NOČNA ŽELJA
Dotakni se mojih ustnic,
ljubezni žejnih nocoj
Dotakni se mojih ustnic
in glej me v oči.
Kdo ve, kdaj se bova spet našla
in skupaj ob potoku mesečino lila.
Kdo ve, kdaj bova lahko skupaj,
ti in jaz
Dotakni se mojih ustnic,
ljubezni žejnih nocoj.
NE BOM VPIL
Besede ne bodo tožba,
da zasitim lakoto vašo.
Naj ostane izpita duša
v mrtvem telesu.
ŽELJE ZA BOLNO DUŠO
Ne skrivaj čustev,
ne prikrivaj gorja,
bolečine, ki ti obraz krivi.
Ogledalo naj te opozori —
ni več videti
tvojih prelepih, lesketavih oči.
V globini skrivajo resnico.
Dve črti na čelu
pogled uravnavata,
vse globlje režeta v lice.
In srebrne nitke v laseh —
vse več jih je,
nimaš časa,
ne šteješ jih.
Čas meri tvoje življenje.
Malo smeha in malo radosti
polaga na tvojo pot.
Nočeš videti teme,
k soncu dvigaš oči.
Toploto, svetlobo čutiš
in to prinaša v nočne ure
sanje, sanje, sanje,
da ti polepšajo življenje.
In kletvica —
preklinjala bi,
če bi se s tem odprla nova pot.
A ni pomoči, pravice.
NEPOSLUŠNA MISEL
Sklenjene roke
in besede letijo iz glave,
spletene,
a neizrečene.
Duša toži in blodi.
Čakaj. Kam hitiš?
Zdrami me,
ko nekaj hočeš!
Da prilijem čistosti
svoji duši.
VSILJIVA MISEL
Čutim težo
in solzo v očeh.
Notranjost se oglaša
z mečem v rokah.
Brezmočna.
Solza v očesu.
Notranjost se oglaša
z velikim grehom.
Skloni se,
skrij solzo,
verige odvrzi,
meč stri!
Naj sonce
prisije z neba.
DOLINA
Lahkoten tok reke.
Ne vidim ji kraja.
Tiha v dolini — a ne sama.
OPAZUJEM
Kakor grmiček si,
drobni cvet.
Spomladanska rast.
S solzo, mislijo, magijo
te božam.
DARILO
Zbrani poljubi,
pestovana čustva,
v zibel položena.
Čuti jih, da zrasteš,
iz malega človeka
v velikega.
Delitev dobrote,
večkrat bolečina.
Spoznanje.
Razkritja.
POPOTNICA
Podarjam ti svoje misli
na potovanje:
polne mira in sna,
globoko v meni rojene.
SPOZNANJE
Slišim glas o smrti —
kako močno začutim življenje.
NEBESNE SMERI
Z leve ljubezen,
z desne modrost,
iz duše čustva,
iz srca krepost.
GIBANJE
Zbirajo se kapljice dežja
v curek in potoček,
ki se izlije v reko.
Reka družbo išče
in k morju teče.
Objameta se.
In sonce vse pozlati.
POVEJ MI
Povej mi, ti, ki nad mano bdiš
in me vodiš po vseh poteh,
kaj je ključ. In kje je,
da zaklenem tista vrata,
za katerimi se skriva samota.
BREZA MOJA
Kje tvoji drobni, trepetajoči listi
jemljejo toliko moči za življenje?
Tudi če ni dežja in sonce neusmiljeno sije,
kako da ne usahnejo.
Polni življenja spet zjutraj zatrepetajo.
Kje tvoji drobni, trepetajoči listi
jemljejo toliko moči za življenje?
PANORAMA
Miza – zajtrk.
Cerkvica na bregu.
V jutru v belo ovita.
Cerkvica na bregu
slečena, oblečena,
lesketa se, roga se
soncu krade svetlobo,
edinka nad žlahtnimi
vinogradi pisanimi.
In vino, vonj po vinu.
ROJEN, POLOŽEN
Godrnja zibel,
ovita v belo čipko.
V njem je drobno življenje
usodo roko podalo.
LUČ, LUČ, LUČ
Luč, luč, luč,
plamen pri plamenu.
Svetlobo razlivate,
Ne budite mrtvih.
Pot jim razsvetlite,
da ne blodijo.
Naj svoj mir najdejo.
NEVIHTA
Razjezilo se je nebo.
Silno se oblaki spopadajo med seboj,
krešejo se strele
Grom izgublja se nekje v višavah,
godrnjaje izginja
kakor pretepena žival
in se spet oglasi.
Kaplje mogočne
se dotikajo tal.
V sanje prihaja
glasba, šum, ples,
čudovita nevihtna noč.
NE UTAPLJAJ ŽELJA
Ne utapljaj želja,
izreci jih, živi!
Okno odpri!
Naj svetloba prodre
v notranjost telesa.
ZIMSKI DAN
Beli golobi
v jati odletijo
visoko v nebo.
Zaprhutajo s krili
in si s kljuni
perje ravnajo.
Punudim dlan.
Belo pero
pade je nanjo
in raztopi.