Bolečina, stiska, tesnoba,
neugodje, strah
so čuti,
da sem.
Sem mora boleti
mora se bati
brez upanja čakati
gledati v veliko belo uro
s črnimi kazalci
na bolnišničnem hodniku
šele takrat dojamem,
da čakanje
upočasnjuje čas.
V čakanju
sem nestrpen, živčen, siten
in do drugih šibek in slab.
Čakanje je čas,
ki ga hočem izničiti.
A ko čakanje
mine,
se mi zdi,
da se je čas tiho in neopazno iztekel,
kakor življenje,
ki sestoji
iz neštetih čakanj.
Nič se ne zgodi,
le čakanje.
Sedaj čakam smrt
in si brezupno želim,
da se čakanje podaljša čim dlje.
Čemeren, samoten,
tesnoben in bolan,
nesrečen v ljubezni
kot sem
čutim življenje,
čutim,
da sem.
24.-25. februarja 2010
ČAKANJE 2
Sam
Sem
Sem
Sam
Čakam
S čakanjem si jemljem bežen čas
z nebes
da pobegnem od vednosti
o smrti
Rad bi čas postavil v obratno smer
kot je senca na sončni uri
Vendar ne gre
Čas pač časi k svojem prihodnjem koncu
Velika noč 2010
1Gre za dve sadomazohistični psevdo-refleksivni, tečni in pravzaprav anti-pesmi po moji siceršnji poetiki. Pesmi posvečam Sergeju Sergejeviču Prokofjevu (1891-1953), enemu največjih ruskih skladateljev in pianistov. Med oktobrsko revolucijo l. 1918 je odšel najprej v ZDA, potem pa v Zahodno Evropo. V ZDA je bil uspešnejši od njega Sergej Rahman’inov, v Franciji pa nikakor ni mogel doseči slave Igorja Stravinskega. V tujini ga je mučilo domotožje. Leta 1934 je v domovini padel v nemilost Dmitrij Šostakovič in se je leta 1936 vrnil Prokofjev v domovino, kjer so ga potrebovali iz propagandnih razlogov. Čeprav so mu ob vrnitvi obljubili svobodo potovanj, so mu leta 1938 odvzeli potni list in mu tako preprečili turneje po tujini. Velja za predstavnika radikalno modernega neoklasicističnega sloga v ruski glasbi. Najbolj znan je po baletu Romeo in Julija, operi Zaljubljen v tri oranže in glasbeni pravljici Peter in volk, jaz pa tukaj imam v mislih njegov samospev Čisto sam sem!
