Prvič aprila na pogrebu strica Toneta na Pobrežju, ki je dočakal zavidljivih devetinosemdeset let.
In pogreb ne bi bil nič posebnega, kot ni bil dež v aprilu, če se ga ne bi udeležila ona.
Vrsta žalujočih, ki se je dotlej skrivala pred kapljami pod dežniki, je vzvalovala pod dežniki.
S svojim rdečim klobučkom in oblečena v zeleno plesno obleko z naborki in široko krinolino, ki je kukala izpod rumenega plašča, ter z velikimi visečimi uhani, je vzbujala pozornost prisotnih kot utripajoča rdeča luč na križišču.
Pogledi žalujočih so pili njeno živo pisano zunanjo podobo, ki ni bila žalno črna. Duhovnik se je trudil gledati v svoje besedilo in namesto predse je obrnil pogled navzgor v nebo, da so kaplje padale na njegov obraz in mu močile mašo na papirju.
Pijani od vlage in pijani od žalosti so se navzoči zibali z duhovnikom pred krsto, ki je milo pel, kot da prosi Boga, naj že neha jokati z neba.
»Mene ne pokopljite. Zažgite me,« sem zaslišala ob svojem ušesu. Soseda za menoj jo je obsojajoče pogledala izpod dežnika.
Na moje začudenje se je nagnila tudi k sosedi in ji prišepnila pod dežnik:« Saj ne bom še odšla. Malo bom še počakala.«
Jaz pa sem od presenečenja samo nejeverno nemo bolščala.
Pomežiknila mi je, prijela pod roko in se ovila z glasom na moje uho:
»K Bogu lahko pridemo oblečeni za ples ali pa nas v njegovo bolniško sobo prinesejo na nosilih.«
Te njene besede so mi odzvanjale v ceveh misli še dolgo po pogrebu. V meni so budile vztrajno željo, da bi to nenavadno šepetalko pobližje spoznala.
A usoda je hotela drugače.
Preden sem uspela z njo navezati stik, je že bila pokopana. Nato se je izkazalo, da je moja daljna sorodnica.
In da imam nalogo, da pospravim dragocenosti v njenem domu po zapuščinski obravnavi, v katerem je bivala več kot trideset let, preden ga izprazni selitveno podjetje.
Kar naju je z žalostnim razlogom le pripeljalo skupaj.
Drugič v začetku maja v njenem stanovanju v Ljubljani.
Že z vstopom skozi vhodna vrata sem začutila njeno divjo energijo. Nakit, pisma, škatle, torbice, platna, barve, skodelice, stoli, obleke, klobuki ... vsaka polička je ponujala odtis bivanja.
In z vsake stene so žarele raznovrstne slike pokrajin, ki so kot brezdušne podobe dajale vtis, da so tam samo zato, da dopolnjujejo starinsko pohištvo. Prostori so se dušili od raznovrstnih spominkov in spominov.
Razen v eni sobi.
V njej sem začutila zrak, ki je vejal z beline sten in praznina prostora me je prebudila, da sem ob oknu opazila sliko.
S stene s je bočila znotraj zlatega okvirja kot nosečnica v tangicah, ki se sprehaja po plaži in ne more skriti navdušenja nad življenjem, ki ga nosi v sebi.
In barve na platnu so se prelivale v slapu gostih oblin in sestavljale podobo ženske.
Portret ženske je zaobjemal skorajda celotno steno sobe.
A imel je eno zanimivo drugačnost od vseh portretov, ki jih morebiti opazujemo v galerijah in muzejih.
Obraz, telo in svet za njim je bil očem neulovljiv kot kača, ki se fluidno preliva ter ob tem znotraj okvirja razjeda in razkriva bohotne poteze slikarjevega čopiča.
Neotipljiv hologram različnih podob je uprizarjal nekakšno shizofrenijo slike, ki je bila vidna v odvisnosti od svetlobe in položaja, od koder si sliko opazoval.
Če si stopil v levo proti oknu, kjer je svetloba prodirala najmočneje, je v opazovalca buhnilo rdečo ozadje z žilami jeklenih cevi odsevajoč z obraza.
S svojo ravno držo in kvadratasto gmoto telesa je stala kot stoletno drevo, ki te iz okvirja opozarja, da si v prostoru pred njo le drobna mravlja in te bo prej ko slej pohodila z močjo prepričanosti o svoji Resnici. To Resnico so izkazovale njene stisnjene pesti, ki se vsakodnevno prostovoljno žrtvujejo s krvjo na oltarju kapitalističnega sveta in si za dosego dobička, uspeha dovoljuje vsa sredstva. Ne boj, mesarsko klanje je kot plima finega racionalizma valovala čez okvir slike v prostor in rezalo dele sobe v proge ubite nedolžnosti.
Omahnila sem v pogledu na sliko, kajti njene oči, skrite za nagobčnikom, so držale opazovalca v varni razdalji, da morebiti ne bi stopil z jezikom na njeno dvorišče. V očeh sem začutila zrnce kovinskega prahu in pred to skelečo energijo sem stopila korak nazaj v prostor, kar mi je odprlo nov zorni kot v pogledu na sliko.
Rdečo ozadje z jeklenimi cevmi so hipoma zamenjale barvne frnikole, ki so se razletele po platnu, se odbile od okvirja in se spet združile v središču slike v sočni nasmešek nove podobe.
Ženska je sedela v nekakšnem fotelju iz korenin in z rokami v naročju s prsti božala kodre črnih otroških las, ki so se stiskali k njenemu telesu. V njenih kretnjah ni bilo ostrine, ki jo je kazal prejšnja podoba Ženske, temveč so okrogline gibanja na njenem brezrokavniku dale čutiti mehkobo telesa. Lasje so ji valovali v zraku izpod listnate kape in pršeli z vonjem po svežo opranem perilu.
Številni popki cvetov so ovijali telo in se bohotili z novimi in novimi poganjki.
Želela sem poduhati to svežino, to pomlad življenja, a ko sem se z nosom dotaknila površine slike, je podoba ženske takoj izginila. Začutila sem opeklino, zato sem skočila korak desno.
Vame je butnila vročina in centrifugalna sila v središču slike, ki je srkala vase podobo Matere, je izpljunila novo podobo Ženske.
Ta je čepela.
Iz zemlje pod seboj je kot v molitvi grebla glino in jo gnetla v svojih dlaneh. Njeni prsti so potovali po gladki površini gmote in sledili gibanju, ki je stresalo njeno telo. Glina se je voljno upogibala melodiji njenih prstov in se sestavljala v človeku prepoznavno celoto.
Oči so meditativno zrle v svet, v katerem je Stvarnik svojega navdiha, ideje.
Čutiti to silovitost ustvarjalnosti, ki je zasedala celotno površino slike, se je izgubila, kakor hitro je sončna svetloba izgubila svojo lino v oknu. Stopila sem s korakom desno proti vratom in podoba ženske na sliki se je ponovno preobrazila.
Zelena barva se je prelila v temno vijolično senco in iz morja barv se je pred menoj rodila podoba golega telesa, ki se je s kožo nastavljala žarkom senc.
Kapljice vode na njeni površini so vabile s platna kot morska sirena, ki te vabi v svet nepovratne čutnosti. Z očmi je zrla osredotočena naravnost predse in kot krvoses gledala utripajočo vratno žilo žrtve ter čakala na znak, da skoči in si poteši žejo tisočletnega sna.
Nisem se mogla upreti temu pogledu. V pijanosti pohote sem stopila bližje k sliki, da se dotaknem tega telesa.
A moj prst je padel kot kamen na gladko površino jezera in se razbil v valovih omamnosti na platnu.
Utrujena od dinamike podob, ki so švigale v filmu skozi moje nevrone, sem si zakrila oči.
Stresla sem glavo, da zlijem te izmuzljive podobe žensk v eno trdno obliko.
A ženske so valovale čez čeri mojega uma in me opominjale s svojimi barvami, oblikami, čutenjem, da butam v temo.
Vse podobe so bile del celote, koleščki v ustroju tiktakajočega življenja Doriane Grey, ki me je gledala skozi mnogotere oči. Katero bom uzrla izza zavese njene osebnosti?
Ne vem.
Vem, da takšne slike ne živijo samo na obledelih stenah sob. Živijo med nami.
Na cesti. Za mizo. Med rjuhami. Pod dežnikom.
Nam govorijo in nas gledajo iz okvirjev vsakdanjosti. Le pogledati moremo pod pravim kotom.
