Gotovo je vest nekaj, kar imajo ljudje zato, da bi ublažili svojo brezvestnost. Vest ima bržkone še najbolj črni rokomavh, a jo dobro skriva.
Nekdo brez vesti izda mamo, drugi jo brezumno brani, tudi ko nima prav. Nekdo enkrat samkrat iz objestnosti nekaj ukrade in ga potem to kot vest spremlja vse življenje, drugi napravi iz tega vrlino. Nekoga tema zaslepi, drugi spet tava pri belem dnevu kot v temi (Pasternak). Nekdo si ne upa položiti čajne skodelice na mizo, da ne bi povečal entropije sveta, drugi vrže na stotine tisočev ljudi atomsko bombo.
Vest je zvestoba nekomu, ki je položen v nas skoraj nevedoma, neopazno, ki si ga izbiramo kot naslonila v trenutkih odločanja. Vedno je za tem človek. Vedno le spomin na pogovor, na stik naše duše z drugo. Spremlja nas kot senca. Tako šibki smo, da ne prepoznavamo posamičnih glasov ljudi, le bledo senco drugega zaznavamo. Samo to šteje, s koliko dušami smo se zlili v pogovoru. Za nami hodijo in vest je njihov glas.
Vest tako pripada zverinjaku vsakdanjosti in v ničemer se ne dviguje nad njo. Njena edina vrlina je, da prihaja pozneje in zahteva očiščenje. A ne očiščuje ona, kajti kot vse prikazni vsakdanjosti je le znak, uperjeni kazalec, nič drugega. Zamahnemo z roko in izgine, bleda gospa. Vrne se, vrača se, potem obupa. A vrača se nepričakovano, skozi sanje, blodnje, nevrotična čaščenja, prijatelje, ki so položeni na naše poti, sovražnike, ki so nam dodeljeni. Izgnati je ni mogoče dokončno. Človek, ki je izgnal vest, je na gotovi poti k blaznosti.
Zamahnemo z roko in jo odženemo ali pa se z njo pogovorimo. Sledite pogovoru! Pogovarjate se s svetom! Samo vest nam med vsemi čudeži sodobnosti daje možnost, da se pogovarjamo s svetom. Vsakič: sedemo, obmolknemo, odpremo se in najdemo
Ljudi prepoznavame po tem, kar jim je sveto, kar imajo radi, česa ne marajo, k čemu se vračajo. Nekdo je nezahteven in mu preproste reči pomenijo veliko. Drugi je spet sofisticiran in mu je ves svet premalo za njegove zahteve. A zmotili bi se, če bi sodili o njima tako, da je prvi profan, primitiven, drugi pa visok in vzvišen, prvi manjvreden, drugi popoln. V kovaču, naj je še tako črn, je kal pesnika, v filozofu pa kal prostaka. Znanstvenik je pust in umetnik dolgočasno bizaren, da se ga prenajemo. Ni vladarja, ki ne čuti peze ošabnosti, ni politika, ki bi imel prijatelje. Ni novinarja, ki bi mu bilo do resnice in ne njihovega bralca, ki bi vedel, kaj je resnica. Zato je svet zverinjak in se nobeni stvari v njej ne gre čuditi z iskrenostjo. Niti vesti ne.
Svet je sestavljen iz enakih črk kot vest.
Ta svet seveda ni edino, kar obstaja. Onstran, kot vertikala, kot ozka špranja v neskončnosti, obstaja nekaj drugega. Nekaj hipnega, neobstojnega, nikoli enakega, odprtega za razkritje in zaprtega za trud, nagrada in kazen, jok in smeh, potrtost in vseenost.
Moč očiščenja je šele tisto, kar nam odpre vrata onstran.
Človek z nezgrešljivim instinktom umaže vse, kar je velikega, nenavadnega, tujega, svetega, nedojemljivega. Zareče se in potem se mu to vrača kot usoda. Skozi blodnjak gre in po vsaki odločitvi, ki mu je prepuščena, ga potrka po ramenu bleda Vest in mu pravi:
— Odločaš se in vendar veš, da to ni stvar odločitve. Kakorkoli se odločiš, še vedno gre za teboj tisto drugo, neskončnost ene same možnosti, ki je nisi izbral.
So vere, ki razglašajo verolomnost za najvišji izziv. Ja, ni mogoče dojeti vere, ne da bi jo prelomili. [ele z najvišjim trenutkom svojega bivanja se otresemo tistega bledega kazalca na našem ramenu. Takrat izkušamo svobodo. Moč, ki jo moramo zmoči za to, je moč očiščenja in ni dana vsakomur. Posmehuje se liberté, egalité, fraternité...
Svoboden človek nima več vesti. Onstran njene nevrotične preganjavice je. Nobena duša več ne hodi za njim in ničesar ne terja od njega. Morda zato, ker jim je odprl vrata onstran.
