MOJE ŽIVLJENJE JE BREZKONČNI POPOTNIK MOJ JE ŽIVOT BESKONAČNI PUTNIK
MISLI MOJE ČUDNA SU BALADA
Dok vali uspavano blude
na peronu nebeskoga svoda
misli moje tajanstvene
ko biser u školjki iskre.
Dok mesečina zala
pliva preko mirnih vala
misli moje čuda satkivaju
kamene gore paraju
zastore neznanja skidaju
slepe oči otvaraju.
Misli moje čudna su balada.
NA PLAVOJ POLJANI NEBA
Na plavoj poljani neba
pod svitom vesnika noći
tuguje i čeka stara klupa
i reči uklesane nedorećene
u vremenu istrošene.
I ograda trošna čeka mene
a krivudav nestao je put
topole po njemu nikle
i gusti zeleni mah.
Rodni domek rosom zove
usnulo i tiho u samoći
i čeka sokola da se vrati
na plavu poljanu neba
pod svitom vesnika noći.
JA PUTNIK ČEKANJA
Ja putnik čekanja u tihoj noći
na raskršću u bašti koloseka
vetar spokojno leluja kroz lišće,
utve zbunjuje budi duhove.
Na blagom svetlu mesečine
slutim snove sa česme biserne
dok tajanstven istok grudi otvara.
Ja putnik čekanja
a duša uzburkana hoće da krene
dok plavi vozovi jure kroz noć
tajanstven istok grudi otvara.
A ja putnik čekanja.
AGONIJA ŽIVOTA
Kroz nešto u nečem
čega opšte ne vidim
upirem se i tražim sebe
rukama mašem da dohvatim
ruke prazne
krpim vreme i oblake blute
vrtim se u čarobnom kutu
kuda me vode neodređene slutnje
u ovoj burnoj agoniji života.
Opirem se, a platforma podrhtava
šta je ovo, pitam nekoga, nečega
a odgovora nema
je li ovo možda samo ružan san
ili mora – nemo slutim
a odgovora nema
kuda me vode neodređene slutnje
u ovoj burnoj agoniji života.
DEPRESIJA
Plašim se, plašim se dana i noći
plašim se sunca i kiše
plašim se.
Plašim se zore
plašim se svega oko sebe
depresija po mojoj duši hara.
Plašim se nečega juče
plašim se nečega sutra
plašim se
jer čekam čekam danas.
NA PSIHIATRIJSKOM ODELENJU
Gledam puste oaze, postelje bele improvizirane,
oči uplakane, tužne obraze,
gledam i brojim teške korake i minute
koje tako sporo prolaze.
Tu leže samo sirote jadne,
kruta sudbina ih ostavi tu,
kao ptice slomljenih krila,
što od sebe dadoše ljubav svu.
Ko je kriv za te gorke suze?
Zla duša sudbina kruta
polomi mila tvoja krila
i ti ostade na pola puta.
Na tom putu siroto mila
uporno gledaš, o sreći sanjaš,
o sreći sanjaš, srce ti žudi,
a zla slutnja iz sna te budi.
Ali nedaj se, izgubljena ptico,
staza je tvoja beskrajna i duga.
Put je dalek i zvezda gde za tebe sija.
Ne, nedaj se, ptico mila,
nedaj se jer sve je tvoje – celo svet,
i sunce i gore, proljeće i cveće,
nedaj se, jer nisi sama,
ja sam verna suputnica tvoja.
MOJ ŽIVOT JE BESKRAJNI PUTNIK
Moj život je beskrajni putnik,
on leti i lebdi zajedno sa pticama,
on teče u valovima žuborljive reke,
on para gomile nebeskog tela i tamo nešto hoće.
Moj život je kao trepetlika u kolu zvezdanog
žara,
on luta kroz oaze pustog prostranstva,
on je u utrobi zemaljske grude,
on i tamo nešto sanjari.
Moj život je u svakoj pjesmi
on budi rujnu zoru,
on pozdravlja i ljubi prve sunčane žarke.
Moj život je u kapljici biserne rose,
on miluje i grli prirodu majku,
on je tamo gde su gladni, gde su žedni,
gde boli, gde gori,
on se smije i plače.
Moj život je beskrajni putnik – lutalica prava,
on uvek samo traži, želi, čeka,
on uvek samo hoće,
a sam ne zna šta, dokle, kako i gde.
MISLI MOJE ČUDNA SO BALADA
Medtem ko valovi uspavano blodijo
na peronu nebesnega svoda,
se misli moje skrivnostne
kot biser v školjki iskrijo.
Medtem ko mesečina zala
plava čez mirne valove,
misli moje čudeže tkejo,
kamnite gore parajo,
zastore neznanja snemajo,
slepe oči odpirajo.
Misli moje čudna so balada.
NA MODRI POLJANI NEBA
Na modri poljani neba
pod svitom glasnika noči
žalosti se in čaka stara klop
in besede vklesane nedorečene
v času izrabljene.
In ograda trhla čaka name,
a vijugava je izginila pot,
topole so po njem zrasle
in gosti zeleni mah.
Rodni domek z roso kliče
zaspalo in tiho v samoti
in čaka sokola, da se vrne
na modro poljano neba
pod svitom glasnika noči.
JAZ, POTNIK ČAKANJA
Jaz, potnik čakanja v tihi noči
na križišču, v vrtu tirov
veter se spokojno ziblje skozi listje,
otve zmede, budi duhove.
Na blagi svetlobi mesečine
slutim sanje z zlatega vodnjaka,
medtem ko skrivnostni vzhod grudi odpira.
Jaz, potnik čakanja,
duša pa je razburkana in hoče oditi,
medtem ko modri vozovi drve skozi noč,
skrivnostni vzhod grudi odpira.
Jaz pa sem potnik čakanja.
AGONIJA ŽIVLJENJA
Skozi nekaj v nečem,
česar sploh ne vidim,
naslanjam se in iščem sebe
maham z rokami da ulovim
roke prazne
krpam čas in oblake jedke
vrtim se v čarovnem kotu
kamor me vodijo nedoločene slutnje
v tej burni agoniji življenja
Naslanjam se, a platforma podrhtava
kaj je to vprašam nekoga, nekaj
a odgovora ni
so to morda samo grde sanje
ali mora - nemo slutim
a odgovora ni
kam me vodijo nedoločene slutnje
v tej burni agoniji življenja.
DEPRESIJA
Bojim se, bojim se dneva in noči,
bojim se sonca in dežja,
bojim se.
Bojim se zore,
bojim se vsega okrog sebe,
depresija po moji duši divja.
Bojim se nečesa včeraj,
bojim se nečesa jutri,
bojim se,
ker čakam čakam danes.
NA PSIHIATRIČNEM ODDELKU
Gledam puste oaze, postelje bele improvizirane,
oči objokane, žalostne obraze,
gledam in štejem težke korake in minute,
ki tako počasi minevajo.
Tu ležijo samo sirote bedne,
kruta usoda jih je tukaj postila,
ubogim ptica je polomila krila,
ki so od sebe dali ljubezen vso.
Kdo je kriv za te grenke solze,
zla duša, usoda kruta,
polomi tvoja mila krila
in te pusti na pol poti.
Na tvoji poti, sirota mila,
vztrajno gledaš, o sreči sanjaš,
o sreči sanjaš, srce ti hrepeni,
a zla slutnja te iz spanja budi.
A ne daj se, izgubljena ptica,
tvoje steza je brezkončna in dolga.
Pot je daljna, in zvezda, ki za tebe sije.
Ne, ne daj se, ptica mila,
ne daj se, ker je vse tvoje - ves svet,
in sonce in gore, pomlad in cvetje,
ne daj se, ker nisi sama,
jaz sem zvesta sopotnica tvoja.
MOJE ŽIVLJENJE JE BREZKONČNI POTNIK
Moje življenje je brezkončni potnik,
leti in lebdi skupaj s pticami,
teče v valovih žuboreče reke,
para trume nebesnih teles in tam nekaj hoče.
Moje življenje je kot trepetlika v kolu zvezdnega žara,
tava skozi oaze širnega prostranstva,
je v trebuhu zemeljske grude
in tam nekaj sanjari.
Moje življenje je v vsaki pesmi,
budi rujno zoro,
pozdravlja in poljublja prve sončne žarke.
Moje življenje je v kapljici biserne rose,
miluje in objema mater naravo,
tam je, kjer so lačni, kjer so žejni,
kjer boli, kjer gori,
smeje se in joče.
Moje življenje je brezkončni potnik - pravi blodež,
vedno samo išče, želi, čaka,
vedno samo hoče,
a sam ne ve, do kdaj, kako in kje.
