sem vzklila
v zgodnjo pomlad
še zelena
sem vzbrstela
v mlado sonce
močno rumena
sem vzcvetela
v tvoj pogled
rdeča sredi poletja
zdaj venim
zlata v jesen
zimi naproti
* * *
si vzklila
rumena narcisa
med rdeče tulipane
si vzklila
drugačna zaničevana
v napoto
si rekla
takšna pač sem
znanilka pomladi
in si ostala
* * *
smela sem
odnesti svoje črne misli
na samotno plažo
smela sem
gola zabresti v razigrane valove
se prepustiti mokremu objemu
smela sem
leže na gladki skali
osvajati nedolžno sonce
nahraniti lačne galebe
da bi osvobojena
odkorakala
v svoj navadni
vsakdan
* * *
moj talisman je smeh
odpira sončna vrata
mehča oglate misli
plete prijatelje
na krilih smeha
letim k soncu
* * *
si počival
na ležalniku na obrežju
v brezskrbni senci
si opazoval
bele oblake lahkotno
so polzeli po modrini
si se umiril
pripravil na ponovno
srečanje z življenjem
* * *
si videl
kako sinhrono
se premikajo prsti
po vitkih strunah
si slišal
kako ubrano se prelivajo
mogočni zvoki
razigranih citer
si doživel
kako dobrohotno
se odpira duša
sprejema dar
* * *
v žarečem pogledu
odsev sanj in želja
v modrini oči
vonji barve objemi slast
drug drugemu sonce
slepa za svet
in vesolje
* * *
pletem pregrinjalo
iz dolge niti bližine
grelo naju bo
ko bo toplota dvojine
le sladek spomin
in si bova blizu
* * *
šum nemega valovanja
nežno pivkanje
zaljubljenih galebov
omamni vonj mirte žajblja
brezskrbni sprehodi v dvoje
po mivki po mokrem skalovju
v bližini morja
zmirjena
* * *
ob hiši pohojena trava
nekdo še živi tu
nalahno potrkam
zlomljeni glas sprašuje
kdo je
vrata se odpro
vonj samote udari vame
* * *
samota
v kotu izbe ždi
lačna tujega kruha
v kot zalučam smeh
da izpuhti
