... tam zgoraj, kjer zvoniki
cerkva poljubljajo nebo,
frfota angel - pol otroka, pol moža
čez pas - in mi prišepetava.
Pesem, to lepo pesem,
ki se vtiskuje v spomin. Bo večna?
Bo minljiva? Za trenutek me je
prekinil murenček, a se je zgubal v svojo
luknjico in zaspal. Spi, murenček, spi!
DANES SEM LJUBIL NEKO ŽENSKO
Danes sem ljubil neko žensko.
Marjetka je njeno ime. Trga
marjeticam cvetne lističe
in govori v nebo: ljubi
me, ne ljubi me, in se
nebo odpre in reče: Ljubi te.
Prismuknjeno, ali ne?
Kot sem prismuknjen jaz,
obrita glava,
ki jo naslanjam na prav
tako obrito glavo Norca...
NI ME
Ni me. In ni nje. Sanja v kositru jutra,
v panorami neba. Umazani golobi
grulijo: gru, gru, gru. Kakšne barve je
bandero ljubezni? Roza - v borbi z
nebom - postane roza? To sem prismuknjen.
Rad bi(dobil, imel) ljubico, ob kateri ne bi trpel.
To je prvo. Drugo: če že hiram, naj hiram
v imenu sovraštva. Kot viola.
Se bo viola predala nežnim rokam virtuoza?
Bo Lorca še naprej dajal intonacijo čričkom?
To so vprašanja, ki zdaj zaposlujejo
našo domišljijo...da, domišljijo...
JE LJUBEZEN VSEZAVEST
Je Ljubezen vsezavest, prvinski gon
za Lepoto: to, kar govori roža,
kar govori njena mama (je
resnično?), tako da pesem traja
pravzaprav v podzavesti, čeprav kot
trenutek, ko odpremo knjigo, v kateri
je vse polno Ijubkih neumnosti ali ko
prislonimo uho na ženski trebuh, ližemo
popek, še raje ga popljuvamo s spermo -
o ženska, nimfomanka, reci samo besedo
in ozdravljena bo moja duša!
Je ljubezen vsezavest, prvinski gon
za Lepoto: to, kar govori roža,
kar govori njena mama...?
