V ihtenju rdečih senc vstopajo brez obraza.
Molče stojijo.
Na okenskem okviru bel prah.
Iz noči vzet.
V vetrova vrata ujet.
Besede po dnevu hrepenijo.
NJEJ
Tanji v spomin
Ona bo vedno mlada.
Ona bo vedno lepa.
Hudega rešena.
Lepega tudi.
Nje ne bo nikoli zbudil jok zimskega ptiča.
Njej ne bo nikoli pritekel otrok njenih otrok v naročje.
Njeno naročje je prazno.
Njena duša tke biserno tišino vprašajev.
Ona ne more ničesar več spremeniti.
Ona bo vedno stala na podbojih vrat.
In ne bo vstopila.
JESENJE
Medim ta jesenski čas.
Mešam barve.
Preliv rdeče seva v rjavino.
Modra še bolj stopi v sivino.
Rumeno zlivam v rdečino.
Koraki v meni sevajo nazaj. In jo iščejo …
Davno zametano sliko … oči,
ki so prišle in ljudi, ki so odšli.
Obrazov več ne poznam.
Oči. Barvo oči in občutke nosim,
ki so jih sevale. Veselje. Hudomušnost.
Poslušnost. Jezo.
Tista jeza je rodila prastrah.
V meni. Mojih očeh.
Počasi perem s sebe ta ožig.
Globoko v meni ždi.
Včasih ga še ljubkujem in hranim.
Drugič ga pokrijem. Vem, da biva.
Pohlepno štejem čas in besede.
In manj je besed. In več je časa.
In več oči.
STEZE SPOMINA
Še veš, kako so medile hruške ob robu vrta? V rosi poletja skrite,
z jutrom na novo umite.
Ti, ki si hruško znala z drobnimi prsti objeti.
Ti, ki brez smeha dneva nisi znala začeti … .
Zdaj si Gospa. Bose noge si v zlate čevlje obula.
Še veš, kako si s čašo svetlobe prevelike čevlje
s sebe sezula … In si tekla, tekla si in se smejala.
In vsemu stvarstvu si klicala:« Hvala … «
Toliko si takrat znala dati. Zdaj si Gospa.
Ne znaš se več smejati.
SLIKE
Brini
Ko se me v snu dotakneš, vsa soba po tebi diši.
Telo iz mojega telesa, duša iz moje duše rojena.
Nebo se na poti k zemlji ustavi. Zvezde na nebu strmijo.
Mesečeva svetloba ti pesni uspavanke simfonijo.
In ko tečejo mali koraki ob velikih korakih zjutraj v svet,
ne neha se tvojega čebljanja prelet.
Pogrešam te zdaj že, ko še nisi se iz mojega naročja izvila.
Pogrešam te, še preden za prvi bom vogal zavila.
In se mi sladko smeji …
Čudežna moja mala vila.
* * *
PLESALKAv belem naročju neba
Sipaš puhaste sanje s svojega krila.
Gib zaspal je v zraku,
Vanj se je svetloba zaljubila.
PRAVLJICA
Živela je pisana roža. Čudila se je oblakom, ki so plavali mimo.
Čudila vetru, ki je pihal skoznjo.
Čudila se soncu in luni.
Svoje lepote ni poznala.
V tolmunu se je s svojo podobo igrala …
Okoli ves svet občudovala.
Le sebe, čudežnice,
ni nikdar do konca spoznala.
MAMICI
Niso te učili objeti. Bila si bilka vržena v ta svet …
In veter te je bičal in življenje te kalilo.
Na borbi vsakdana seme prihodnosti je vzklilo.
In rekla si nenadno: »Bodi!« In bila sem radost.
In verjamem,kdaj tudi tvoja bolečina.
Grenčina,
ki piješ jo počasi … sled neizbrisnega spomina.
V skodeli Njega,
niso učili te objeti. Nema steza si,
nemir v senožeti …
Daj pusti, da zate jočem,
če ne moreš sama.
Življenja nasičena na poteh oddaljenih postavaš.
Daj, pusti, da oberem tvojo bolečino.
piješ kradoma jo,
z leti te zori kot žlahtno vino …
Kar pusti me, meso in kri sem,
plitka jama med dediči življenja-
kruh sem,
ogenj, ki ni izgorel še svojega žarenja …
Rečem naj, kar imam še reči,
v soju marčevskega mraza.
Ko šla bom potlej dalje,
nihče ne videl bo tvojega obraza … .
PIŠČAL
Votla piščal sem.
Sama vase pojem.
Brezglasna navzven.
Brezsledna v prostor stopam.
Votla piščal sem.
Krike in glasove jemljem.
Vase čujem.
Slutnje hranim.
Votla piščal sem ...
Ko veter skozme pride,
niham v brezglave dotike
čuječa
zvokov ptičev in trave.
Votla piščal sem.
Nekje se bom razsula.
Bo mimoidoči šel,
pobral prazno glasbo
na umazani poti.
Odtisnil bo svoj korak vanj.
Bo videl nevidne črke,
Popotnik v brezimnem imenu
na koncu poti … ?
Bo pisalo tam:
Hiti ... hiti …
V meni odmev le-
Votla piščal sem …
LJUBEZEN
Ljubezen ti rečem. Ko te gledam v oči in
v dušo strmim
in kot otrok se ji čudim.
Ljubezen ti rečem. Globoka in vdana.
V nedrje dneva
iz noči mi poslana..
Ko v dan planem
ujetnik si v moji glavi.
Ljubezen ti rečem. Ko v polsnu dih tvoj diham.
In ti služim
z močjo neskončne Ljubezni.
Te iščem.
Te najdem.
Ljubi, ljubi moj.
Ljubezen ti rečem.
Ljubezen ima tvoje oči.
MIMOIDOČEMU
Ljubosumnana veter,
Ki buta na moja vrata
zbiram naključne obiskovalce.
Starec s starko pomenkuje
Kako kaj zdravje?
In vreme to nam spet nagaja...
In sosedov pes vsako jutro grozno laja...
In z Mimiko je huje in huje...
Zbegana na križpotjih paberkujem.
Ko mraz se siplje izza stebrov
Posedam na vogalih in
življenju kljubujem...
NISEM
Nisemstol,
na katerem bi posedal.
Zrcalo sem, da se vidiš.
Bit sem, da se je dotikaš.
Blazniš in strmiš in
bližje si si,
dlje sem ti. Odprta struga,
Ki te s sabo nosi.
Val,
ki k sebi te potegne.
Zrcalo leti na koščke.
V valu se s tisočerimi drobci na novo obrusi.
Ne struga.
Nisem stol.
Breg sem iz tvojega spomina.
Zaraščen z bodikavim osatom.
Prepreden z zelenim mahom.
Posedam v tebi.
Pa sploh ne veš zame.
ROJSTVO
Razbeljena krila strmijo v ogenj.
V novo padajo s starim v sebi …
Ogenj bi moral v njih zogleneti.
V novem na novo bi morala
krila se razpeti …
NIMAM VEČ SANJ
Nimam sanj, je jokala noč.
Črna brez vsebine.
Starikava in jokava vrba ihti v temino. Ni vetra, da odpihne nje bolečino.
Imela bi razpraskane roke.
Imela bi raztrgana kolena.
Nimam sanj, bi jokala noč.
Črna brez vsebine.
Tako bi jo gledal mimoidoči,
Ko bi skozi peresno noč spuščal korake v njene globine.
TI SI ME GLEDAL
Bila sem snop svetlobe na prašni cesti.
Kar nisem mogla se skozi drobce kamenčkov ozreti.
Bila sem snop svetlobe na prašni cesti.
Nešteto korakov me je moralo pogreti.
Bila sem snop svetlobe ko so dežne kaplje me umile.
Bila sem svetlobe sled ko so žalosti v meni se iskrile.
Ti si me gledal,
Ti si me videl.
Ko nisem vedela v katero kotanjo se skriti.
BOGU
Daj mi,
Da ne klonim,
ko grem po poti naprej.
Daj mi,
da ne pohodim tistih,
ki hodijo pred menoj.
Modrost mi daj, Najvišji,
da se k sebi namenim.
S seboj počistim.
Daj mi razbite koščke sestaviti skupaj.
Naj bo ljubezen moje lepilo.
Naj bo tvoja moč moje zdravilo.
Dopolnjeno je nebo in zemlja. Le s samoto svojih neder vem, da pride ljubljena Samota in da jo rabi zemlja, da se v njej oddahne.
S Snopom svetlobe mogel si nova svetloba zame biti.
