Pogled skozi okno ni razkrival ničesar. Tega leta je zapadlo dva metra snega. Ko so prebivalci skušali narediti ozke gazi do ceste, so kupe snega še povečali. Igra svetlobe je kdaj pa kdaj razkrila dolgo vrsto posameznikov, ko so zjutraj v dolgi vrsti hiteli na delo. Stari ljudje so pravili, da še nikoli ni bilo toliko snega. Deček pri oknu se je bal, da ga morda res nikoli več ne bo toliko. Da je to zadnjič. Žal mu je bilo za neverjetno belino. Žal mu je bilo za spokojnost sveta, uspavanega pod debelo odejo.
Velika tridelna okna, z grobo zeleno pobarvanimi okvirji, so spuščala mraz in sonce istočasno v staro vilo, voda v ceveh se je spuščala proti ničli.
V kuhinji je v železnem štedilniku plapolal ogenj in sumljiv dim se je na skrivaj prebijal izza vratc ali celo izpod železnih obročev, kakršne je mama kdaj pa kdaj odstranila, da je kuhala na živem plamenu.
Na oknih so se risale ledene rože in niso hotele izginiti.
Miran se je mami približal tiho in na skrivaj in zahrbtno se ji obesil na trak od predpasnika. Ni ga opazila. Tekel je za njo gor in dol po kuhinji do kredence z živili in nazaj:
»Daj papir in kuverto,« jo je pocukal za rokav.
Mama je tisti hip začela razmišljati o namenih svojega malčka. Ni marala skrivnosti. Dolgo je oklevala, preden je iz enega izmed predalov potegnila list papirja.
»Papir je tukaj. Kuverta pa je za čestitke. Ne morem ti je dati.«
Vedel je, da bo težko, ni pa vedel, kako zelo težko. Mama je bila kadarkoli sposobna ustaviti njegova prizadevanja.
Ni se dal odgnati:
»Lepo, lepo prosim.« Zavladala je dolga, mučna tišina. Mama ni vedela ali je sploh primerno, da Miran sploh pomisli, da bi uporabil tako strašno orodje, kot je to lahko pismo.
Miran se je kremžil, šlo mu je na jok. Mama je navsezadnje nekako razumela.
»Aha. Nekdo bo pisal dedku Mrazu.«
Miran je zasijal in se pri priči izdal.
»Ne rabiš kuverte. Samo dobro zloži papir in ga položi na okno, med okenski krili.«
Miran je hodil po kuhinji okoli mame in razmišljal. Ni prav verjel, da bo pismo izpuhtelo skozi šipo. Ne, tega ni več verjel.
Ne samo, da je oviral mamo pri pospravljanju kuhinje, hotel je celo, da se obrne k njemu.
»Ne samo kuverto, tudi znamko potrebujem!«
Mama je pobrskala po kuhinjski kredenci.
»Srečo imaš! Tu je pisemski ovitek, tu je tudi znamka.«
Miran si je znamko pozorno ogledal:
»To je običajna znamka za pisma. Dedek Mraz pa je na Severnem tečaju!«
»Golobček odnese pismo v vrečo, vrečo naložijo palčki na sani in sani severni jeleni odpeljejo dedku Mrazu!«
»Mama, res bi rad, da dedek Mraz dobi pismo, ne tako kot lani. Pisal sem mu, da mi prinese puško, prinesel mi je pa medvedka.«
Mama je tehtala dečkovo naivnost: ni se mogla odločiti, kaj si naj pravzaprav misli, da si sinko misli. Tvegala je:
»Bom odnesla pismo na pošto, ga oddala »priporočeno« in ti prinesla potrdilo. Velja?«
Miran ni zaupal tako preprostim rečem, kot je pošta. Mogoče se tudi na odrasle ni zanesel. Tudi na mamo ne.
Mama je zaigrala nekaj zaskrbljenosti.
»Mi mogoče ne zaupaš?«
Še ko se je usedel za mizo in pripravil peresnik in črnilo, je tuhtal, kaj mu pravzaprav preostane? Sam ne more na pošto.
Potem se je spomnil, da je kuverto mogoče odpreti in pogledati, kaj je napisal. Bal se je, da se mama s pismom ne bo strinjala in bo dedku Mrazu kaj dopisala in mu morda predlagala kakšno spremembo. Ko je Miran brskal po spominu, se mu je zazdelo, da se je pred letom kaj takšnega že dogodilo.
»Lahko pišeš s svinčnikom!« je zelo umirjeno svetovala mama. »Črnilo lahko s peresnika tudi kaplja. In bo dedek Mraz užaljen!«
»Užaljen bo, če bo videl, da se nisem naučil pisati!« se je Miran stresel od jeze. In pozabil otresti peresnik. Čisto drobna packa je kanila na mizo.
K sreči je prej razprostrl časopisni papir. Ob dokazu, da zna tako odlično predvidevati, mu je zrasla samozavest. Odločil se je, da mami vseeno pove še kaj krepkih:
»Moj sošolec je dedku Mrazu kar telefoniral. Kdaj bomo tudi mi imeli telefon?«
»Lažeš,« je rekla mama.
Ponosno je pribil:
»Nikoli ne lažem!«
Mama je moral ugibati. Lotila se je torej ugibanja, samo zato, da bi umirila napetost. Zrak v kuhinji je bil nabit z nasiljem, vzdušje res ni bilo primer vzornega odnosa med mamo in sinčkom, med otroci in starši, med odraščajočimi in odraslimi!
»Mogoče laže tvoj sošolec. Je res zanesljiv? Ne smeš vsega verjeti. Kdor zna pisati in brati, ta ne more kar tako nasesti vsaki izmišljotini! Kdo pa dandanes sploh ima telefon?«
Miran se je po kratkem premisleku odločil, da bo sošolcu verjel, saj je bil to zanesljiv sošolec, pravi prijatelj, ki je pred golom vedno nesebično podajal žogo. Z mamo pa se ni hotel prepirati.
Nehote je opazil, da je med njim in dedkom Mrazom, prijaznim rdečeličnim starcem s kučmo in kožuhovinastim plaščem z rožami, njegova odločna mama v karirasti obleki in s predpasnikom, vedno pripravljena kaj skuhati ali pospraviti.
Vedno pripravljena nenehno kuhati in pospravljati.
Porabil je vseh deset listov za deset čestitk, da je z ličnimi neenakomernimi črkami napisal: »Dragi dedek Mraz. Težko je biti deček. Vedno te kdo obmetava s kepami. Ker so vsi sošolci večji od mene, se vsi hočejo ruvati z mano. Potem se usedejo name in kričijo. Pa tudi k vojakom moraš, ko zraseš. Rad bi bil deklica. Kolikor sem slišal, tu ne moreš ničesar spremeniti. Če mi že ne moreš pomagati, bi vsaj rad imel punčko. Takšno kot jo imajo punčke: s pravimi lasmi in črnimi očmi, ki se zaprejo, ko daš punčko spat. Če je le mogoče iz pravega celuloida!«
Zaradi besede celuloid je porabil šest listov papirja.
Potem je pismo zapečatil s pečatnim voskom in s pravim pečatnikom.
Petindvajsetega decembra je bila novoletna jelka okrašena z bonboni in steklenimi kroglicami. Miran se je uprl, da bi spustil rolete.
»Dedek Mraz ne bo našel naše hiše!«
Ata in mama sta bila neizprosna.
»Ni treba, da sosedje vidijo, da je dedek Mraz prišel k nam že tako zgodaj!«
Otroci so počakali v kuhinji in se pripravljali, da prižgejo pršeče palčke.
Ni trajalo posebno dolgo.
Sani ni bilo slišati. Tudi kraguljčkov ne.
Na jelki so gorele sveče in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo vžgal kakšen bonbon.
Miran je dobil kar dva paketa.
V prvem sta bili lepo zaviti dve knjigi: prva o prvem vzponu na Mont Everest, druga o prečkanju Tihega oceana na splavu.
»Zaenkrat boš gledal slike, potem boš lahko še sam prebiral!« mu je rekel oče.
»Hočete da plezam po Himalaji in plujem čez Tihi ocean?« se je zgrozil Miran.
»Ne,« je rekla mama. »Ničesar takega ne zahtevamo. Ničesar, kar ti ne bi bilo všeč!« in pokazal je na drugi, večji zavitek.
Miran je prelistal knjigo o vzponu na Himalajo. Ni vedel, kje je Himalaja, ampak ljudje z dolgimi bradami so ga očarali. Nekje na svetu je na kupe večnega snega in človek se nenehno bori z naravo. Kolikor je videl po slikah proti koncu knjige, tudi zmaguje!
Pregledal je še knjigo o Tihem oceanu. Spet bradati možje! Zaskrbelo ga je, kdaj mu bo zrasla brada.
Še več, skrbelo ga je tudi, ali ni brada izključujoč simbol moških. Če nisi moški, se ne smeš na splavu peljati čez Tihi ocean!
Opazoval je bradate može med palmami na tihomorskem otoku.
Pošteno ga je skrbelo.
Ata in mama sta pogledoval proti drugemu zavitku. Da, tu je bil še velik zavitek, lično zavezan s široko pentljo. Miran je počasi moral doumeti, da je tudi to darilo.
Škarje in nož sta komaj prerezala širok svileni trak. A se je splačalo. V zavitku je bila čudovita punčka s pravimi svetlimi kodri in trajno. V rožnati oblekici s kratkimi rokavi in z globokim izrezom je delovala kot bi bila živa.
»Še me imata rada!« je pomislil. Objel je mamo in ata, pustil, da sta ga stisnila k sebi, medtem se je spomnil, da je bila morda punčka že mesece skrita v kakšnem predalu, v temi in daleč od njegovega občudovanja.
Misel je Mirana preplavila z žalostjo.
Miran je odnesel punčko v svojo sobo in jo položil na skrbno postlano posteljo, pokrito s čudovito izvezeno odejico. Ko je punčko položil, je zaprla oči, dolge trepalnice so se pri tem zatresle, punčka pa je rekla »Mama!«
Darilo je bilo dragoceno in sploh prekrasno. Več kot samo darilo, je Mirana pretreslo spoznanje, da je mama res oddala pismo na pravo pošto in da je dedek Mraz osebnost, ki se nanjo kaže zanesti! Nikoli ne bom niti pomislil, da dedek Mraz s severnega tečaja ne skrbi zame in za moje mlajše brate! In za vse otroke in domovino! Za razvoj socializma in mir na svetu!
Srce mu je razbijalo od sreče in ni slišal, kako ga mlajši bratje kličejo, da jim pride pomagat odvijat pakete in sestavit železniške tire, nabit puško in navit rdeči avtomobilček, posebno čudo tehnike. Takšen, da se sam premika!
Miran je pozabil na tehnične dosežke sredine dvajsetega stoletja. Punčka mu je vzbujala globoka čustva, nekje v spominu mu je zvenela glasba iz barvnih filmov in topel odmev daljnega Hollywooda! Punčka je vsaj od daleč blestela kot nasmejane filmske zvezde na plakatih pred vhodom v kino!
Pobožal je punčko, ko pa je tako lepo spala, ji je nalahno dvignil oblekico. Pod oblekico so prave punčkine noge tičale v drobnih čipkastih hlačkah.
Tu se je Miran nekajkrat ozrl proti vratom, če so res dobro zaprta in če nihče ne prihaja. Potem je prijel rob hlačk in jih previdno potegnil navzdol.
Nekaj dolgih trenutkov je minilo, preden mu je kri spet začela krožiti po žilah.
»Mama, ata, na pomoč! Kje je lulček?«
Miran je besno zabrisal punčko ob zid!
»Dedek Mraz je res od hudiča! Prinese mi punčko brez lulčka! Spredaj in zadaj sam celuloid! In ta bi naj bila živa?«
Ko sta pritekla ata in mama, sta s pogledom iskala čudovito darilo in se zgrozila: ležalo je nekje na tleh!
Ko sta se osupla obraza sklonila nadenj, se je Miran Zoran prestrašil, da je nesrečna punčka brez lulčka ostala še brez kodraste glave. Pa ni bilo tako hudo. Samo umetni kodrčki so se nekoliko pomečkali. Tudi oči so se še vedno odpirale in zapirale in punčka je, če si jo le položil na hrbet, po rahlem oklevanju vedno tiho izrekla eno samo besedico:
