TI LJUBIŠ MIRNE TOKOVE
Kot mati sprejemaš
v svoje naročje
mene in vse,
kar v tebi najde odsev.
Očisti nas, odvzemi
del našega bremena,
ki ga zaupno izpovemo
tolažečemu šepetu vrb
in božajočim rokam tvojim.
Naj na tvojem bregu
posedimo, znova rojeni
in v tebi gledamo
zrcalno sliko neba.
Hvala!
DAL SI MI BARVE
in čopič
da narišem pastelno
pomlad,
dehteče poletje,
žarečo jesen.
Če barvam, barvam belo.
Potrebujem bel list
in pero,
da napišem pesem.
Če pišem, pišem belo.
TI razumeš zakaj,
TVOJE želje so dobre:
daješ mi barve
in me učiš,
kako živeti modro.
RAZPRŠITE SE, TEMNI OBLAKI,
predolgo ste tukaj ostali.
Ne vidim več zvezd
né sončnega vzhoda.
Naj vam svetloba
prereže vezi in me obsije,
da na njenih krilih pestovana
zaužijem delček sreče.
Razkropite se, težke sence,
name ste legle in z leti
težko breme postale.
Naj moj korak bo spet lahkoten,
naj se upanje ustnic dotakne,
da bodo v skritih strugah
zašumeli poletni gozdovi.
Tam bom, v čisti svetlobi,
med travami težala,
mirovala, zrla gor
v neskončno sinjino,
dolgo, tako dolgo,
da bom, z njo prežeta,
začutila mir in spravo.
OB MENI SI,
ko lahko se le sprašujem,
ne morem zadržati joka,
v nesmislu smisel iščem,
a v meni vse boli in stoka.
OB MENI SI,
ko misel več si ne sledi,
upanje v sivino tone,
ko me utrujenost hromi,
telo v nemoči klone.
