Na svojih nedrjih si me nosila,
s teboj ljubezen sem odkrila.
Vedno toplo si me sprejela,
z ljubečim srcem me objela.
Jokala si, ko šla sem stran,
o topla, babičina dlan.
Ko prvič nosila rožo sem v laseh ,
se čez tvoj obraz
razgrnil nežen je nasmeh.
Čeprav zvečer utrujena
si me na kolenih ujčkala:
O dete malo,
da bi v življenju malokdaj jokalo!
Takrat, ko položila roko
si mi na ramena,
postalo težko je obema.
Odšla sem v tuji svet.
Večkrat žalost sije mi v očeh.
Čeprav si daleč, daleč stran,
me še vedno greje topla, babičina dlan.
GOLOBJI PAR
Priletel je
k nam
golobji par —
ona golobica,
on golob
sta šla
na krajši sprehod.
Možek
dvori ji:
»Najlepša
golobica si! «
Ona pa čeblja,
da rada ga ima.
Kako hitro
sta prišla,
hitro sta
med krošnjami
dreves izginila.
PESEM O KRUHU
Jeseni
se klopotec oglasi.
Očetovo prgišče
čez zorane njive
prek in prek
drobno seme zaseje.
Sonce svoje žarke
na zemljo pošlje,
seme v prsti vzklije.
Pšenica zlato zrnje obrodi.
Mlinar zrnje
v moko zmelje:
Oče jo domov odpelje.
Mati že mesi kruh,
da bo čim manj lačnih ust.
Mati ve —
če pri hiši kruha ni,
bi ga vsadko
pojedel vsaj za tri.
PESEM ZA MOJO BABICO
Od nekod je pridišala
pesem za babico.
Prikradla se je v pusto sivino
in mi prepredla misli.
Za mojo babico
s strogim obrazom
so se izgubile poti.
Zdaj prihaja v nedeljo
ob vonjavi dišečih buhteljnov.
Med rožami završijo cvetovi,
ko pobira ovele liste.
Ustavi se ob kodrastem
čopku vnččke,
ki samodejno sili na stran.
In se nasmiha,
da je to od nje.
S pogledom obide
sočnost hrušk,
ki se cedijo od sladkosti.
Vzbude ji skomine.
Nato še enkrat pogleda
vse njene in odide.
