Bregovi pokrajine se vpijajo v tvoje korake
in nad teboj zapirajo gladine živega peska
visoko, otožno visoko visi vrv, s katero
morda zanihaš zvon.
Nad množicami lovcev, sokolič moj, onemiš.
* * *
Ritmično plazenje ne moti krešičev,
ki stopajo v vrsti zraven groba
Karkoli ponudiš,
bo vedno končalo v besedah
Okno, miza, skodelica
naju naplavljajo na breg časa
Vsaka zaznava, vsak oprijem
v strugi
v zamočvirjeni slasti
v smrdeči mlakuži spominov
naju preveč stane
Šele ko bo to odnesla voda
Šele ko se ne bova srečala
Šele ko bo to zabučalo
NA SVETE TRI KRALJE
Pod zmrznjenimi kepami uteha,
zvezde na čarovniškem plašču,
ki jim slediš.
Vsebine je vedno več,
tako kot gub.
Nisi v zmoti?
Nič razen tišine na z vrvico sledi zavozlani planjavi.
Razvrvane vrtoglavice naju ponižujejo.
Danes le kapilare verzov
padajo na nemočnem termometru.
Na vse pozabiti.
S temnimi vrečkami pod očmi,
je minevanju zapisani starec zanihal v trajanje.
Sonca z neba ne bo izbrisal,
vetra na pragu s sporočilom ne bo okamenel.
Bič snežnega meteža se je končno razhudil.
In tako se to ponavlja.
NA VSE SVETE
Ciklus minevanja je odprt v zimo.
Sveče so priča pritiskajoče nebožje praznine,
kličejo k čaščenju.
So odsev ognja, ki ga ustvarjamo,
naš današnji odgovor
na naše vprašanje o večnem slovesu.
Pomirjeni odhajajo.
A godrnjati ne nehajo.
Hrepenijo po razsipni prostosti, ki je orožje proti večnosti,
je razmršeno udobje brez obveznosti.
Neželja je pomirila svojo vest.
VEŠČEC
Na krilih svojih veščec ima prah, na telesu smrt in pred sabo temo. Prah, ki je padal iz vesolja, smrt, katere umori niso kaznovani, in tema, ki ni prišla od nikoder in ne bo odšla nikamor.
* * *
Do tega sveta s koraki besed, s tujimi obrazi, z viharji nerazumevanja, s strehami joka – kar naprej, sicer ljubezni ne bo ostalo! Vem, dan in dan, minuta in minuta sklenejo lok ritma, ki me bo peljal k tvoji roki in obrazu. On je to drevo, ki bo zasenčilo našo verodostojnost in optimizem. Hvala Bogu za to drevo, ki je nad nami, pa čeprav bi bilo v obliki papirja.
* * *
Izrečeno se uklanja povedanemu,
s solzami okičena vrata v srečo – ne govori tega;
se teža besede meri po njeni edinstvenosti
ali po nespremenljivosti?
Topoli o tem ne povedo ničesar
Le Z Bogom je korak na poti od Boga
maršalska palica, opentljana s truščem, bo premagala še volovsko vprego
To, kar ti govorim že napol speč, o Bog, skrbno
spravljam na stran in nekoč bom to našel
To, kar ostaja brez besed, kakor iz papirja nastaja drevo,
je obtežilnik, ki mi ne pusti odpihniti
časa kot cvetnega lista z jablane.
POKRAJINA
Tako kot vsako jesen plugi odpirajo usta pokrajini,
da še lahko diha,
tudi pokrajina potem prevrača grudo v človekovi duši,
da ne bi mogel zaspati z drugim vonjem,
kot je njen.
Pesmi so bile večinoma napisane najprej v češčini. Pri prevodu je sodelovala lektorica Tatjana Jamnik.
