na prvi pogled. Začela sta ga podrobneje pregledovati, saj sta želela določiti njegovo zdravstveno stanje. Dobro sta pregledala njegove noge, jih dvigala in pregledovala sklepe, tetive in kopita. Pretipala sta ga po telesu in opazovala, kakšen je pod sedlom. Lastnik ga je pred njima zajahal in ga popeljal malo naokrog. Tudi sama sta ga zajahala. Z videnim sta bila zadovoljna. Lastnik ju je opomnik:

»Vidva si ga dobro oglejta, ker konj vaju ne vidi, da pozneje ne bi prišlo do kakšnih težav.«

Pregledala sta mu še zobe in se soglasno odločila za nakup. Začeli so se dogovarjati glede cene. Vsak je malo popustil, segli so si v roke in kupčija je bila sklenjena. S končno ceno so bili vsi zadovoljni. Še enkrat ju je prodajalec opomnil:

»Sta konja dobro pregledala?«

Oba sta zatrjevala, da sta ga. Po dobri kupčiji so zavili še v gostilno na kozarček vina, potem pa vsak na svojo stran.

Kmet je doma čez čas ugotovil, da je konj slep. Poiskal je prejšnjega lastnika in mu potožil, da mu je podtaknil slepega konja. Ta mu je mirno dejal, da mu ga ni podtaknil, saj ga je opozoril na to pri prodaji. Spomnil ga je na svoje besede:

»Dobro si ga oglejta, ker on vaju ne vidi.«

Kmet je šele takrat spoznal, kaj mu je s tem stavkom želel povedati. Tako ni imel pravice do kakršnega ugovora in si je lahko le priznal, da si je sam kriv.

ČUDNA RASTLINA

Ivan je bil mornar, doma s Hrvaškega. Plul je po daljnih morjih in v tamkajšnjih deželah spoznaval različne ljudi, njihove običaje, jedi. Domov je prinašal razna semena in jih preizkušal, ali bodo uspevala tudi v domači zemlji.

Nekoč je prinesel domov iz Južne Amerike neoluščena semena in jih posadil. Pridno jih je zalival in semena so ozelenela. Čez čas so nastali grmički, ki so rasli in rasli. Listi teh rastlin so bili drugačni od poznanih domačih kultur. Na steblih so se naredili rumeni in oranžni cvetovi. Iz vsakega oplojenega cveta je pognal dolg poganjek, ki se je upognil proti zemlji. Ivan je okoli stebla stalno prekopaval in ga nasipal z mehko zemljo, da so poganjki lahko prodrli vanjo. Vedel je, da se iz njih v zemlji naredijo plodovi. Ves je bil predan delu in z velikim pričakovanjem ogledoval sad svojega dela.

Drugačnost te rastline je začela zanimati sosede. Na skrivaj so si jo hodili ogledovat. Ker dober glas seže v deveto vas, slab pa še v kakšno več, je kmalu prišlo na uho milice, da Ivan goji nekaj nenavadnega. Po tiho se je šušljalo, da goji drogo.

Kmalu se je pri njem oglasil miličnik na motorju, kar tako, na klepet. Bil je domačin, zato sta se tikala. S pogledom je vseskozi ogledoval mlado rastlinje. Ivan je slutil, zakaj je prišel, saj so ga vaške govorice, da goji drogo, že dosegle. Po klepetu se je odpeljal in dodal, da se bo še kaj oglasil. Večkrat se je pripeljal, ga povprašal po novicah, po njegovih vsakodnevnih opravilih, sedaj, ko ne pluje več … S pogledom pa je spremljal rastoče zelenje.

Nekega dne se je pripeljalo s kombijem več miličnikov. Med njimi je bil tudi miličnik domačin. Eden izmed njih se je široko postavil pred Ivana, držeč se za pas in pištolo in strogo nastopil:

»Slišali smo, da gojite nenavadno rastlino, zato jo bomo zaplenili in dali v analizo. Če bomo odkrili kaj nezakonitega, boste šli sedet! Čez kakšen mesec pričakujte rezultate analize.«

Ivan ni bil nad dejanjem nič presenečen, celo pričakoval je kaj takšnega. Mirno je rekel: »Prav.«

Porezali so nekaj grmičev in se odpeljali. Ivan si je mislil: »Kar imejte tisto, kar je nad zemljo, glavno, da imam jaz tisto, kar je v zemlji.«

Čez kakšen mesec je dobil rezultate analize, v kateri je pisalo, da ni prepovedana substanca, je neka rastlina nedoločljive narave.

Skoraj sočasno s pošto se je pripeljal že znani miličnik »v civilu.« Kar naravnost je udaril: »Povej mi, kaj gojiš?«

»Arašide,« mu je mirno odgovoril Ivan.

»In zakaj mi tega nisi prej povedal?«

»Saj me nisi vprašal, kaj gojim,« mu je odgovoril.

»A veš, da sem zaradi teh … arašidov prestavljen na drugo delovno mesto, češ da sem uradne organe zapeljal z nepravimi informacijami.«

»Za to pa nisem jaz kriv,« se je hudomušno nasmehnil Ivan.

»Tolikokrat si bil pri meni, pa me nisi vprašal. Poglej …«

Vzel je motiko, izkopal koren in mu pokazal številne korenine, s katerih so viseli stroki arašidov.

Miličnik »v civilu« se je slabe volje odpeljal. Ivan pa se je lotil pobiranja svojega pridelka. Vesel je bil, da mu je uspelo. Pridelek je bil dober, saj sta bili podnebje in zemlja primerni za gojenje te kulture.

Postal je pridelovalec arašidov. S predanostjo in ljubeznijo je obdeloval zemljo in ta mu je vsako leto bogato obrodila. Njeni plodovi so postali vir njegovega dodatnega zaslužka.

KO ZORIJO SANJE

Sanje so kot sonce. Vzhajajo in zahajajo. Se pno v višave in strmoglavijo v morje. So glasne in tihe. Včasih se pod težkim oblakom potuhnejo, ždijo in čakajo na svoj trenutek. Dozorevajo. Če jih predolgo prekrivajo oblaki, ugasnejo. Porajajo pa se nove, ki kličejo k svoji uresničitvi.

Knjige, nastopanje in pisanje so moje sanje.

Ko sem bila še majhna, sem zelo rada poslušala radijske oddaje za otroke. Imela sem približno štiri leta, ko sem slišala, da se na radiu dobijo knjige za otroke. Vsakokrat sem po oddaji gledala, ali se bodo pojavile na vrhu radia. Ker po večkratnem opazovanju in čakanju knjig ni bilo, napovedovalka pa je še naprej ponujala knjige, sem prišla do ugotovitve, da so mogoče pri nas naložene zadaj, v radiu. Prosila sem očeta, naj ga odpre. Zatrjeval mi je, da tam ne more biti knjig, a mu takrat nisem verjela. Mislila sem, da mi noče ustreči. Po mojem so me knjige tam čakale, jaz pa nisem mogla do njih. To, da obstaja nek Radio v Ljubljani, mi ni nihče razložil. Ko bom velika, bom imela polno svojih knjig, sem si takrat obljubila.

Naslednji utrinek iz mojega otroštva je, da me je zelo privlačil vonj nove knjige. Sestra je bila nekaj let starejša od mene in je dobila nove knjige, ko je šla v šolo. Vonjala sem jih in občudovala. Zatekala sem se v zame skrivnostni svet črk in slik. Začela sem se učiti črk s preslikavanjem iz Prve čitanke. Svoje prve črke sem pisala v mamino spominsko knjigo, saj sem tam našla še nekaj praznih listov. Zraven sem še narisala slive, jabolka in hruške. Ko sem staršem pokazala svoje umetnije, nisem bila ravno pohvaljena. Spominsko knjigo je mama po tem skrila, meni pa je dala razrezano rjavo papirnato vrečko od moke ali sladkorja, na katero sem potem pisala črke in risala. Komaj sem čakala, kdaj bo prišel moj čas odhoda v šolo, da bom imela svoje knjige in zvezke, v katere bom pisala.

Knjige sem podedovala po sestri, zato se je vonj po novem že razkadil. Novi zvezki pa so lepo dišali! V prvih dneh se v šoli zame ni dogajalo nič posebnega. Spoznavali smo se in se učili pravil. Potem je učiteljica napovedala, da bomo pisali. Na to sem čakala! Postavili smo se v vrsto in učiteljica je vsakemu v zvezek napisala velik tiskan A. Napisala ga je s svinčnikom, ki je na eni strani pisal rdeče, na drugi pa modro. Takoj sem se odločila: Ko bom velika, bom učiteljica, da bom imela takšen svinčnik.

Črko A je napisala z rdečo barvo. Nam je že prej povedala, da naj poleg njene črke napišemo s svinčnikom in vmesnim presledkom celo vrsto A-jev. Ko ga je napisala meni, sem hitro šla v klop, vzela svinčnik in ga napisala. Saj sem ga znala! Bila pa sem prehitra, saj bi morala počakati na njen znak. Za kazen sem morala iti stat v kot. Zelo me je bilo sram, saj sem prva dobila kazen po nekajdnevnem pouku. Ko so napisali tudi drugi, sem šla lahko na prostor in takrat me je tudi pohvalila, da sem črke napisala zelo lepo. Njena pohvala je v meni izbrisala slab občutek stanja v kotu.

Sledili so dnevi učenja, ki sem jih strastno vsrkavala. V knjigah so se mi razkrivali skrivnostni zapisi črno-belih znakov. Vsebina zapisanega me je prevzemala. Doma sem rada stopila na pručko, vzela knjigo v roke in glasno brala ali na pamet uprizorila prizor. Neznansko sem uživala v svojih glasno izgovorjenih besedah. Kasneje tudi v lastnih domišljijskih zgodbah. Ko bom velika, bom napisala svojo knjigo, sem sanjarila. Že sem se videla na naslovnici v naročju svojega drevesa in svoje ime na mestu avtorja. Kmalu sem začela s prvimi poskusi pisanja pravljic. Naredila sem male knjižice z veliko ilustracij. V višjih razredih osnovne šole sem s svojimi prispevki nastopala na proslavah.

V osmem razredu sem začela sodelovati pri šolskem glasilu in radiu. Med glavnim odmorom sem brala svoje ali druge prispevke. Kako sem uživala in bila ponosna, ko sem pri ponavljanju prispevkov poslušala svoj glas! Lahko bi rekla, da je bil tisti čas zame najobetavnejši čas mojega življenja. Sanjala sem na krilih domišljije … že sem videla sebe kot mlado pisateljico pri predstavljanju svoje knjige.

Huda poškodba desne roke sredi osmega razreda me je oropala nadaljnjih sanj. Sladka brezskrbnost se je spremenila v premagovanje vsakodnevnih težav, v ponovno učenje pisanja z desno roko in tudi z levo, za vsak primer. Delo pri šolskem radiu in šolskem glasilu je prevzel nekdo drug.

Kljub slabim napovedim sem sledila svoji odločitvi iz prvega razreda in postala sem učiteljica. Knjiga je bila vsakodnevna moja spremljevalka in z leti se je na mojih knjižnih policah nabiralo in se še nabirajo nove knjige. Ljubezen do njih je ostala. Njihov vonj me še vedno privlači in vsako, ki jo dobim novo, še vedno povonjam in jo vsrkam vase.

Nekoč mi je učenec prinesel darilo. Zavito je bilo v bel papir. Ko sem darilo odvila, sem v njem zagledala prav takšen svinčnik, kot ga je imela moja učiteljica prvega razreda in zaradi katerega sem se odločila za ta poklic, modro-rdeč, ki je pisal na obe strani. Stekle so mi solze in zgodbo o svinčniku sem povedala učencem v razredu.

Moje ustvarjalno pisanje je za nekaj let po poškodbi zamrlo. Pojavilo se je ob prvih simpatijah in prvi ljubezni, saj sem svoja občutja rada opisala v pesmih in osebnem dnevniku.

Pri opravljanju svojega poklica – učiteljice razrednega pouka — sem lahko izkoristila svoj dar nastopanja in pisanja. Vsak dan sem nastopala pred razredom in napisala tudi kakšen članek o šolskem delu v lokalni časopis in strokovno revijo. Doma sem pisala dnevnike odraščanja svojih otrok. Ob njunem vstopu v šolo sem nadaljevala pisanje dnevnika družine, v katerem so ujeti najpomembnejši dogodki ali opisani lepi in žalostni trenutni doživljaji. Veliko sem se dopisovala z ljudmi po svetu, ki sem jih srečala v življenju, ali se odzvala na njihove želje po dopisovanju, objavljene v reviji Jana.

Še v študentskih časih mi je prijatelj, ki se ukvarja z astrologijo, napovedal, da bom nekoč napisala knjigo, ker mi je bilo pisanje položeno v zibelko kot dar.

Ko me je proti koncu delovne dobe marsikdo vprašal, kaj bom delala, ko bom v pokoju, sem mu odgovorila: Pisala.

Takoj po upokojitvi sem začela obiskovati literarno delavnico na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Pišem prozo. Svoje zgodbe predstavljam na delavnici in jih berem po domovih za starejše. Želja je zopet privrela na plan: Rada bi imela svojo knjigo. Zgodbe se nabirajo. Moje sanje zorijo že dolgo. Bodo dozorele?

KAMERA

Potisnila je ključ v ključavnico in … kako, ključavnice ni!? Sklonila se je, da bi pobliže pogledala in zagledala je prazno luknjo. Prešinilo jo je:

»Vlom!«

Stopila je korak stran od hišnih vrat, da bi zbrala misli. Na tleh je zagledala vložek ključavnice in vedela je, da je njena ugotovitev prava. Ni si upala odpreti vrat. Razgledala se je naokoli in v bližini zagledala očeta.

»Pri nas je bilo vlomljeno!« je s tresočim glasom zaklicala. »Pridi sem, ne upam si vstopiti.«

»To ne more biti, saj sva z mamo celo dopoldne zunaj. Nikogar ni bilo k vam,« je odgovoril oče.

Ko je videl razbito ključavnico, je lahko le potrdil njeno ugotovitev. Skupaj sta vstopila in se oprezno povzpela v zgornje prostore. Vlomilec bi bil lahko še v hiši. Sproti sta ugotavljala, kaj bi lahko odnesel, in tarnala nad tem, v kakšnem stanju bosta dobila prostore.

V kuhinji so bile omarice odprte in nekaj stvari iz njih je bilo naloženih na pultu. V dnevni sobi na videz ni bilo opaziti nobene spremembe. V spalnici so bili odprti predali nočnih omaric in omara. Na njeni nepostlani postelji je stala odprta škatla, v kateri je hranila fotografije. So vlomilca zanimale njihove fotografije ali je iskal denar? Potem sta zagledala na rjuhi vso njeno zlatnino. Na hitro jo je pregledala in ugotovila, da nič ne manjka. Celo verižica iz kopalnice, ki jo je zjutraj po tuširanju pustila obešeno na stojalu za brisače, je bila tu. Še enkrat se je s pogledom sprehodila po raztreseni vsebini. Vsa se je naježila in hladen pot jo je oblil. Zlatnina je bila obkrožena s cigaretnim pepelom.

Z očetom sta šla še v otroško sobo in ugotovila, da manjka ena denarnica z denarjem, druga denarnica je bila priprta v predalu. Kasneje so ugotovili, da v tej denarnici ni manjkalo ničesar.

Še enkrat sta se spustila v pritličje in videla, da so vsi suknjiči na obešalniku spodviti. Nekdo je iskal točno določeno stvar. Takrat se ji je posvetilo. Kamera! Sposojena kamera! Stekla je nazaj v dnevno sobo in pogledala za mizo na tla, kjer jo je prejšnji večer spravila v torbo, da bi jo odnesla nazaj njenemu lastniku. Ni je bilo.

Šla je k sosedu in poklicala policijo. Najprej so prišli lokalni policisti, potem policisti iz Ljubljane, pa kriminalisti … V zelo kratkem času je bilo na dvorišču in pri sosedovih polno policijskih avtomobilov in policistov. Eni so hodili okrog hiše, drugi so fotografirali, tretji so njej in možu, ki je medtem že prišel domov, jemali prstne odtise, delali zapisnik … Posuli so vse kljuke in predale s srebrnim prahom in primerjali odtise. Vsi so bili odtisi domačih. Za hišo je nekdo našel cigaretno škatlico BOSS.

»Kadite vi takšne cigarete? Jih kadi kdo od vaših prijateljev, znancev?« so se vrstila vprašanja. Nihče od domačih ni kadil. V mislih se je sprehodila po zadnjih obiskih. Nekateri od njih so kadili, a ni bila pozorna na znamko njihovih cigaret. Vlomilec naj bi kadil, sodeč po pepelu v spalnici. Škatlico so vzeli s seboj.

Čez čas so policisti odšli. Domačim ni preostalo drugega kot to, da so pospravili za vlomilcem in policisti. Potem se je začela igra živcev.

Najprej so se spomnili vseh, ki so bili v zadnjem času v hiši. Kamero v dnevni sobi je videl samo eden. O tem, da jo imajo, sta vedela še dva. Bi lahko bil prvi, drugi ali tretji? Sploh pridejo v poštev ti trije, ali je kdo popolnoma neznan?

Sosed, ki stanuje nasproti, je čez nekaj dni povedal, da je tistega dne okrog desetih dopoldne, k hiši pripeljal rdeč avto. Zapeljal je pred vhodna vrata in kmalu odpeljal. Mislil je, da je kdo od domačih. Ne, bili so v službi. Na znamke avtomobilov se ni spoznal, zato kaj več ni znal povedati. Kdo od poznanih ima rdeč avto? Kar nekaj jih je. Misli so tavale od enega do drugega. Krog osumljencev se je širil. Sum in nezaupanje sta se razraščala.

Nekega dne je srečala znanca. Ob kavi mu je hotela povedati o vlomu in svojih razmišljanjih. Usedla sta se, se sproščeno namestila in naročila. Segel je v žep in potegnil iz njega škatlico cigaret. BOSS. Beseda ji je zamrla in pogled se ji je prikoval na škatlico.

»A ti kadiš BOSS?« ga je vprašala.

»Ja, že od nekdaj,« ji je odgovoril. Povedala mu je o vlomu, o najdeni cigaretni škatlici pa ne. Kar hitro je popila kavo in odšla. Vso pot do doma se je v mislih pogovarjala sama s seboj. Zakaj je bila vržena za hišo takšna škatlica? Vlomilec je gotovo ne bi, saj bi se s tem izdal. Je kdo želel, da bi osumila tega znanca? Če je bilo to, mu je delno uspelo.

Policija je raziskovala po svoje. Najprej so zaslišali vse že znane lokalne prestopnike in po njihovem možne osumljence. Nekateri od njih so prišli k oškodovancema in ju obtoževali, da sta jih ovadila. Oglasil se je tudi lastnik kamere, ki ni bil prav nič zadovoljen, da ga je policija zasliševala. Kamero sta mu plačala. Od zavarovalnice sta kasneje dobila nekaj odškodnine.

V trenutku nemoči je obiskala znano jasnovidko. Ta ji je povedala:

»Kamera je še v določeni hiši blizu vašega doma. V krajo je vpletenih več ljudi in so že zelo nestrpni, ker kamere ne morejo prodati. Razmišljajo, da bi jo prodali na bolšjem trgu. To noč jo bo prišel nekdo iskat.«

»Ali bo policija kaj odkrila? Ali bodo našli kamero?« je zanimalo oškodovanko.

»Policija bo nekaj odkrila in ne bo povedala, kaj. Kamera se v neki obliki pojavi. Vi pa se malo pazite, ker ste enim stopili na žulj, ne vi, ampak policija, ampak oni mislijo, da ste jih vi ovadili. Zaradi vaše kraje imajo probleme.«

»Ja, nekaj smo že doživeli,« je odgovorila.

»Ne, bo še huje. Pazite se. Bodite zbrani in ne sme vas biti strah.« Naslednje jutro je, potem ko je mož odšel v službo, pripeljal avto, se ustavil ob cesti malo stran od njihove hiše in čakal. Ko je ona speljala z avtom, je na njihovem dovozu avto obrnil in peljal za njo. Sledil ji je do nekega kraja, tam je stal že drug avto, ki je nadaljeval vožnjo. Do njene službe se je tako zamenjalo štiri ali pet avtomobilov. Enako se je dogajalo tudi pri vožnji domov. Začela je biti pozorna na avtomobile. Ker se je tako dogajalo dan za dnem že kar nekaj časa, je to povedala policiji. Naročili so ji, naj zapiše številke avtomobilov in vse, kar se ji bo zdelo sumljivo. Tudi ponoči se je nagajanje nadaljevalo. Večkrat so po trije neznanci prišli k vratom, zvonili in prosili za bencin, spraševali, kje je določen kraj, prosili, če bi jih gospodar peljal, ker se jim je pokvaril avto … Zasledovanje se je stopnjevalo. Postajali so drznejši.

Nekega večera, ko je imela v avtu otroka, se ji je eden od avtov nenehno približeval in se spet oddaljeval. Pri približevanju je ugasnil luči in otroka, ki sta imela nalogo, naj zapišeta številko, je nista mogla videti. Na nekem delu, kjer je bil ovinek, spodaj ob cesti pa potok, je avto prehitel njenega. Če ne bi vseskozi opazovala njegove vožnje, bi jo lahko zrinil s ceste.

Tisti večer so se doma dogovorili, da tako ne gre več naprej. Zjutraj ni nihče šel ne v službo ne v šolo. Šli so po zaščito v Ljubljano. Kriminalistu, ki je obravnaval njihov primer, so povedali, kaj doživljajo. Nič ni vedel o tem, kar se mu je zdelo čudno, saj bi ta informacija morala priti do njega. Na koncu se je ponudil, da se bo zavzel za primer in jim bo čez čas osebno prišel povedat, kaj je odkril.

Naslednji dan je bilo na cesti še tako kot prejšnje dni, kasneje je nastalo zatišje. Čez teden dni je prišel k njim kriminalist in jih je vprašal, kako je. Ko so mu povedali, da ni več zasledovalcev, je tudi sam to potrdil, ker je spremljal dogajanje. Rekel je:

»Našel sem sled, a žal vam ne morem nič povedati. Vse bo ostalo v policijskih krogih. Mislim, da ne boste imeli več težav, če pa bi se kaj podobnega še dogajalo, me takoj obvestite.«

Tako je bila zadeva za policijo končana, domačim pa je ostalo veliko vprašanj.

Minilo je skoraj leto dni od vloma. Otroka sta imela v glasbeni šoli nastop. Z možem sta se usedla na prazen prostor k neki ženski. Z njo sta se kmalu zapletla v pogovor. Povedala je, da sta z možem prišla gledat sina, ki bo nastopil. Bila je vsa navdušena, ker bo mož snemal prireditev.

»Veste, snemanje mu je v veliko veselje. Odkar ima kamero, kar naprej nekaj snema. Kupil jo je na bolšjem trgu. Cena je bila kar ugodna. Kupil jo je od nekoga, ki je zelo malo govoril. Bil pa je strasten kadilec. Ves čas je kadil eno cigareto za drugo in je pepel kar frčal naokoli.«

»Kdaj pa jo je kupil?« ju je zanimalo.

»Pred približno pol leta. Če želite, vam lahko mož presname prireditev na kaseto, da boste imeli še vi spomin na današnji nastop naših otrok.« Z veseljem sta ponudbo sprejela. Sledili so nastopi, ki sta jih z ušesi poslušala, z očmi pa spremljala moža s kamero. Je to naša kamera?

Po prireditvi je mož s kamero prišel k ženi. Povedala mu je, da je zraven sedečima obljubila posnetek.

»Seveda boste dobili kaseto,« je rekel prijazno. Poslovili so se in odšli vsak po svoje.

Otroka sta za nagrado peljala na sladoled. Pred slaščičarno so srečali dobro znanko. Minilo je že nekaj časa, odkar so se nazadnje videli.

Po veselem snidenju in pozdravu je povedala, da je šla stran od moža in da živi sama. Skoraj bivšega moža — vložila je že tožbo za ločitev — je blatila na vse načine. Bilo je neprijetno poslušati, ker so ga poznali. Nemirno so se prestopali in začelo se jim je muditi, posebno možu in otrokoma. Ko so odšli in sta ostali sami, je ženska rekla:

»Enkrat se oglasi pri meni, ti bom še kaj povedala o njem … Rad tudi kaj ukrade, pa še pajdaši se ta pravimi tički. Ampak vsi ga ščitijo, še policija.« Zdrznila se je: Je bil to govor jezne in ljubosumne bivše žene ali …? Njen mož je imel rdeč avto.

Šla je na obisk. Kar kmalu sta prišli na pogovor o njenem skoraj bivšem možu. Bruhnilo je iz nje:

»On je ukradel vašo kamero. Zvečer, pred vlomom, ga je nekdo poklical po telefonu. Vlekla sem na ušesa, ker sem mislila, da ga kliče njegova ta nova, in sem večkrat ujela besedo kamera. Vso noč se je premetaval in ni nič spal. Zjutraj je zgodaj odšel in rekel je, da ima opravke. Popoldne se je že razvedelo, da so pri vas kradli. Pri sebi sem vedela, da je vpleten. Proti večeru so se peljali po vasi policisti in spraševali. Tudi pri nas so se ustavili, a niso kaj dosti spraševali, ker je bil med njimi tudi njegov prijatelj, ki ga je že večkrat izvlekel iz kakšne zagate. Ko so odšli, je takoj nekomu telefoniral in ujela sem, da naj čim prej pridejo. Čez par dni se je pripeljalo več moških, mene je poslal po opravkih, a sem izkoristila prvo priložnost, da sem opazovala, kaj se bo dogajalo. Bivši jih je peljal na vrt k staremu praznemu vodnjaku in potegnil ven torbo. Odprli so jo, ven potegnili kamero, jo dali spet nazaj v torbo in se z njo odpeljali. Ko sem se vrnila domov, je bil dobre volje in vidno mu je odleglo. Nič ga nisem upala vprašati po skrivnostnih obiskovalcih.«

»Tvoj bivši kadi, a ne?« »Ja.«

»Katere znamke cigaret pa?«

»Ta drage. BOSS.«

»Bi šla z menoj na policijo in bi povedala tole, kar si meni?«

»Ne, utajila bi, če bi me prišli vprašat. Bojim se ga, še bolj pa njegovih pajdašev. Saj si jih spoznala, a ne? Slišala sem od drugih ljudi, da ste imeli razne težave po kraji. Pa še prijatelja ima pri policiji!«

Zdaj je vedela več. A ni bila zadovoljna. Zadeva ni končana, barabe niso kaznovane.

A tudi ona ni imela poguma, da bi kaj ukrenila. Ni bilo vredno, če bi s tem ogrozila družino.

Ko je čez čas držala kaseto s posnetkom prireditve v roki, so ji je šinile skozi možgane besede jasnovidke: Kamera se v neki obliki pojavi …