To, kar se je dogajalo, se ne da opisati drugače. Sredi tega razburjenja sem začutila, da moram zaspati in da se bom jutri zbudila v nek drug, svetlejši dan. Samo za hip se mi je zdelo, da me je oče dvignil in nekam odnesel, da so me zagrnile tuje pernice in potem…
Zjutraj smo bili pri dedku. To je bil drugi svet.
Že to, da so me zbudili in sem se umila v sobi, kjer je bil velikanski pisan vrč z vodo in še večji lavor. Milo je dišalo, ni bila tista Zlatorogova žajfa, ki smo jo kupovali za umivanje. Brisača pa taka, kot nam jo je stara za slovenščino brala iz Majakovskega. Kosmata mrcina. Zraven postelje so bila zložena čisto nova oblačila, ki so mi bila malo prevelika. Ampak obleka je bila takšna, kakršno sem pričakovala v Novem svetu. Malo napihnjeni kratki rokavi, pa gumica pod tistim, čemur naj bi se reklo prsi. Nisem jih imela. Nisem si jih niti želela. Hotela sem ostati takšna, kakršna sem bila takrat, brez oveskov. Da fantje ne bi zijali vame s tistimi čudnimi očmi, kot so gledali Sašo, kravo, kravo, kravo.
Ko sem si ogledovala drobno vzorčasto obleko v ogledalu, ki je bilo previsoko, da bi se videla cela, sem prvikrat pomislila, da mi ne bi bilo treba nikamor bežati, če Saša ne bi bila takšna krava, pa če stara ne bi bila takšna krava, da je šla na komite.
Zunaj so mukale krave.
Pogledala sem ven med priškrnjenimi polkni in videla na oni stani velikanskega dvorišča, kjer je bilo pravo parkirišče Agrokombinata, vključno z razkošnim avtom, ki ga nisem prepoznala, velikansko štalo in za njo ogrado, v kateri so se drenjale krave.
Ena Saša, dve Saši, tretja pa je bila učiteljica slovenščine z velikanskimi vimeni.
Bike imajo najbrž tudi. Te sem prihranila za tovariša ravnatelja in druge učitelje.
Novi svet je bil tako drugačen, da mi je šlo na jok. Nisem vedela, če mu bom dorasla, ko bom stopila ven iz te tuje sobe. Sem imela prav, ko sem očetu vsadila misel, naj bi zbežali v Avstrijo? Saj bi lahko šli k maminim, kjer bi prav tako poslušala krave in kjer so prav tako imeli traktor in vedno polno dvorišče prikolic in priključkov.
Vrnila sem se k ogledalu. Tam nisem bila več čisto enaka Alja kot včeraj, ko sem se pripravljala za šolo. Imela sem temnejše oči, bolj globoke, večje, malo prestrašene.
Toda potem sem globoko vdihnila, se na peti obrnila od ogledala, odločno odprla vrata in se odpravila dol, od koder je dišalo po kavi in svežem kruhu. To sem imela rada. Zame so bile kajzerce tete Ushi vredne več od vsega. Bleščale so se kot polirane in vedno so bile posute s semenjem čudovitega okusa. Spodaj me čakajo! sem si rekla.
Dol je bila velika kuhinja. Toliko nenavadnih stvari je bilo v njej, da me je prevzelo. Vse je bilo drugačno in tuje. Teta Uschi mije je prišla naproti od štedilnika in se mi je smejala. Njo sem imela rada in tudi ona mi je vedno govorila, da sem bolj njena kot mamina.
Posadila me je v kot k velikanski pregrnjeni mizi. S pravim prtom, ne polivinilom, ki ga obrišeš in potem po njem vonja cel prostor. Mleko, maslo in njene kajzerce, pa sir in marmelada v lončku.
Tiho sem jedla in pri sebi sklenila, da bom ta novi svet pač posvojila. Če bojo vsi zajtrki takšni, s takšnim soncem, ki je z bleščavo napolnjevalo kuhinjo podobno kakor prešerni izraz na obrazu Uschi…
