poeta vsi častijo
ko pod zemljo kvarta
z vergilom in homerjem
dokler živi
je slamnati možic
ki plaši vrabce
s svojih si gredic
slon tiger panter srna
so v telesih naših
preveč različni smo
slon nikoli ne postane srna
to so zakoni
ne znamo jih razvozlati
vsak po svoje jih razume
to je dano že ob rojstvu
ukazuje sila
ki ukleščena je v nas
MARJANU PUNGARTNIKU
ti si človek
kakršnih je malo
posvečaš se ljudem
kakršen sem sam
vesel sem te
pomagaš mi
čistiš me
mojo notranjost
tako nastajajo mi pesmi
v sožitju s tabo
ljudje različni
vsak po svoje
čisti se
vsak poišče si
umetnost
ali neumetnost
poezijo malokdo
prebira
pretežka je
vsak je ne razume
to je stvar okusa znanja
to je košarica pletena
v njej se skriva
poezija
zvoki kitare
poslušam jih
kakor poslušam klavir
pomirja
sprošča
navdihuje
brez njih
ne bi znal pisati
samo sanjal bi
nikoli pa ničesar
ne bi znal pisati
zato obema
napisal rad bi
hvalnico in odo
srce ti bije
zavedaš se ga ne
to je tihi zvok
včasih premočen
včasih prešibek
nikoli enak
to je tvoje
bogastvo
vrednost je
neizmerljiva
poglej hrast
drevo polno
vej in vejic
poln listja
smeji se ti
je poln in trden
človek pa obratno
mimo grede
menjuje ti listje
kašelj te spremlja
in ukazuje
hiti počasi
nikoli prehitro
dokazati hoče
da je tvoj oče
bojiš se ga
ker je prestrog
približaš se luni
in jo pogledaš
polna je sobic
polna soban
bila bi za tebe
za vsakogar
ki išče si pot
kjer bi živel
kakor golob
bojim se svoje poti
pretežka je
in naporna
hodim po žerjavici
iz daljnih dni
želim prispeti
na svoj cilj
nočeš bolečin
nič pa se ne ve
kdaj se te lotijo
je ostra kakor steklo
kakor nož
se ti zareže
iščem si
nekoga
s komer bi živel
premagal bolečine
in si jih iztrgal
