Tako oddaljen je nekdaj bližuji breg,
tako temni so obrisi sivih vrb.
Slišim enakomeren slapa jek.
Čoln na gladini reke vliva skrb.
Kamen, kjer so nekoč kmetice prale
hodno platno je videti vse težje.
Moje plavuti trudne so zastale,
le rečni val me nosi na obrežje.
NA OBREŽJU
Iz reke sem slišala govoriti tišino.
Srebrne besede so plavale nad školjkami.
Njihova radost se me je dotaknila,
njihova lepota me je očarala.
Čas je pozibaval tok v neznane kraje.
Še prihajam na obrežje k odi tihote,
tukaj glasba deli tolažilni mir v nemiru.
Jesenski dež rosi na bele krizanteme.
Danes reka zmagoslavno prestopa bregove.
CVETJE DIŠEČE
Šmarnice majske, prozorne solzice!
Nagelj rdeči, zelen rožmarin
v gumbnici nosi Slovenije sin.
Vaško razpelo - tam bele cvetice,
mlada nevesta - rastoči jasmin.
Vrtnice žlahtne so rožne kraljice
vroče ljubezni opojni spomin.
PLES
V razigranosti vetra
na odru vrtnih gredic
cvetlice plešejo kankan.
Dež plapola v zastoru sivem,
z bliski obsijan.
V odmoru odpira krila
feniks nepričakovan.
Pritečeš svetel iz temnega gozda.
Tam zbiraš
prve kapljice iz zemlje,
odišavljene z mahom, praprotjo,
listjem breze in iglicami smrek.
Tečeš nizdol,
napajaš korenine
žit, trav, grmov, mačic.
Odžejaš ptice,
ki gnezdijo v bližini tvoje struge.
Ko zapuščaš vas,
mi poješ v slovo.
Odet s puhom jesenske slane
vabiš,
naj se vrnem,
ko bo podlesek cvetel.
Tečeš dalje
v Najádino naročje.
POT
Zlatobakrena pot,
slečeno drevje,
žareča oblačila,
na tla odložena.
Umetnik menja
barvno paleto.
Ohlajena telesa
odeva z belino
čipkastega ivja.
Jaz pa stopam tod,
sledim stopinjam,
zaidem na zimsko pot.
BESEDE
Besede se zapletajo v snežno prejo.
A osvobojene stresajo svetlino,
razpredene vrata miru odpirajo,
koraku dajo pogum, srcu toplino.
