Otožno pesem bi zapela,
pregnala za njo bi žalost vso,
ki z duše dviga se v nebo.
Pred staro hišo suhe rozge.
Osušena lica matere,
otrok krmežljav v naročju.
Z vodo kropijo mrliča v sobi,
na krpi zemlje se osat bohoti.
V DOBRIH URAH
začutim, kaj je resnično.
Dokazov ne potrebujem nobenih.
Mir razvija duha.
Samo od spreobrnjencev
nastajajo spremembe.
V očiščeno posodo
moč prerojenja vlivam.
DRUŽICA MOJA
Nisem pozabila nate.
Kot otroka dolgo
sem te pestovala.
Hodili bova skupaj spet
med travami,
v soncu bova se iskrili,
lovili se v dežju na
obrežju pesniškem.
Iz dvora se bo pesem oglasila,
družico bo samota spet dobila.
