Visoko v stolpnici stanujeta stara Anča in belolasi Aci. Že dolo sta sama. Kratkočasi ju le velik maček Coti. Starčka se bojita za svojega ljubljenčka. Nikoli mu ne dovolita, da bi šel na dvorišče. Le na balkonu lahko poseda ure in ure. Včasih ujame s šapico nagajivega hrošča, ki prileti k ograji. Gleda muce, ki se plazijo na zelenici po rožnati trati. Skačejo, trgajo slastna zelišča in se pretegujejo na soncu. Kadar zagleda lepo belo muco Cotko, naglas zamijavka: mijav, mijav, mijav. Muca posluša, spleza po hrapavem deblu visoko v krošnjo oreha, psisluškuje in se oglaša. Gotovo oba sanjarita, kako abi se igrala, lovila, če bi Cotek smel na dvorišče.
V stanovanju vedno tenko prisluškuje. Skrije se pod nizko omarico pri vratih in preži. Ko se vrata odpro, hitro smukne na hodnik. Včasih steče celo po stopnišču, a že ga Aci kliče ljubeznivo: Cotek, moj Cotek, Maci, pridi, pridi! Boža ga in v naročju odnese v stanovanje.
Večkrat pa je maček sam, zaprt v temnem, tesnem prostoru. Takrat si brusi krempeljce na starem lesenem strgalniku. Mrjav, jav, jav jav, si brunda mačje popevke, tudi jezno zavija kot starašni tiger. Aci in Anča se prestrašita, ko vstopita. Prineseta mu mačjih klobas, sira, mleka in drugih dobrot. Potem ga hranita in pitata kot prašička. Maček raste, zraste v strašanskega mačaka s tigrasto dlako. Ima velike smaragdno-zelenkaste oči in dolge brčice.
Coti je zelo radoveden, nagajiv. Voha, voha, liže, vse povoha, vse poliže. Neprestano si otresa kožušček, se smuka, motovili po stanovanju. Zelo rad skoči na stol, potegne za namizni prt, odnese nogavice, cota vezalke, zleze v čevlje. Seveda je kregan, tudi tepen. Takrat Anče dolgo ne pogleda in ji zelo zameri. Potem spet začne nagajati, Anča pa kriči:
Coti, proč, proč, ti bom že pokazala.
Vihti šibo, iztepač, omelo ali palico.
Mačkon se huduje, jezi: Lep sem, močan in neustrašen. Ne, ne maram palice, ne maram neprijaznih besed. Imam dobro nabrušene krempeljce. Iznenada se krempeljci kar sami sprožijo. Začnejo krempljati po rokah, nogah, včasih tudi ugrizne. Nagaja, kot bi se šalil, zabaval. Tudi Aciju zagode, a vseeno ga skrije pod odejo.
Občasno mu Anča prinese resaste travici, tudi okopa ga, počeše. Takrat prede, prede: mrrrrr, mrrrrrr, rrrrrrrr. Zvije se v klobčič in sladko spi na mehki blazini ob oknu ves popoldan.
Komaj čaka, da se stemni, da ugasnejo vse luči. Ponoči je njov čas. Takrat lovi in ne more spati. Oči se mu zasvetijo kot dva čarobna rubina. Noč je zanj pravljična, neskončno lepa. Vse je tiho, mirno, vsak Pum sliši, vse zavoha in lovi, lovi. Visoko skoči za nočnm metuljem, za pajki, ki se spuščajo s stropa in pletejo mreže, za muhami, ki lezejo iz skrivališč. Nenadoma ga obsveti bleščeč lunin žarek in spremeni se v luninega mačka. Hop, hop, hop, z lahkoto plava z mize na omaro, z omare na police, kavče, svetilke. Izvaja premete, da dlaka kot snežec naletava med pohištvom. Šele proti jutru malo zadremlje.
Zjutraj se skriva in čaka, da bo Anča odšla. Liže si tačke, kožušček, se gladi, umiva, češe. Je lačen kot tiger. Aci ga hrani, boža, pestuje. Spusti ga na balkon. Zagleda belo muco Cotko na dvorišču. Tedaj si zaželi, da bi pobegnil k njej. Dolgo, dolgo poležava. Prede in dremlje.
Ponoči Acija odpeljejo neznani ljudje z rešilcem. Coti je žalosten. Naslednje dni ga zaman išče, čaka, joče. Odklanja hrano. Anči se zasmili. Odnese ga k mladi družini v staro, nizko hišico. Tam prebiva tudi njegova bela muca Cotka.
