POMLADNI PRIDIH SMRTI

UTRIP SRCA

Malo dvignjena nad mestom Radlje je samevala majhna hiša. Ugreznjena v temni noči med dva bregova je izgledala kot pišče, ki se skriva pred ostrimi jastrebovimi kremplji. Tri prostore je premogla v pritličju, ropotarnico ob strani in klet, ki je bila vkopana v ilovnat, strm breg. Podnevi je bilo tukaj dokaj prijetno, a ponoči je človeka, ki ni bil vajen teh bregov, kar zmrazilo.

V eni izmed sobic spanec še ni prišel na obisk. Mlada deklica je ležala v postelji in strmela v strop. Njena notranjost je bila zmedena, vroči občutki so jo oblivali kot val za valom obliva morsko obalo.

Nataša je gledala v strop. Ni ga videla, tema je bila preveč gosta. Samo slutila ga je. Slutila, kot je slutila posebno dogajanje v svojem srcu. Poskušala se je zbrati, a slike iz preteklosti so se venomer pojavljale v njenih mislih. In v vseh je nastopal mlad, postaven fant. Ni ga mogla več izriniti iz svojega spomina, posebej od današnjega dne več ne. Pa ga tudi ni hotela. Saj je bil tako prijazen, popolnoma drugačen od drugih. In danes ji je dejal…da, do potankosti se spomni njegovih besed… da naj ne zaspi prehitro… Tako skrivnostno se je ob tem držal in tako pomenljivo jo je pogledal….

Na oknu je nekaj narahlo zaškrebljalo. Nataša se je zdrznila. Pokrila si je usta, da ne bi zakričala in zbudila mame, speče v sosednji spalnici. Zadržala je dih in prisluhnila.

Vnovič je zaslišala rahlo trkanje po oknu in pritajen klic.

»Blaž je,« jo je spreletelo. Radostno in veselo. Urno je vstala in se približala oknu.

»Nataša, odpri, jaz sem!«

»Blaž! Kaj pa kolovratiš tod ponoči in nam ne daš miru?« se ji je zatresel glas.

»Ne morem pomagati, Nataška. Pridi malo k meni ali pa me spusti v sobico.«

»Ne bodi nor! V sobo mi pa že ne boš lazil,« se je ustrašila Nataša.

»Potem pa ti pridi k meni,« je moledoval Blaž. Poglej, kakšna svetla noč je. Prav ustvarjena je za zaljubljence.«

»Za zaljubljence mogoče že. Ne pa za naju.« Nataša se ni dala kar tako ujeti na limanice. »Sicer pa, Blaž, povej, zakaj se motoviliš ponoči tukaj pod mojim oknom?«

»Mar res ne veš? Saj sem ti že dopoldne na občini povedal…«

»Nič mi nisi povedal. Ali pa te nisem razumela. Poglej, prav ustrašil si me, ti grdoba. Pa še tako glasno lomastiš tukaj pod mojim oknom, da se lahko mama vsak hip zbudi. Kaj bova pa potlej?«

Nataša je šepetala in se zbegano ozirala okrog sebe.

»Aha, kaj bova pa potlej? Torej le raje vidiš, da sva sama. Vzamem te v naročje, pa te odnesem kot blisk - daleč, daleč, tja, kjer naju nihče ne bo našel,« je šepetal Blaž in ujel Natašo za roko.

»Nataša, ljubim te! Brez tebe ne morem več živeti, pomeniš mi vse na tem svetu.«

»Oh, Blaž, tudi jaz tebe ljubim. Ljubim z vsem srcem in že dolgo časa.«

Blaž se je vzpel na prste in se približal njenim ustnicam. Mesec je nagajivo pomežiknil in osvetlil lice dekleta, ki je slonelo na oknu. Živa rdečica se je razlila po njenem obrazu in neznana sla ji je pognala kri po žilah, ko so se njene ustnice združile z ustnicami fanta, ki ji je vzel srce.

»Zdaj pa pojdi, da naju kdo ne vidi.« Nataša se je prva ovedla in odrinila Blaža od sebe. »Pojdi, prosim te, podi, mama se lahko vsak hip zbudi.«

»Bom, ljubezen moja,« je šepetal Blaž. »Šel bom, ker ti tako hočeš, a vrnil se bom. Vračal se bom vsako noč, pil bom tvojo ljubezen in te hranil s svojo. Vse dotlej, dokler te ne odpeljem na svoj dom.«

»Pojdi zdaj,« ga je nežno pobožala Nataša, »saj se še vidiva.«

Ves blažen se je Blaž vračal proti domu. Kaj zato, če je imel pred seboj več kilometrov poti, kaj zato, če vsi drugi ljudje na tem svetu v tem trenutku spijo! Pomembno je, da je našel izvoljenko svojega srca, dekle, ki jo ljubi. »Dekle, ki sem zanjo pripravljen žrtvovati mnogo in še neskončno več,« je glasno dejal in zavriskal, da so se zdramili vsi psi v bližnji in daljni okolici.

* * *

Čas se je odmikal in dnevi so postajali vedno toplejši. Minil je marec, april, kmetje so posejali, kar so nameravali in posadili krompir. Pridne gospodinje so uredile vrtove, okopale gredice in posejale cel kup vrtnin.

Tudi pri Urbanu je Marica s ponosom zrla na svoj vrt. Lepo oblikovane gredice so se odele v nežno zeleno barvo. Mlad, zgoden krompir je poganjal prve liste, iz zemlje so kukali kalčki čebule, peteršilja in korenčka. Nizki fižol je poganjal kvišku in bil vsak dan večji. Tudi paprika in paradižnik sta lepo kazala. Posebej lepo pa se je razrasla solata, ki jo je Marica posejala v toplo gredo že konec meseca februarja.

Pa saj pri Urbanu nikoli niso bili brez zelene solate. Do zgodnje pomladi je zdržal sladki radič in endivija, ki jo je skrbna gospodinja imela zakopano v hladni, zračni kleti kar s koreninami v zemlji. Urban ji je bil zbil poseben zaboj, kamor je nasula zemlje in vanjo zagrebla korenine solate. Tako se ji je vsako leto ohranila v zgodnje pomladne dni. Komaj je sneg skopnel, že je pričela na vrtu nabirati motovilec, ki ga je sejala v jeseni.

V prvi polovici marca, ali pa morda malo pozneje, odvisno pač od vremena, je pričel poganjati regrat. Najprej se je razrasel po njivah, kjer je bila zemlja dovolj pognojena. Kaj kmalu pa ga je bilo vse polno tudi že po strniščih koruze, po odorih in razorih, po travnikih in pašnikih. Marica je navadno kakšno uro pred kosilom vzela nožič, stopila pod hišo na njivo in se po nekaj minutah vrnila s polno skledo regrata. Tako je bila solatna priloga kaj kmalu na mizi.

Blaž in oče sta dva tedna preživela v gozdu. Čas je bil pravi, posekati je bilo treba nekaj smrek, saj sta nameravala poleti postaviti na skednju novo ostrešje. Sekala sta, klestila in žagala, da ju je bilo veselje opazovati. Pod noč sta se vsa utrujena in dišeča po smrekovi smoli vračala domov. Ko sta končala s sečnjo, je Blaž zapregel traktor in nanj pričvrstil vitel z jekleno vrvjo. Potegnil je plohe iz globeli in jih nato zvlekel na kup ob cesti.

»Tako, zdaj pa samo še pokličeva Golobovega Janka, da jih odpelje,« si je oče Urban zadovoljno mel roke. »Saj ni bil mačji kašelj, kar precej sva se morala potruditi. Kaj meniš, Blaž?«

»Oja, oče, res ni bilo šale. A uspelo nama je in rezultat najinih žuljev je zdaj pred nama. Šestdeset kubikov, to je kar nekaj!«

»Seveda, ni malo. A saj veš, kako sem varčeval pri lesu. Dve leti doslej sploh nismo sekali, da se je letos toliko nabralo. Hvala bogu, nekaj ga bova dala na žago, da bo za skedenj.«

»Je pa že res potreben novega ostrešja,« je kimal Blaž. »Pa tudi nove strehe. Skodle so čisto preperele, tu in tam že zamaka.«

»Saj bo, Blaž. Skodle so pač že stare. Prekrili bomo z novejšo kritino, ki bo zdržala naslednjih sto let. Potem pa mene ne bo več glava bolela.«

»Najbrž tudi mene ne,« se je zasmejal Blaž.

Pognal je motor, ata Urban je sedel na blatnik traktorja in odpeljala sta se proti domačiji.

»Jutri bi pa lahko zoral tisto njivo, tam pod ledino,« je oče mimogrede pokazal z brado. »Maj se preveša v drugo polovico, treba bo posejati koruzo. To je pa tudi zadnje, kar bomo letos spravili v zemljo. Krompir, oves, koruzo. Ne izplača se več sejati ničesar drugega.«

»Pravzaprav se niti tega ne izplača,« je zamišljeno pristavil Blaž.

»Res je. A kaj hočemo, polja ne moremo pustiti kar propadati. Pa tudi doma smo, nihče ne hodi v službo, treba si je na nek način prislužiti hrano.«

»To je že res, samo…«

»Kaj ti leži na duši?« Ata je strmo pogledal po sinu.

»Veš, ata, mislil sem, da bi dozidala hlev. Zdaj, ko ga bomo že enkrat razkrili… Uredili bi moderna stojišča, dokupili bi nekaj plemenske govedi in se pričeli ukvarjati z živinorejo…«

Stari Urban si je zamišljeno pogladil brado.

»Saj, o tem smo že govorili. Ideja, ki jo imaš, Blaž, mi ni tuja. A treba bo vse še enkrat temeljito pretehtati. Da se ne bi zgodilo, da nam investicija propade.«

»Ne, ne bi propadla! Poglej, oče, sejemo vsako leto manj. Njive, ki so bolj odročne, bi spremenili v travnike. Izračunal sem, koliko bi bilo treba vsako leto dognojevati z dušikom in fosforjem, da bi bil maksimalni donos trave. Stroje imava, z obračalnikom in nakladalno prikolico lahko skoraj vse sam spravim domov.« Blaž se je vedno bolj navduševal. »Redili bi mlade bikce in jih oddajali v mesnico, kjer bi se s pogodbo dogovorili o obojestranskih obveznostih.«

»Počasi, fant moj, le počasi. Kaj pa vsi sanitarni predpisi, kaj pa razne bolezni? Posebej bolezen 'norih krav', Creutzfeld-Jakobova bolezen, ki je trenutno najbolj pereč problem ?«

»Eh, ata, mislim, da se vsa stvar le preveč napihuje. Kakor je prišla, tako bo odšla.«

»Nikoli se ne ve naprej. Morda bo, morda ne bo. Ko je človek toliko časa na svetu kot sem jaz, se marsičesa nauči.«

»Ja, ja, ata, saj vem…«

»Mlad si še in zaletav. Moči ti ne manjka, manjka pa ti previdnosti in modrosti. Ne gre vedno vse tako lahko, kot si človek zamisli in naslika v svojih možganih. Midva z mamo bova počasi opešala, kako bo pa potem? Ne boš mogel vsega postoriti sam.«

Urban je nagajivo pogledal sina.

»Ob vseh drugih problemih bo treba nekoliko misliti tudi na dekleta. Se mi zdi, da bi ti tiste svoje nočne izhode lahko nekoliko zmanjšal. Pa bi pri belem dnevu kdaj kam šel. Ali pa morda koga pripeljal na obisk. Kaj praviš?«

Blažu so zažarele oči.

»Saj vem, ata, da se vama z mamo ne da nič skriti. Če vama je prav, bom pa res stopil v nedeljo v mesto in nekoga pripeljal.«

»No, pa pripelji, da vidimo, kako si izbral,« je zadovoljno prikimal Urban. »Jutri pa le zorji tisto njivo pod ledino, da posadimo koruzo. Sredi maja smo že, god Sv Janeza je pred vrati, mladički v vranjih gnezdih tudi že postajajo godni. Čas bo ravno pravi.«

Nedelja, 16.maja. God Sv. Janeza Nepomuka, češkega svetnika in nekdanjega velikega cerkvenega dostojanstvenika v Pragi.

Blaž se je praznično oblekel in se odpeljal v Radlje k maši. Oče in mama sta tokrat ostala doma. Oče se je izgovoril, da ima nekaj nujnega za opraviti pri čebelnjaku, mama pa je dejala, da bo skuhala slavnostno kosilo. Seveda, kako tudi ne, saj je bil danes poseben dan. Njun sin bo pripeljal svojo izvoljenko prvič domov in jima jo predstavil!

Ljubezen med njim in Natašo se je v zadnjih nekaj mesecih dokončno izoblikovala. Iz burnih, nebrzdanih in vihravih čustev je počasi prešla v vdano in mirno, čutno ljubezen. Čez dan sta se videla malokdaj. Blaž je bil polno zaposlen doma, Nataša je hodila v službo. Popoldne je pridno študirala in se pripravljala na izpite. Vedno je v določenih rokih opravila predpisane obveznosti. Njuni skupni trenutki sreče so tako napočili navadno šele v mesečini. Zvezde in mesec so bili edini pričevalci čisti ljubezni, ki je gorela v srcih dveh mladih zaljubljencev.

Blaž je v cerkvi tako dolgo iztegoval vrat, da jo je zagledal. Bila je na levi, med svojimi vrstnicami. Gledal jo je in jo občudoval bolj kakor Marijo na stranskem oltarju. Moral si je priznati, da ne sodeluje kaj prida pri bogoslužju; njegove misli so blodile povsod drugod, ni in ni se mogel pripraviti k zbranosti. Po končani maši je pričakal svojo drago pred cerkvijo.

»Živijo, Nataša!«

»Živijo, Blaž!«

Nataši so lica rdela. Blaž ni mogel ugotoviti, ali zaradi hladu, ki je še vladal v cerkveni ladji, ali od veselja, ker ga vidi. Najbrž pa je bilo vmes tudi nekaj zadrege.

»Ali greva?« je vprašala.

»Takoj, ko boš rekla.«

»No, potem pa kar čimprej.«

Sedla sta v avto in se odpeljala.

Nataša se je med vožnjo ves čas živčno presedala. Nekje na sredi poti ni več zdržala.

»Blaž, obrni in me pelji nazaj domov. Ne upam si naprej, preveč me je sram.«

»Ne bodi otročja, Nataša,« jo je tolažil Blaž. »Saj greva samo k nam domov in nikamor drugam. Saj te ne peljem v levji brlog, nikar se ne boj.«

»Vem, Blaž, a ne morem pomagati. Tako mi je nerodno…«

»Naj ti ne bo nerodno. Moja starša sta prav prijetna, boš videla. Včasih je kateri že malo siten, a to ni nič v primerjavi s tistim, kar vidim drugod. Hitro ju boš vzljubila.«

»Oh, ko bi le bilo to že enkrat za mano!« je vzdihnila Nataša.

Veliko truda je stalo Blaža, da jo je prepričal. Še takrat, ko je zapeljal na domače dvorišče, bi mu skoraj ušla.

Marica je stopila na vežni prag, ko sta mlada dva izstopila. Otrla si je roke v predpasnik in ponudila Nataši desnico.

»Lepo, da si prišla. Komaj sem čakala, da te sprejmem na našem skromnem domu.«

Nataša jo je pogledala in napetost, ki je bila nagrmadena v njej, se je v trenutku razblinila.

»Dober dan,« je pozdravila. »Jaz sem Nataša.«

»I, saj vem. Kaj bi se zdaj delali tako uradne. Vstopimo v kuhinjo in sedimo za mizo.«

Oče Urban je sprejel Natašo v hiši. Prijazno ji je stisnil roko. Ko so sedli za mizo, je prinesel iz kleti domačega vina in pogovor je stekel.

Nataši ni bilo več nerodno. Imela je občutek, da je prišla med ljudi, ki jih že dolgo pozna. Pogovarjali so se o vsem mogočem, z nobene strani ni bilo čutiti zadrege. Vmes je mama postavila na mizo kosilo. Juha iz domačih rezancev, pečenka z riževo prilogo in glavnata solata.

Pa še sladica iz domačih sliv povrhu in kavica. Nataši so hlače naenkrat postale pretesne.

Na dvorišču se je zaslišal glas avtomobila in še preden so utegnili domači vstati od mize, so se vrata hrupno odprla. Na njih je stal Blažev starejši brat Peter.

»Dober dan vsem skupaj,« je pozdravil in zakoračil v kuhinjo. Za njim sta pritekla oba otroka, Hilda in Marcel. Na koncu se je skozi vrata sopihajoče prerinila še njegova velecenjena soproga, gospa Herta.

»Dragi moji, prišli smo, da očetu voščimo za god. Resda je še dober teden prehitro, a mislili smo, da bosta najbrž danes tukaj tudi Andreja in Janez. Da boste skupaj praznovali, ker danes goduje Janez,« je dejal Peter in vsem po vrsti krepko stisnil roko. Pred očeta je postavil buteljko izbranega vina in mu na glavo poveznil nov, črn klobuk.

»Vem, da se ob nedeljah rad postaviš pred cerkvijo,« je rekel smeje.

»Kaj si delaš stroške,« se je branil Urban. »Res ne bi bilo treba, pa tudi star klobuk je še dober.« V resnici se je bil razveselil klobuka; v duhu je kar videl, kako bo marsikateri možakar v nedeljo pod lipo poblisnil z očmi po njem.

»Ata, dober priprošnjik si za lepo vreme in dobro vinsko letino.« Peter je zasukal pogovor drugam. »Vse kaže, da ti je letos uspelo prepričati tiste tam zgoraj; izgleda, da bo vsega v izobilju.«

»Da bi le bog dal,« je skromno prikimal Urban, »dobre letine je vsak kmet vesel. Še posebej, če jo ima s kom deliti.«

Peter je bil visoke postave, pravi hrast na pogled; očitno se je bil precej vrgel po očetu. Njegovo vedenje je izdajalo veder, dobrodušen in odprt značaj. Kjerkoli se je prikazal, je zasenčil vse druge s svojo pojavnostjo. Ko je spregovoril, je njegov glas donel kot iz dna vodnjaka; bil je pravi velikan iz otroških pravljic.

Žena Herta je bila njegovo izrazito nasprotje. Vsaj po značaju, če že ne po telesnih oblinah. Majhna in zavaljena se je rinila kjerkoli se je dalo in kamorkoli je bilo mogoče. Izpod nasršenih, potuhnjenih obrvi so streljale brezbarvne, vodene oči. Pozorni poznavalec bi v njej takoj prepoznal težak značaj in sposobnosti, ki jih imajo le pijavke. Marsikdo bi se vprašal, kako sta se sploh našla človeka s tako različnima značajema. A tu je bil še en dokaz več, da nasprotja očitno zelo privlačijo.

Otroka, Hilda in Marcel sta bila pač otroka. Čisto navadna otroka, bi lahko rekli, če bi bila navadna tudi pri svojih razvadah. Ravno v tem pogledu sta se od drugih otrok precej razlikovala. Pa kdo bi jima zameril? Mama jima je dajala potuho in ju razvajala, očija pa tako skoraj nikdar ni bilo doma. Vedno je hodil po nekih službenih potovanjih in se vračal domov pozno zvečer, ko sta otroka že spala. Hilda, ki je bila tri leta starejša od Marcela in se je pripravljala za vstop v prvi razred osnovne šole, je večkrat vprašala mamo:

»Mami, zakaj očija skoraj nikoli ni doma?«

»Dela, ljubi moj otrok, dela. Kar naprej mora garati. Zato ga ni doma. Saj ti to razumeš, Hildica?«

Hilda kljub temu ni razumela.

»Tudi drugi očetje delajo, pa so vedno pravi čas doma,« se je kujala.

»Tiho bodi, ti tega ne razumeš,« je dejala mama Herta in tako so njuni pogovori vedno končali nekje v nedorečeni nejasnosti. Marcel pa je bil seveda še premajhen, da bi sploh razumel, o čem se sestra in mami pogovarjata.

Takšna torej je bila ta čudna družina, ki smo jo našli tiste nedelje na hišnem pragu Urbanovine.

»Hilda, zakaj mi ne pomagaš? Vedno moram vse sama nositi, ti mestna gospodična pa se obnašaš kot kakšna kraljična,« se je pritoževala Herta namesto pozdrava. Otovorjena z vrečkami je končno nerodno obstala sredi kuhinje.

»Zakaj ti pa oči ne pomaga,« se je odrezala Hilda in se obrnila k dedku Urbanu.

»Živijo, dedek! Ali imaš danes tudi kaj bonbončkov za mene?«

»Seveda jih imam,« je prikimal Urban in stisnil oba otroka k sebi.

»Lepo, da ste prišli. Že dolgo se nismo videli. Vendar pa bi se le lahko prej najavili,« je dejala Marica z rahlim očitkom v glasu.

»Saj bi se, a potem najbrž ne bi spoznali te mlade dame tukaj. Bi je sploh ne bilo sem gor ali pa bi že prej pobegnila nazaj v dolino.« Herta je zavila z očmi proti Nataši. »No, kdo mi bo predstavil to čudno stvarco?«

»Kakšno čudno stvarco?« se je delala nevedno Marica.

»Tole tukaj, ki čepi za mizo.«

Petru je bilo nerodno, poskusil je ublažiti vsiljivo napadalnost svoje žene.

»Daj nehaj, Herta, ni ti treba že prvi trenutek pokazati, koliko vljudnosti premoreš.«

Nataša je pobesila oči, bilo ji je neprijetno. Tudi Blaža je zagrelo, najraje bi zinil nekaj pikrih na račun svakinje. Vendar se je obvladal in vljudno vstal.

»Posluh vsi skupaj. Predstavljam vam svoje dekle Natašo. Upam, da jo boste sprejeli za svojo in da se boste z njo dobro razumeli.«

»Ohoho bratec, tega mi pa nisi povedal. Poglej si ga no, kakšno lepotičko je skrival pred nami,« se je široko smejal Peter in Nataši prijateljsko stresal roko.

»On nam že ne bi povedal. Še dobro, da imam svoje vire,« se je namrdnila Herta. »No, pravzaprav sem čisto po naključju zvedela zanjo,« se je popravila, ko je videla, da ga je spet polomila. »Zadnjič, ko sem bila slučajno v mestu…«

»Prizanesi nam prosim, s svojimi štorijami,« je poprosil Peter. »Saj že kar na pamet vemo, kaj boš povedala.«

»No dobro, potem pa ti govori. No, lepo se vidi, kdo je bolj klepetav - moški ali ženske.« Herta je užaljeno zavihala nos. Šele tedaj je opazila, da še vedno drži plastične vrečke v rokah.

»Tole je zate, babica,« je dejala in pomolila Marici sveženj pod nos. »Nekaj oblek, ki jih ne nosim več. Tebi pa bodo sigurno še prav prišle. Tu na deželi se vse lahko ponosi. V mestu moraš vsak dan paziti, kaj boš oblekel, tukaj pa…Za te hribe jih je pravzaprav še škoda.«

»Res ni treba,« se je branila Marica. »Saj imam kaj obleči. Sploh pa, če jih je škoda, jih kar odnesi. Ne maram jih.«

»No, saj nisem tako mislila, me vendar poznate. Tukaj pa je nekaj zate, dedek,« se je obrnila k Urbanu. »Glej, pravi usnjeni gojzarji. Naš sosed Lojze jih je dobil v tovarni, pa jih ni hotel nositi. Odkupila sem jih, ker sem se spomnila nate. Niso bili poceni, veš! Tebi bodo pa v hosti zelo prav prišli.«

»Dedek, kje imaš bonbončke?« je silil Marcel in lezel Urbanu v naročje.

»Greva, jih bova že kje našla,« ga je dedek dvignil visoko v zrak. Nalašč se je naredil gluhega, kot da ne sliši, kaj mu govori snaha. »Pa ti, Hilda, tudi ti pojdi z nama. V naši hiši se vedno kaj izbrska.«

Vnučka sta vesela odskakljala z dedkom Urbanom, Marica pa je postregla sinu in snahi s hladno pečenko in kislimi kumaricami.

»Kako je to dobro,« je vzdihovala Herta, ko se ji je maščoba cedila po tolsti bradi. »V mestu kaj takega res nimamo. Meso, ki ga kupiš v mesnici zaudarja, vložena zelenjava v kisu nima nobenega okusa. Zrak je usmrajen, komaj še dihamo. Blagor vam, ki lahko živite na čistem zraku in uživate sadove narave.«

»Tudi pri nas je treba pošteno pljuniti v roke, da kaj pridelamo.«

Marica je bila zadržana. Prav neumno se ji je zdelo, da mora poslušati to mestno prevzetnico. Le kje je imel Peter glavo, ko jo je vzel? Mar je res, da je ljubezen lahko tako slepa? V mislih se je ustavila pri Nataši. Poznala jo je šele dobri dve uri, pa je imela občutek, da jo pozna že dvajset let. Da jo pozna že od zdavnaj. Kako so si ljudje lahko različni! Kot noč in dan.

»V roke že pljune človek, če je treba. A nobeno delo ne traja večno. Poleti malo telovadite na svežem zraku, pozimi pa s polnimi želodci gledate skozi okno v snežno pokrajino. Zarijete se v tople postelje in spite kot polhi, mi pa moramo jutro za jutrom v strupeni mraz in v službo… Saj res, babica, pokaži mi, koliko ozimnice ti je še ostalo. Meni se je skoraj vsa pokvarila. Saj veš, kleti v bloku, pa centralna…«

»Greva pogledat,« je rekla Marica in vstala.

Peter je zavil z očmi, ko sta mama in Herta odšli iz kuhinje. Globoko se je oddahnil in prijateljsko lopnil brata po plečih.

»Eh, moj Blaž, vidiš, kako se vse skupaj obrne. Zato te svarim, kot brat brata: nikar si prehitro ne naloži ženskega križa na ramena.« Peter mu je pri tem zarotniško pomežiknil in pomenljivo pogledal proti Nataši.

Blaž ga ni jemal resno. Poznal je Petra, prav dobro ga je poznal. Že v otroških letih se je rad sukal okoli deklet. Takrat seveda samo zato, da jim je lahko ponagajal. Kjerkoli je mogel, je ušpičil kaj vročega. Potem se je neznansko zabaval in se smejal…

Blaž se je spomnil oljne slike, najbrž je bila reprodukcija, ki je visela v vaški gostilni »Pri Špragerju« na steni. Popolnoma zgrbljen mož je nosil na plečih težak križ; na njem pa je sedela žena v obliki čarovnice. Snela si je bila coklo z noge in z njo udrihala po ubogem možičku. Pod sliko je bil napis: »Križ nositi bi še šlo, ko b' hudobe gor ne b'lo«.

»Saj ni tako hudo, Peter. Ženske so pač ženske. Malo si pa tudi verjetno sam kriv, da je tako. Če bi bil kaj dedca, bi že napravil red v svoji hiši.«

»Saj bi ga, Blaž, saj bi ga. Pa nimam časa, ker me nikoli ni doma.« Peter je planil v glasen krohot. Bil je tako gromoglasen in nalezljiv, da sta se mu kaj kmalu pridružila še Blaž in Nataša. Dedek Urban, ki se je z vnučkoma vrnil v kuhinjo, jih je samo debelo gledal.

Nataša je kaj hitro našla stik z otrokoma. Zatopili so se v igro, brata pa sta medtem stopila na dvorišče.

»Greva malo na svež zrak Moram malo pregledati, kako gospodariš,« je hudomušno dejal Peter. »A kolikor sem ugotovil po prvem vtisu, imam občutek, da ti kar dobro uspeva.«

»Trudimo se,« je bil skromen Blaž. »Poleti imava z očetom namen prekriti skedenj in povečati hlev. Rad bi se pričel ukvarjati s pitanjem goveda.«

»Lepo, vesel sem, da imaš dobre ideje in zamisli. Pa tudi ambiciozen in smel si dovolj, kolikor te poznam. Meni se že ne bi več ljubilo… nenehno delo v službi, potovanja…veš, vse to človeka utrudi. Resda ne zaslužim slabo, a denar ni vse. To človek spozna, ko je zrel za to. Prej ne. Prej se vsakdo peha le za denarjem, lastna sreča in sreča bližnjih mu ni pomembna.«

Blaž se je začudil. Peter nikoli ni bil človek, ki bi pokleknil pred težavami. Nasprotno, vedno je celo druge znal vzpodbujati v situacijah, ki so izgledale precej brezizhodne.

»Kaj pa ti je? Navadno si bil bolj vedrih misli,« je previdno dejal.

»No, saj ti pravim. Človek se počasi utrudi. Poglej, Blaž, ko bosta z očetom prekrivala, bom vzel kak dan dopusta in vama prišel pomagati. Kolikor ne bom mogel z delom, bom pa z denarjem pomagal.«

»Kaj bi tisto, nekako bomo že,« se je branil Blaž.

»Vem, da boste in da bi tudi brez mene zmogli. Glede tega si ne delam nikakršnih utvar. A vendarle nobene pomoči zaradi svoje časti ni pametno odbijati.«

»Tukaj ti dam pa popolnoma prav,« se je zasmejal Blaž.

Brata sta zavila okoli starega skednja in se preko trate vračala proti hiši.

»Kako pa kaj ljubezen?« je potipal Peter. »Vidim, da si zaljubljen do ušes.«

»Res je, Nataša je vse, kar imam,« je priznal Blaž.

»Tako praviš zdaj, ko si do ušes zatrapan. Kaj pa potem, ko se bo ljubezen ohladila?«

»Nič se ne bo ohladila! Vsaj z moje strani ne. Njo hočem in nobene druge. Če je ne dobim, ostanem za vedno sam.«

Peter ga je gledal, kot bi hotel prodreti v notranjost njegove duše. Da bi videl, koliko iskrenosti je v njegovih besedah, da bi spoznal, kako globoka je njegova ljubezen. In koliko se je pripravljen zaradi nje odreči drugim stvarem.

»Le pazi, kaj govoriš. Mlad si, zaletav in vihrav. Zarečenega kruha se največ poje,« je dejal.

Popoldne je minilo, da pri Urbanu niso vedeli, kdaj. Peter se je pričel s svojo družino pripravljati na odhod. Blaž je že prej mimogrede opazil, kako je Herta večkrat odpirala in zapirala pokrov prtljažnika avtomobila. Tudi sedaj je imela roke polne, da se še posloviti ni prav mogla. Vsa rdečelična v obraz se je sukala naokrog in se vtikala v vsakogar. Videlo se je, da je svoj ubogi želodec preobilno napolnila s trdimi in tekočimi snovmi. Očitno je tudi prevečkrat opazila dno kozarca, saj so se ji oči svetlikale in tudi jezik se ji je prav čudno zapletal. Še celo Nataši, ki jo je ves čas gledala bolj postrani, je naklonila prijaznejši pogled.

»No, deklič, le glej, da boš znala držati na vajetih našega Blaža. Ko sem te prejle videla, se mi je zdelo, da si čisto ena taka navadna…, no ne vem kaj; zdaj pa že vem, da nisi kar tako. Pa celo študiraš naprej. Ti ga boš še lahko marsikaj naučila…«

Herta je bila tip ženske, ki ni rada spoštovala nikogar. A vendarle je imela šibko točko. Sama ni bila posebej izobražena, komaj je zlezla skozi trgovsko šolo, še tam ji je skoraj spodrsnilo. Potem pa se je vse skupaj ustavilo, pa čeprav si je obupno želela visoke izobrazbe. A na žalost ji bog ni nasul v glavo toliko soli, da bi lahko to tudi dosegla. Ta svoj neuspeh je nadomestila v mladosti tako, da se je obešala na moške, ki so imeli ugled in so v družbi nekaj veljali. Saj. Takrat je bila še mlada, vitka in tudi čez lepoto se ni mogla ravno pritoževati. A sčasoma so se ji pričela tla majati tudi na tem terenu. Toliko pameti je premogla, da je še ravno pravi čas omrežila Petra. Sprva je vihala nos, ko je spoznala, da je v svoje mreže ujela fanta kmečkega porekla, pozneje pa je spoznala, da je to za njo pravzaprav prednost. Peter je končal strojništvo in dobil dobro plačano službo. Kadar pa se je Herti zahotelo kmečkih dobrot, si je pač zaželela obiska na kmetiji njegovih staršev.

Nataša je ob takšni predrznosti prebledela in stisnila ustnice.

»Gospa, ni se vam treba bati za Blaža,« je vljudno zavrnila Herto. »Pameten je dovolj in ne potrebuje mojega vodenja. Prej bi rekla, da se moram jaz od njega marsikaj naučiti.«

»Poglej si jo, no! Kakšna skromnost in ponižnost. Pa le nikar ne misli, Blaž, da bo vedno taka,« se je obrnila proti svaku. »Prej ali slej vse ženske pokažemo svoj pravi značaj.«

»Ti si ga kar hitro.« Peter se ni mogel zadržati.

Žena ga ni več slišala. Odmajala se je k avtu in se zavalila na sedež.

»Alo, otroci, alo Peter, gremo!«

»No, pa zdravi mi ostanite. Ne zamerite ji, saj jo poznate,« se je opravičeval Peter in vsem po vrsti krepko stresel roko.

»Blaž, midva sva dogovorjena. Mama, ti pa ne garaj preveč. Pa na očeta pazi.«

»Bom, bom. Nikar ne skrbi za nas. Raje se posveti svojim.« Mama Marica si je s predpasnikom brisala oči. Iz hleva sta pritekla Marcel in Hilda, za njima pa je prišel dedek Urban.

»Oči, a veš, kakšnega malega telička imajo,« je ves navdušen hitel pripovedovati Marcel. »Vampi mu je ime, nima še zobkov. Če mu daš roko, ti kar celo oslini.«

»Menda pa ja nista hodila v hlevu?« je zavreščala Herta. »O moj bog, takoj si umijta roke. Spet bosta tri dni smrdela po kravah.«

Ko je avto zavil po hribu navzdol, so se domači spogledali. Potem se je zasmejal najprej oče Urban, z globokim glasom in prav iz trebuha. Za njim so poprijeli še ostali trije. Smejali so se, da so jim navrele solze na oči. Potem so se počasi umirili.

»Bolj za jok je vse skupaj,« se je oglasila mama.

»Pa kaj, ko s tem ne bi ničesar rešili,« je dejal Urban in se obrnil proti vhodnim vratom. »Vedno se je bolje smejati kot jokati.«

»Res je,« je pritrdila Nataša. »Rada bi, da bi bilo pri vas vedno tako lepo. Današnjega dne ne bom pozabila.« Zaljubljeno je pogledala Blaža in se stisnila k njemu. Na zadirčno in sitno ženščino, ki je izginila po hribu navzdol, je že zdavnaj pozabila.

»Zdaj pa bo že čas, da se vrnem domov. Mamo bo že skrbelo, kje se zadržujem tako dolgo. Hvala vam za prijetno popoldne,« se je obrnila k Marici in Urbanu.

»Ni za kaj,« se je nasmehnila Marica, Urban se je samo elegantno priklonil. »Pridi še večkrat. Pa mamo pripelji s seboj. Prijetno dekle si, pri nas ti bodo vrata vedno odprta.«

Nedeljsko popoldne je bilo lepo in sončno. Blaž je vozil po gozdni cesti v dolino, pogled mu je ves čas uhajal na desno, k Nataši. Vse skupaj bi lahko izgledalo prav zabavno, če ne bi bilo nevarno.

»Pazi, Blaž, boš še zapeljal s ceste,« ga je svarila Nataša. »Le kaj ti je, da kar naprej obračaš glavo?«

»Saj pazim, ves čas gledam na cesto,« je govoričil Blaž.

»Nič ne gledaš, prav nekako raztresen se mi zdiš. Lahko se nama še kaj zgodi.«

»Potem bo pa najbolje, da se malo ustaviva,« ji je predlagal. »Če se pelješ na morje in postaneš vmes zaspan, je tudi prav, če malo ustaviš. Greš iz avta, se pretegneš, nadihaš svežega zraka in se malo sprehodiš. Tako se predramiš in lažje voziš naprej.«

»Menda ne boš rekel, da si zdajle zaspan,« se je smejala Nataša. »Kaj pa ponoči delaš? Ali v luno lajaš?«

»V luno lajam, ja! Pa še kako lajam,« je prikimaval Blaž, medtem pa je že zavil na skrito jaso, nekoliko oddaljeno od ceste. Ustavil je avto in vzel iz prtljažnika odejo.

»Pridi, bova imela piknik,« je povabil Natašo.

»Ne vem,« se je obotavljala. »Pozna sva že, mamo bo skrbelo.«

»Kaj bi jo skrbelo, saj ve, da jaz pazim nate.«

»Najbrž je lahko zaradi tega zelo pomirjena. Prav sumljiv paznik si mi ti, Blaž.«

Blaž je razgrnil odejo na mehki travi. Kot v čarovniji je od nekod iz avta privlekel čokolado in steklenico sadnega soka.

»Vaše veličanstvo naj izstopi,« se je teatralno priklonil in odprl vrata avtomobila.

»Hvala, gospod princ.«

Nataša je prijela ponujeno roko in elegantno izstopila. Blaž jo je popeljal do pogrnjene odeje in ji pomagal sesti.

»No, torej mi ponudi košček čokolade.«

»Tvoje ustnice so bolj sladke,« je zašepetal Blaž in jo stisnil k sebi…

Veter je tiho vel med vejami stoletnih smrek, po nebu so se kot bele ovčke podili beli oblaki. Nataša se je v meglenem preblisku čudila, kako, da jih prej ni opazila. Hiteli so preko nebesne modrine in iz trenutka v trenutek spreminjali svoje oblike. Vsak posebej je imel določeno obliko. Lovili so se med seboj, pogledovali navzdol proti gozdni jasi in si nagajivo mežikali. Zakaj si tudi ne bi? Nehote so bili skupaj s toplim pomladnim vetrom in stoletnimi smrekami priča popolne predanosti dveh človeških bitij. Bitij, ki sta si izkazovali brezpogojno ljubezen, zlito v en sam vreli vrtinec naslade in časovne pozabe…

Tam nekje koncem maja in v začetku junija padajo prve redi, ki jih polagajo kosci v zgodnji jutranji rosi. Vonj po senu in posušenih rožah lebdi nad deželo. Polni prsi in nosnice, globok vdih te zdravilne mešanice tako blagodejno dene telesu in čisto prenovi pljuča. Čas košnje in sušenja trave nosi v sebi prav poseben čar; poln je neke posebne draží in čudovitih vonjav.

Tudi Urbanovi so bili sredi košnje. Izkoristili so lepo vreme, ki je napočilo sredi junija in vse dneve preživeli na travnikih. V veliko pomoč so jim bili kmetijski stroji; brez njih ne bi zmogli sami niti polovico opravil. Blaž je sukal ročice ali volan od jutra do večera. Enkrat kosilnico, drugič obračalnik, pa spet traktor z nakladalno prikolico. Ata Urban je hodil za njim s koso in polagal travo na robovih in v globačah, kamor Blaž s kosilnico ni mogel. Mama Marica te dni ni veliko kuhala. Ni bilo časa, treba je bilo izkoristiti lepo vreme. Zjutraj, ko so opravili v hlevu in nagnali živino na pašo za ogrado električnega pastirja, je hitro oprala nekaj solate in jo postavila na hladno. Iz zaseke je vzela prekajeno svinjsko ribo, ali pa prekajenega mesa iz skrinje. Tako je bilo v času opoldanskega odmora kosilo hitro pripravljeno.

Tistega jutra je Blaž vstal že ob petih. Namenil se je bil na ledino, največji travnik pri Urbanu. Zadnji je bil, ki jim je še ostal. Ker je bil od doma oddaljen kakšnih tristo metrov, je naložil kosilnico in obračalnik na prikolico in ju s traktorjem zapeljal do ledine. Dolil je bencina in očistil svečko. Pognal je kosilnico in zarezal v prvo red.

Sonce je ravno pokukalo izza vrhov in obsijalo kosca na travniku. Travne bilke so se v smrtnem krču še zadnjič obračale proti viru svetlobe in toplote. Vzpenjale so se, dvigale glave in trepetale; v naslednjem hipu jih je doseglo ostro rezilo in jim vzelo življenje. Rosa na čudovitih mrežah ponoči ustvarjene pajčevine je kapljala na tla in kot hladne solze pojila zemljo. A rohneči stroj je gazil in moril naprej. Redi so padale druga za drugo, kmalu je bil travnik do polovice pokošen.

Blaž je ustavil, da se motor ohladi. Pa tudi sebi je moral privoščiti malo odmora. Čeprav je bilo jutro še sveže, se je njegovo čelo svetilo od potu. Slekel je srajco, ter jo razgrnil čez volan traktorja.

»Prej se bo posušila, čez uro jo bom spet lahko oblekel,« je pomislil. »Ravno prav, v tem času bom najbrž pokosil travnik do konca.«

Pljunil je v roke in njegove mišice so se spet napele. Močno, zagorelo telo, golo do pasu je bilo kot izklesano iz samih mišic. Poigravale so se in migljale pod napeto kožo, ko je pritiskal na plin in vodil težko kosilnico skozi gosto travo.

Od doma sém je prišla mama. Z grabljami je pričela grabiti sveže pokošeno travo iz senčnih predelov. Izpod košatega hrasta na levi in izpod dveh velikih lesnih češenj na desnem robu. Zgrabljeno travo je skrbno raztrosila na odprti del travnika.

»Halo, mama!« jo je kar med delom poklical Blaž. »Če misliš vse že kar zdaj zjutraj skupaj zgrabiti, potem meni danes sploh ne bo treba z obračalnikom.« Mama mu je nekaj odgovarjala, a zaradi brnenja kosilnice je ni slišal. Pa saj je vedel, da mu je pač kar tako nekaj odgovorila. Nič nujnega, najbrž. Toliko, da sta nekaj spregovorila. Pomenilo je ravno toliko, kot bi si rekla »dobro jutro«. Takšen je bil način komuniciranja na kmetih. Na tak način so si pokazali, da se imajo radi. Blaž ni pomnil, da bi mu mama kdaj rekla: »Rada te imam!« Tega ne. A vendar je vseskozi čutil njeno materinsko ljubezen. Razodevala jo je njena skrb, vedenje in govorjenje, razkrival jo je pogled njenih oči in način, kako je postavila polno skledo solate predenj na mizo. Čutil je njeno ljubezen, ko mu je z okorno, hrapavo roko popravila ovratnik na srajci, ali ko je shranila skrbno zašito nogavico v njegovo omaro.

Položil je še zadnjo red in ugasnil motor kosilnice. Tudi mama je končala in skupaj sta sedla ob robu travnika na pokošeno travo.

»Vidiš mama, pa sem ga vrgel. Samo tega še pospravimo, pa smo s košnjo sena za letos zaključili. Pa si se tako bala, kako bo.«

»Hvala bogu, res nam bo uspelo. Veliko srečo smo imeli letos z vremenom. Travo smo posušili, seno spravili domov na skedenj brez kapljice dežja. Krma je kvalitetna, pa tudi dovolj je bo letos.«

»Res je, mama. Se je kar poznalo, da je bilo pozimi precej snega. Konec marca nam je natrosilo 'beračevega gnoja'. Pa še tisto deževje v aprilu je pomagalo. Zemlja si je nabrala dovolj vlage za novo rast.«

Ura se je bližala osmi zjutraj, iz pokošene trave so se dvigale rahle meglice. Blaž je vstal, kljub toplemu vremenu ga je zmrazilo.

»Ogrni si srajco,« je rekla mama. »Ves poten si, se boš še prehladil.«

Vrnila sta se domov. Oče Urban se je ravno ukvarjal z Vampijem. Ponujal mu je svežega sena, ki pa teličku ni preveč dišalo.

»Jej, Vampi, vsaj poskusi. Ti ne veš, kako dobro in slastno je sveže seno. Sploh letošnje, ki smo ga spravili brez kapljice dežja.«

»Ata, pa ga ti jej, če je tako slastno,« se Blaž ni mogel zadržati.

»O ti lump, ti! Kaj si se že vrnil? Mar bi ostal kar na travniku in pihal svojo strupeno sapo po redeh, bi se prej osušile.«

»Potem pa ne bi imel priložnosti slišati tvojega nagovora Vampiju,« se je smejal sin.

Urban je imel navado, da se je v hlevu vedno pogovarjal z živino. Tako je bil na poseben način povezan z živalmi. Včasih se je hudoval nad njimi in jih zmerjal, potem pa je bil takoj spet ves raznežen. Čohljal je krave po vratu in jim govoril vse sorte neumnosti.

»Veš, moram ga navaditi počasi tudi na seno. Ne more živeti vedno le od mleka. Na pašnik pa ga še tudi ne morem spustiti, je še nekoliko premlad. Čez kakšen mesec dni morda, zdaj pa še ne,« je razlagal oče sinu.

»I, saj vem,« je pokimal Blaž. Poslušaj, ata. Mislil sem, da bi skočil na kmetijsko zadrugo pogledat, kaj je s tistimi strešniki. Že prejšnji teden bi jih morali pripeljati, pa jih še do danes niso. Ko se vrnem, bo ravno pravi čas, da obrnem travo.«

»Kakor misliš,« je pokimal Urban. »Pa če že greš, kupi še žeblje. Zadnjič tistih dolgih niso imeli.«

»Bom. Koliko pa še? Bo tri kilograme dovolj?«

»Mislim, da bo. Saj dokupimo jih še vedno lahko. Če pa ostanejo, se potem vlačijo brez potrebe po drvarnici, dokler se ne porazgubijo.«

Urban je bil varčen mož. Nikoli ni čezmerno zapravljal, pa tudi stiskač ali skopuh ni bil.

»Dobro, da imava Blaža,« je godel sam zase, ko je gledal za sinom, ki je preskakoval kar po štiri stopnice pri vhodu v hišo. »Mlad je in močan, zaleže za tri druge pri hiši. Da bi le ostalo tako.«

Stopil je za skedenj, kjer so se na ravnici sušili lepo zložen trami. Vse je bilo pripravljeno za novo ostrešje, le strešnikov še niso dobili. Drug na drugem so bile zložene debele lege, pa pokončni in prečni škarniki. Posebej so se sušile obloge za čelni strani, velik kup desk je bil pripravljen za pod na skednju. Del lesa ki sta ga posekala zgodaj spomladi, sta z Blažem spravila na žago in po specifikaciji dala v razrez. Naročila sta tudi betonsko opeko, ki je zdaj čakala lepo zložena ob hlevskem zidu.

»Ne bo večjih težav z izkopom zemlje,« je z vajenim očesom ocenjeval. »Ko bomo dozidali ta del, bo hlev pridobil dobrih trideset kvadratov. Potem bo pa že kar velik.«

Urban se je vrnil na dvorišče.

»Eh, kaj bi prehiteval stvari,« je momljal sam sebi v brado. »Najprej pospravimo seno, potem se bomo pa lotili dozidave.«

»Kaj praviš?« Marica je pravkar prišla izza vogala z velikim košem trave za svinje.

»Nič, nič. Sam s sabo se nekaj pogovarjam,« je zamomljal Urban.

»Tebi se bo enkrat popolnoma zasukalo,« je dejala Marica in izginila za vrati svinjaka.

(Odlomek iz romana POMLADNI PRIDIH SMRTI, ki je izšel pri Mariborski literarni družbi)