Je Bog
za neskončno kratek
božji hip
zaspal
in me pustil samo?
V črno-modri hlad
pomladnega večera
iz tovarniškega dimnika
uhaja Aladinov duh.
Zaprosim za sonce v očeh vnučka,
kot darilo, izpolnila se je želja,
da sem od sreče pozabila,
kakšna zmeda sladko-grenkega
okusa so te zemeljske ljubezni.
Zdaj z dvignjenima rokama prepevam,
plešem za dež,
v gostilnah, trgih, nabitih stadionih,
ovešena v trpljenje školjke
nanizane na zlato pajčevino
skrivam te grde arestantske cape
kaznovanega falota.
V temi in mrazu mesenega snovanja
je to čudno, bolno stanje,
večno izmišljanje za brezplodno garanje.
Beseda kot otrpel zvok je hip,
ko pamet ve, kaj srce ne sme želeti.
A premamijo me neugnani čuti spet,
da rojena v mesu vse dobim,
pa vedno hočem več.
Za domovino,
za državo,
za družino
predvsem pa zase.
Komu boš vzela?
Kam boš dala?
Kje boš ostala?
Ko se mi za hip morda le posveti,
da moram se znebiti vse te nepotrebne šare,
otrok posiljeni
delam pravzaprav največji greh,
ko še vedno hočem več.
Za domovino,
za državo,
za družino,
predvsem pa zase?
Končno mi je le vsega dovolj
zato zaprosim prav ponižno;
za en dan naj bom narcisa,
sončnica,
regratova lučka v vetru.
Stvarnik ustreže mi,
torej ne spi
in večna krivda izpolnjenih želja
je moja lastna.
