Brezobličnost naših priprav kot vedno napolnjuje ozračje ter vsak gib in besede, ki se srečujejo v omejeni svobodi prostora. Čutim, da zamujamo nekaj velikega: sedanji trenutek. Vse ostaja pred zaprtimi vrati naše zavesti in dejstvo, da se mi neznosno mudi, me obremenjuje bolj kot občutek svinčene utrujenosti ob koncu predolgega in prepolnega tedna, ki se še ni končal. Viktor reže kruh in vse bi utegnilo biti tako preprosto. V prostoru nas je menda pet ali sedem (ne vem natančno), zavese na oknih so zelo nepomembne in ne zmorejo zakriti mračnega dolgočasja marčevskega popoldneva prepozne zime. So dnevi, ko bi mi lahko tudi omare tega prostora spregovorile o življenju, danes mi nič ne povedo niti ljudje te gostoljubne hiše — govori mi le vseoblivajoči votli nič in kot tolikokrat že trmasto vztrajam in čakam, da utihne. Da, seveda bom še košček kruha in sir...in vroč čaj, seveda, in... Telefonirati moram.
— Dober dan; prijazni šefov glas me pozdravi kot vedno in kot z nekega drugega kotička galaksije. Katere podatke potrebuje? Samo to? Torej je za jutri vse dogovorjeno? Tudi Lucija že ve? Da, velja: najprej se bomo oglasili na policiji letališča.
V tem trenutku mi vsi prisotni prisluhnejo s presenečenimi pogledi, ki se odvrnejo od pogovora ob pomirjujoče obloženi mizi. Ne, ne vznemirjajte se, ne sledite klišejski domišljiji, saj ne gre za detektivsko akcijo, ampak za čisto navadno televizijsko snemanje na letališču. Protokol je pač protokol.
Zdaj sem doma, do jutra bom doma. Ženska, ki se imenuje moja mati, skriva v sebi neskončno mnogo besed — govori mi o zdravi prehrani; na televiziji je bila včeraj zanimiva oddaja o zdravju, vsak ponedeljek je, holesterol je grozno škodljiva stvar, so zopet poudarili, med morskimi sadeži ga je najmanj v hobotnicah in lignjih. Brezbarvno prijazna sem, iz iskrene navade in tudi iz neke drugačne hvaležnosti. Vseeno je dobro, da so vrata, ki jih lahko tudi zaprem. Kako čudno bitje je čas; moj rabelj in odrešitelj hkrati je — še vedno je in v njem poteka glasba, predvsem glasba. Pripraviti se moram vendar za jutrišnje snemanje, zelo pomembno je, najpomembnejše do sedaj — šef me je klical že včeraj. Spominjam se, da z neko mero zaskrbljene otožnosti in vzpodbudne pomenljivosti v glasu. Saj pravim, vsakič je nekako tako in lahko bi narisala natančno krivuljo dogajanja in razpoloženj za vsak trenutek naših priprav. Zopet bom skušala povoziti sebe, morala bom. Ampak jaz vedno iščem človeka v človeku. Sicer pa je zdaj že pozno in vseeno mi je; dan se je že davno končal, prepuščam ga življenju.
Zopet je jutro in ne vem, kaj vstaja z menoj. Vsako jutro je stihija, ki traja do večera. Mala Marta in Kristijan mi skušata pomagati pri pripravi zajtrka, vsi ostali še spijo. Nimam še občutka za minevanje minut: moram že hiteti ali je še dovolj časa? Jutranji čas je kot vmesni čas; na neki točki se odženeš, skočiš, startaš in čimpreje moraš nekam priti, točno nekam — le čemu? Kot vsako jutro se dolgodlaki maček zavzeto zapleta med mojimi gležnji in s tem učinkovito povečuje moj vmesni čas. Nikoli se ne razjezim zaradi tega, ne morem se; moje nejevolje bodo raje deležni ljudje, morda že kmalu po vmesnem času — skoraj vedno je tako in ne morem se izmotati iz te navade, ki mi daje občutek, da jaz nisem jaz, in je kot zapletanje mačjega telesa okoli mojih gležnjev. Zazvoni telefon. Viktor je.
— Da, odpravljam se. Popoldne se oglasim, seveda, upam le, da se ne bo preveč zavleklo; danes je veliko dela... Saj bo, veš da...Pridem. Sedaj pa končno res grem. Pogledi Martinih in Kristijanovih oči ostanejo doma, zavidam jim.
Tu smo. Celotna snemalna ekipa bo vsak čas krenila na pot. Tehnične težave se kar vrstijo, za nekaj ur že odstopamo od načrtovanega urnika. Naša prva postaja je seveda letališče. Policija, varnostna služba letališča, pogajanja s priokusom prijazne arogance — vse to samo za posnetek pristanka ušivega letala iz Zuricha, ki je najavilo zamudo, prišlo pa je prezgodaj in nas presenetilo še v eni izmed letaliških restavracij. Komaj smo ujeli zadnje trenutke njegovega pristajanja, a kaj več bi tako ne mogli, saj je dan neizprosno meglen in to, čemur pravimo sneg, počasi povzroča vedno več centimetrov svoje prisotnosti. Ura je menda dvanajst. Zelo hitro moramo nadaljevati pot in vijugastih, mokrih cest pred nami ni konca. Čutim, da se mi vse pravzaprav upira. Vse to, kar me je še pred nekaj tedni navduševalo in mi pomenilo izpolnitev nekih dolgo gojenih polzavednih sanj, mi sedaj polzi skozi prste mojih čustev in razpoloženj v naveličano in utrujeno realnost tega dne. Kaj se dogaja z menoj? Sem res samo še tekoči pepelnati utrip svojih žil? Brskam po kupu kaset med menoj in zasneženim vetrobranskim steklom močne mobilne avtomobilske celice. Morda me bo ta glasba pomirila. Ne znam živeti brez glasbe; v njej je naseljena tišina.
— Lucija, ko me ne boš mogla več prenašati, kar povej.
Ne vem, na kaj naj se naslonim. Na resnico? To ni noben odgovor; včasih ne vem, kaj je resnica. Vse se mi najbrž samo dozdeva in ne čudim se, da to vprašanje toliko zaposluje filozofe — tudi mene bo lahko še zmlelo. Toda sedaj smo prispeli na naš naslednji cilj. Okrogla neskončnost avtomobilskih gum se je ustavila in lahko odpnem varnostni pas — da, vsekakor mi nudi veliko varnost in dobro je zapenjati varnostni pas, ko si na poti k cilju. Kako silno preprosto.
Snemamo torej. Ne morem se zbrati...
— Stop! Še enkrat. Potrebujem nekaj minut, ni važno, če se mudi. Ni mi vseeno, kaj bo šlo v program, ne more mi biti vseeno. In ne buljite tako vame! Prosim, pošlji stran vse: režiserja, asistenta...vse. Dekoncentrirajo me.
Njihov svet zdaj ni moj svet. Tla pod menoj so samo nepomembna prisotnost kot toliko drugih prisotnosti in stvari. Takšno je pač delo na terernu. In skoraj polovico dneva že podajam roko brezžičnemu telefonu. Zopet potrebujem snemalno ekipo, za jutrišnje snemanje. Končno je vzpostavljena zveza s hišo.
— Halo... Ekipo za jutri dopoldne? Ravnokar gledam v monitor pred seboj in razporejam delovne naloge... Samo trenutek. Težko bo, precej je zasedeno, a potrudil se bom, ker si to ti.
Hudiča, ne zato, ker sem to jaz, ampak zato, ker je to tvoja službena dolžnost! Še vedno sneži, a v tem belem, meglenem dolgčasu je vendarle nekaj barv. Spremljam to, kar med vožnjo beži mimo nas in ostaja zadaj, vendar je na mestu. Kmalu bo čas kosila, sledilo pa bo še zadnje današnje snemanje — intervju.
Lep, inteligenten obraz priletnega moža in njegove prijazne, globoko sijoče oči, urejenost in blagohotnost že na samem začetku našega prihoda ustvarjajo prijetno ozračje. Oddahnem si in zopet imam občutek, da je na svetu dovolj prostora za življenje sedanjosti in za vse osi preteklega in prihodnjega. Hiša, v kateri smo, je urejena v vseh svojih detajlih, a brez kakršnegakoli prestiža. Kar z dvigalom gremo v zgornje prostore. Pogovarjala se bova, vendar pred objektivom kamere. Naj reflektorji ne motijo preveč...
Po nekaj uvodnih vprašanjih je pogovor oživel. Vedno je tako. Takrat šele človek pove to, kar je v njem, takrat šele pozabi na kamero in vso spremljajočo opremo ter se spomni sebe, svoje vsebine. Tu, v senatoriju, kjer prebiva zadnja leta, je življenje preveč odmaknjeno. Pogreša ustvarjalno konfrontacijo in živahnejši utrip. Ob vsem, kar pripoveduje s preudarkom, že kar z neko trpečo počasnostjo, kot da z veliko natančnostjo in premislekom tehta besedo za besedo, se vedno bolj jasno zavedam občutka, da ta človek pravzaprav ne spada sem. Nekaj je v ozadju njegove življenjske zgodbe, nekaj, česar sicer nismo vedeli in po čemer nismo prišli povpraševat, vendar je v tem trenutku postalo neizogibno težišče njegove pripovedi...
Imel je odgovorno politično službo v tujini. S svojimi diplomatskimi sposobnostmi in temeljito izobrazbo je bil za mesto, ki ga je zasedel, neprecenljiv in nenadomestljiv. Svoji službi se je posvečal z vso pozornostjo in znotraj tega je bilo začrtano vse njegovo življenje, vsa prihodnost. A v času njegovega službovanja v tujini je bilo v tej državi pomembno srečanje, ki je začrtalo koordinate vsem nadaljnjim političnim odločitvam. V skladu s svojo dosledno poštenostjo in nepreračunljivostjo se je zavzel za razumna stališča. Ravno to pa je bilo zanj usodno; sledil je bliskovit preobrat in njegova poklicna, profesionalna pot je bila dokončno sesuta in uničena, kot kakšna krhka papirnata konstrukcija.
Na trenutke je moč jasno opaziti, da se mu ob pripovedovanju roke pričenjajo tresti, da ga besede zapuščajo z neznosno težo svojega pomena. Prsti nervozno prijemajo in ovijajo elastiko mape, ki leži na mizi, oči nosijo žerjavico. Da, vse to ga že celo življenje močno obremenjuje, požrlo mu je živce, ga uničilo, in zdaj je tu.
— Gotovo ni pametno, da sem vse to povedal; govorilo je bolj srce kot pamet...
Še vedno govori, že dolgo časa. V roki, v kateri držim mikrofon, čutim bolečo utrujenost. Ne ganem se. Molče poslušam. Zaznam namig snemalčeve roke: zmanjkalo je traku v kaseti, nadaljevali bomo z rezervno... samo še trenutek...Teče!
Kljub vsemu se je trudil ohranjati človeškost in dostojanstvo ter presegati položaj, vendar je bilo to v vseh letih, desetletjih prenaporno — povozilo ga je, zbolel je. Sedaj, v tej samoti, veliko piše; raje piše kot govori in morda bo kaj tudi objavil... Pogovor zaključim z običajno, konvencionalno zahvalo, v meni pa ostaja kričeč molk. Novinarji včasih postanemo nehote tudi arheologi duš; nenadejeno trčimo na točko, ki je v človekovi notranjosti sprožilec življenjske zgodbe, katere osupla priča postaneš, ko se razgrinja plast za plastjo pred teboj. Ne veš, kaj storiti, ko je ta zgodba v tvojih utrujenih rokah, zaprta v obliki sive škatle televizijske kasete.
Vračamo se, govorimo o marsičem, a v vsem je še vedno molk. Še en dan odhaja v rojevanje prihodnjega. Barve ostajajo, le tema se jim neslišno pridružuje. Jutri bomo vstali z novim svitom v novo pozabljenje tega, kar je za nami in se imenuje danes. Ali pa morda tudi ne... V hiši smo. Po neskončnem belem hodniku se približujem vratom, za katerimi bomo pripravili intervju za objavo že v nocojšnji oddaji. Zopet sem kot nekje izven realnosti. Večkrat se doživljam tako in vedno pač potrebujem nekaj, kar me spravi na trdna tla — tokrat je to vonj monitorjev in vse elekronske opreme za televizijsko montažo. Ne gre drugače, kot da se stvari lotim še tehnično. Vsa zgodba je vpeta le še v časovne kode in te so sedaj edina orientacija v njeni vsebini. V programu bo le nekaj površinskih, začetnih izjav — to je darilo javnosti. Jedro zgodbe ostaja, dokumentirano, materializirano z zapisi na traku; nekaj metrov elegantno spravljenega zapisa. Ostaja meni, v nekem drugem modusu bivanja, ne vem več, čemu. Na mizi zagledam telefon in to me spomni na mnoga minevanja časa in besed. Morda me tudi ničesar ne spomni; kmalu mi bo zopet vseeno in v meni ne bo drugega kot vprašanje in nemočno hlastanje v prihodnost. Z naglico odtipkam številko, iz slušalke mi odgovarja njena preprosta, znana melodija.
— Viktor. Si ti? Poslušaj, zavleklo se je bolj kot smo pričakovali. Toda sedaj smo že čisto pri koncu; nocoj gre v oddajo. Prihajarn, kmalu pridem... Nehaj, veš, da ne prenesem ironije. Ne, ni potrebno, da me čaka večerja, le glasba...Da: Rachmaninov, Jean-Luc Ponty ali Michael Kamen.
Presneto, zakaj si mi včasih zdiš tako daleč in te je več v odsotnosti? Zakaj ti moram prinašati odgovore, ko imam sama samo še vprašanja?
— Ne, ugasni televizijo; jaz na ekranu nisem jaz. Vsekakor prihajam, rekla sem, da kmalu pridem; veš, da vedno vozim prehitro.
Telefonska linija je zopet prosta... Še enkrat slepeča neonska dolgost hodnika, tokrat proti izhodu. Kdaj se bo končal današnji dan? Morda se sploh ne sme končati, a zunaj je že tema in v moji roki slutnja jutri{njega dne.
