Na moji pisalni mizi je velika modra vaza s cvetočo vejo divje češnje, bogato razrasla z lepimi svežimi cvetkami in zdravimi nežnimi listki. Opazujem jo s kotičkom očesa, medtem ko si lajšam občutke žalosti in tesnobe, ki jih prenašam na tipkovnico in bodo zapisani postali manj bolečine bodo tako ostro drezali v dušo, utišam jih z drobci glasbe, ki sem jo ponesla z baletne predstave Grka Zorbe, z ritmom sirtakija in zamolklimi zvoki zbora, očmi, ki so napasle lepote klasične Grčije, barv koreografije, žametnosti gibov, mehke otožnosti krhke plesalke. Brez besed, z gibi, glasbo in trepetanjem v zraku, občutiti in izraziti človeške usode, zgodbe in upanja.
V temi dvorane, ob spremljavi te lepote so mi solze zalile oči, tudi iz razočaranja.
Mislila sem, da bom delila radost z ljubo sestro, ko pride na obisk, da bova skupaj oživljali lepoto in vedrino, zdaj pa je tu vsa nasršena in kritična, celo zlobna, s stisnjenimi ustnicami hodi po hiši, me jezno ošine, ko se srečava s pogledi. Ni ji mogoče ustreči, po njenem nisem radodarna ampak razsipna, ne sproščena ampak naivna, zdaj preveč delam, zdaj sem lena, ni ji všeč moje obnašanje do moža, ne kako sem zložila jedilni pribor, moti jo sto in tisoč stvari in jaz si čedalje bolj krčevito želim ustreči in žeti priznanje in vedeti, da ji je lepo z menoj,
Tu sva v domu najinega tako različnega otroštva, vsaka s svojim prepričanjem, izkušnjami in usodami, podobna kri a dve bitji, dve poti, ki se le redko srečata v trenutkih razumevanja, sočutja in ljubezni. Preigrava stokrat ponavljane igre mladosti, ujeti sva v tirnice vzorcev, navad, družinske tradicije, nekih davnih dogodkov, podzavesti, nezavednega.
Sestra je veliko starejša, po letih bi mi lahko bila že mama in to vlogo je izpilila. Kontrolira, uči, graja, kritizira, nerga, potiska me na raven neubogljive, samosvoje najstnice, ki se je zarotila proti njej, ne upošteva pametnih nasvetov in je nemogoča. Trmasto se odzivam, pozabim dobre sklepe, kako bom neprizadeta, kako bom preslišala neprijazne besede, se umaknila, preden bo prišlo do besednega dvoboja in se raje šalila, iskala dobre misli, jo zabavala, bom kot svetnica in vzgled junakinjam iz knjig o obvladovanju samega sebe. Ne, jezikam, sem sarkastična, cinična, vzvišena, zalotim se, kako mrmram v brado žaljivke, kako se pomilujem in iščem dogodke, ki so bili prav tako krivični zame, iščem zaveznike pri drugih sestrah, možu, komaj se premagam, da ne začnem še s sosedi.
Posloviva se. Tesno se objameva, v zadregi povesiva roke.« Poboljšaj se!« mi pravi.
»Bom.« sem prizanesljiva.
Odhod ne prinese olajšanja, ne sprostitve, le kes in slabo vest in večne obljube, kako drugače bo drugič. Skrbi me, ni najmlajša, ni dobrega zdravja, tako je sama, saj ni čudno, da postaja ljudomrznik, le zakaj nisem…Spomnim se tisoč dobrih stvari, kako mi je kupila najlepše barvice v razredu, me spremljala k zdravniku, posodila krilo, poslala nešteto čestitk in daril, nevrnjenih posojil, modno jopico, ljubek klobuček v moji najljubši barvi, plačala polet na obisk. Seznam je dolg, vzbuja hvaležnost in sočutje in eno samo ljubezen.
