Čeprav beseda sama zveni nekam arhaično, pa se njen pomen zagotovo ni postaral. Ko govorimo, da se nekdo vede častno, vemo — rekel bi: vemo instinktivno — za kaj gre. Malo teže nam je že omenjeni pojem definirati. Istočasno je namreč pojmovna in individualna kategorija. Pravzaprav jo je nemogoče izraziti zunaj naše notranjosti, ker iz nje ravno izhaja, veže se na naša stališča, poglede — torej z vsem, s čimer se oblikuje človekova osebnost. To je skratka značilen pa tudi celovit refleks naših spoznanj, zakodiranih v nas. Od tod tudi možnost razlik v pojmovanju časti. Menim, da je častno ravnanje predvsem spoštovanje samega sebe. Lahko prevaramo in zapeljemo v zmoto ves svet; toda samega sebe nikoli. Te meje ne uspe nihče prekoračiti ali preseči, četudi se kdo od zunaj prekoplje do nje. O tem, v nekem širšem kontekstu, govore poskusi vseh zavojevalcev zgodovine, kateri so z vsemi možnimi torturami poskušali zlomiti človekovo čast. To je torej ta zadnja meja. Vsled tega lahko tudi rečemo, da je čast individualna kategorija. Posebej občutljivi ljudje lahko pomislijo na samomor, ko presodijo, da niso zadostili svojemu idealu časti, in — čeprav na primer religija presoja to drugače — tak pristop do meje ne pomeni izgube časti. Pred človekom se takrat odpreta dve poti: vdati se — torej žrtvovati svojo čas — ali narediti samomor. Dogaja se, da tako ravna vodja, ko — četudi ne po lastni krivdi — ni pripeljal svoje čete do zmage. Ravno to je izraz obrambe svoje časti.
Pri povedanem gre za veliko reči in mejne situacije. Vendar se ob tem kaže tudi vprašati, če občutka človekove časti ne ogrožajo še bolj čisto vsakdanje tegobe: od občutka nepomembnosti v množici, zavest o brezbrižnosti institucij in naša drobna medsebojna šikaniranja. Vsak od nas brani preostanek svoje časti in počasi prihaja do mejne situacije. Zdi se nam, da je to neskončno daleč, in da še vedno lahko naredimo korak, utemeljen, kaj vem, z eksistencialnimi ali zgolj eksistenčnimi potrebami. Na ta način se mnogo ljudi premika k tej meji in v nekem trenutku izgubi še preostanek časti.
Stvar lahko preraste tudi v družbeni problem, ne zgolj individualni. Zahvaljujoč sofistiki je možno na pot brezčastja odpeljati celotno družbo. V času vsakršnega vrednostnega relativizma je seveda dokaj tvegano govoriti, kdaj lahko v nekem konkretnem primeru govorimo zgolj o krizi in kdaj se lahko stvar prevesi v katastrofo. Ob tem, če malo pokukamo v naše domače loge, brez iskanja tolažbe pri stari dami metafiziki, se kaže, ne zgolj za nameček vprašati, kakršne vrste žvečilni gumi nam priporočajo magi za zdravljenje hudo načetega moralnega čuta.
Vendar nas na pot brezčastja ne vodi le sofistika, temveč tudi čisto trivialni dejavniki, o katerih smo govorili na začetku, ki prav tako lahko pripeljejo do zamajanja oz. premaknitve občutka človekove časti. Na tej ravni je to predvsem stvar človeškega individualnega samozaupanja: močnejše ali slabše psihične kondicije, nivoja samorefleksije in seveda tega, kaj je komu pomembno. Vsak osmišljujoč cilj pa je zadeva vesti vsakega posameznika, njegove sposobnosti nepristranskega mišljenja in jasne prodornosti duha.
