Na eni strani zemlja, ki nas čaka
in na drugi stvarstvo, ki nas vleče.
Veje se plazijo v nebo
kot podaljški kril ugnezdene ptice,
ki ne zmore zleteti in nahraniti mladičev.
Korenine kalijo v prsti
kot brodolomec, ki krmari na svetilniku usode;
zasajenih semen mnenj o sebi in sadežev opazk, ki jih nabirajo drugi.
Opazujem drevo,
kako se ziba v osi. Znano mi je.
Včasih rogovili naokoli kot svastika, ki pokosi vse pod seboj.
Drugič se vrti kot mlin, ki nežno prejema vetrovne želje.
Včasih slutim,
da mi maha kot prednik,
ki sem ga nekoč dobro poznal,
a vse bolj čutim, kako mi raste pod kožo v skorjo
in razkuštrani listi kot snežinke padajo v počesano poletje.
Vidim drevo. Ki je jaz.
In skozi os kukaš ti.
Vse drugo so
ostali.
Za usodo se nam ni treba bati.
Lepo je sprogramirana in spravljena na varnem
v trezorju obupanih novincev, ki vstopajo skozi zarjavelo kodo sveta.
Za namen je potrebno kanček potrpljenja,
da pridemo do konca k skritemu pomenu, ki zvesto datira čas.
Za razum bomo iznašli nadomestek v pojavu
kakšnega naravnega izuma; s pomočjo zrenja mimo nemira,
da se zagledaš v pomen v očeh, prekrit z vekami boga.
Za en sam korak po rdeči preprogi so geni pripravljeni poljubljati stopinje.
Preproga je tkanina srca, po kateri tečemo nazaj v vodo vseh vod,
sveti ocean duše.
In ko prostor vdihne vse hitreje v vse smeri,
in obzorje z izdihom posuši vetrovom oči,
in oblaki kot namrščeni možgani razmišljajo stoje,
in ko zemlja razpira koreninam misli,
in v zvezdah slišiš šepetanja temi;
takrat so upogibanja le umeščanja na svoje mesto,
kot so srečevanja le sidranje trenutkov okoli plovbe,
da se odmrzneš v rojevanju časa.
Res dolgo
so me prepričevali
naj svetlobo uzrem od zunaj
kako se v jutru
omajana upogne čez Anski vrh
da se odbije od jate zvezd kot gos
ki pomotoma vzleti proti severu
in v kljunu stiska kos neba
kako se ugnezdi v naročje sobe
ter izlega mala pegasta sonca
izmenjaje na vsakih enajst let
še dlje sem si dopovedoval
da je ne uzrem popolnoma
ampak raztreseno
v razpršenem
kako se odbije
z zrcalne Savinje
kot neprekinjena roka
ki pluje v mladost
kako rezine sija
stapljajo razdalje bregov
kot bi zajel vse vode hkrati
in če spijem požirek
me vodí kot žarek
od znotraj
navzven
kot utripajoči svetilnik srca
Ko sem odsoten, slišim vračanja.
In v povračilo upanja, da je sneženje le nenehno
klicanje poletja, se nemiren hlad požene v objem vročine.
Napojil sem vodo, bolj žejno od stvarjenja
in pojedel bi se, če bi veter grizel lase,
kot se bodo zgrizli časi med prostori.
Okušanje svežine
me prevrača kot senco
na razgreti strehi neba.
Podolgem se sonce
na kratko obregne v telo,
meso zaihti in ponudi košček sebe duši.
Zadušljiv bo ta svet, ko zgorijo vse zvezde,
in odrešitev ob koncu vedno nalahno potrka na vrata.
Lahko da se sliši v minljivem
in kar je odprto očem
se ob belem dnevu stemni v bleščavi noči.
Nebesa spijo pod črno luknjo miru.
In nič se ziblje na tehtnici pod svodom vesolja.
Več večnosti je
in čas nima časa,
da bi pretekel ves prostor.
V nekem poletju
spijo vse zime in se
tiščijo skupaj v drgetu.
Vse duše dušijo
prekletstvo človeka
in na vrvici, stkani iz potrpljenja,
izpuščajo balone navdahnjene ljubezni v zrak.
Ko se zrak
zgosti v nevihto
v očeh umirajo valovi.
Oblaki gromoglasno
šepetajo zgodbe tekočih dni
in štorklja v ušesu nemo gradi gnezdo uslišanja.
Večerno sonce
z žarki kot noži reže
temne lise obzorja na miselne trakove.
Z dobrimi deli
rešuješ slabo vest,
slabih dejanj pa ne izpere prihodnost.
Ko dregneš v mir
je kot da bi sanjsko palico
zmagoslavno zapičil v mravljišče.
Nekdo medtem
z obale pobira zadnjo školjko
kot končno dobrodošlico celoti.
Pogoltnil sem sonce
in sedaj že tisočletja ležerno
bruham zdrizasto temno snov.
Zdravnik pravi,
da ni nič hujšega,
le zemljo naj grizljam
spontano in požiram spiralno,
kot bobi palčke pred televizijo.
Ko sem mu omenil,
da ne gledam TV ja,
mi je prepognil glavo
in s stetoskopom poslušal tok misli.
Ob tem pomislim na reko,
kako se v poletni vročini obrača,
vsa mokra in željna,
vznesena v prvem zavesljaju rok,
ki se sklanjajo čeznjo.
Sanjam na tem mestu ni dolgčas,
le luna ponoči zeha in meče oči na kamne.
Kamni se zdrznejo
in pričnejo pomenkovati
o davnih časih,
ko so še lebdeli v oceanih.
Takrat so bili otroci sonca.
Ki so zbežali v temo.
Nekje sredi listanja sem zasledil:
ko ljubezen zapolni strah nastane mir.
Ko sem prebiral ta stavek
je bilo še prezgodaj, da bi to razumel.
Ptice so pele, vsaka v svojem jutranjem narečju,
narek časa, ki mi je bil na voljo je prehiteval.
Koščki zemlje so bili omejevani kot smo omejeni sami s seboj.
Svetloba je odpirala zrak v ponujanje, ki ga še nisem znal ujeti z dihom.
Dojemanje kot začasna zadeva pa je zadevala v prazno.
Omenim naj še časopis:
Vsakodnevne novice
Naklada: vsak dan več nepotrebnega
Založba: med vhodom in izhodom za vrati
Tisk: stisk roke na predelu, ki ne boli
Davčna številka: ponižna vrednost preseženega
Osnovni kapital: najboljši prijatelj v najslabših dnevih
Odložim časopis.
Veter razpira strani.
Črke vzletajo.
Na nebu besede.
Pis časa se razpiše.
Pomembna novica sem jaz.
Imamo neverjetno srečo,
da ne vemo vsega.
Kakšen dolgčas bi bil
z nič novega na obzorju,
z odgovori na vsa vprašanja,
ki jih ne bi bilo potrebno niti postavljati.
Vsi pri miru brez besed vsevedoč.
Nič truda za dosego ničesar.
Kaj naj človek počne s to količino védenja?
Bi nam bila v pomoč ali bi se znova odprla nova vprašanja?
In odgovori nanje, postreženi s piškotki in čajem ob petih popoldne.
V senci krošenj in v hladu spoznanja.
Vse neznanke bi razočarano razkrite
čakale na manj znane čase.
Vse dokazano in preverjeno in znano,
nikakršnih nepotrebnih upanj na boljše,
brez presenečenj na sprehodu skozi park
ali mimo kakšnega planeta skozi vesolje.
Razkrinkani bogovi osramočeni.
Vera brez verjetnosti v verjeti.
Ker verjameš, kar veš, - in vemo seveda vse -
še posebej, če ni v kaj verjeti.
In zakaj bi nekaj, če že veš, da bo,
in to točno tako.
In komu bi, če že veš, komu in kaj,
in je znano, zakaj.
Vedeli bi za smisel svojega početja –
kakšen nesmisel bi bil šele to!
Toliko nepotrebnih potrebnosti
bi bilo na kupu znanja.
Res imamo srečo.
In tako se vse skupaj končuje
dolgi začetki nihajo v konec
potovanje pa ne kliče po spremembi
le po občutkih in strasteh
vsak štopar posebej se obeša
več jih je bilo
iskalcev zaposlitve prostega časa
kar ni preprosto
saj se vzgib drugači
voziš se vse smeri hkrati
ob vsakem smerokazu prečrtaš cilje
ti so željni mest
srečaš se do golega
da je upor čim manjši
da se ti upira misel
da te vidijo skozi
s telesom so vedno težave
um si misli svoje
morala se kremži
podzavest brez slabe vesti
vestno dela svoje
zadnji štopar
ki ga ponoči pobereš
predčasno izstopi
luna se mu je prilepila na podplate
v retrovizorju opaziš bibavico stopinj
Pa so se srečale;
napaberkovane izkušnje spominov,
nekaterih izpred parih let, druge vsled desetletij,
stoletje še čaka na izpolnitev pogojev.
Ti so;
Upravičeno rojstvo z nameni,
ki se večinoma opravičujejo.
Rast telesa in osebnosti v nekaj
kar bomo stežka poimenovali zrelost.
Ta je mestoma tako sočna,
da bo kmalu neužitna.
Sledi kopičenje
prepotrebnega izobraževanja,
ki ga potiskamo na goro resnice.
In kar nam ostane v glavi –
temu recimo znanje.
Nato spoznavanje paritvenih zmožnosti.
Rezultati so lahko ljubki,
a zgodi se,
da ne vemo, kaj bi z njimi,
ko odrastejo in prerastejo naše upe.
Ter kasneje
ugajanje vsem za ceno preživetja.
Kar razlasti osebnost na miniature neugodja.
In naposled
negovanje stikov.
Da ne pozabimo nase, ko nam drugi povedo,
kdo pravzaprav smo in kaj želimo biti.
Omenimo še čas –
ta velja predvsem za tiste,
ki potrebujejo odmerjena obdobja.
Tako lažje ocenijo težo udobja.
Na srečo v nesreči
in kolikor je dobrega v slabem
ima narava svoje načrte,
ko jo poskušamo posnemati.
Včasih s prižganimi,
a večinoma s pokvarjenimi snemalniki vesti
pod pokrovom nečesa večjega,
ki nam vztrajno nekaj malega dopoveduje.
Le kaj –
se sprašujemo
ob tem,
ko se smešimo,
ko se nam posmehuje.
