Sad ljubezni si,
uresničenje.
Poljubi,
sladko drhtenje.
Razprte pore,
duha daljave.
Dete,
darilo večne ljubezni.
Stkano iz šepetov,
svilnatih dihov,
mehkih pramenov svetlobe.
Moje dete,
plamen
neskončne sreče.
Zeleni popek,
da te slana ne opeče.
MATI
Kri se pretoči iz
telesa v telo.
Vse melodije,
tihe sanje, upi.
Mati
brani dete,
se prelevi v volkuljo.
Ga doji,
in carta, nastavlja
sapi, blagim žarkom
sonca.
Otrok raste,
vkorenini vso ljubezen,
milo streho
in besede blage.
ZIBELKA
Morda
še kje sameva,
nizka in lesena.
S srčki porisana,
a zaprašena.
Čaka, čaka,
da jo kdo odkrije
in ob njej zapoje.
So me zibali mamica moja
in prepevali in
dolgo me dojili.
Morda še kje sameva
kot naša davna
lepa otroštva.
NAŠE DETE
Si sonce
našega vrta.
Siješ podnevi,
ponoči
in greješ vsenaokoli.
Preženeš strah,
presvetliš temo
in ukrotiš
preteče oblake.
Brišeš solze,
rišeš smeh na lice.
Naše dete.
SOJENICE
Blagoslov novorojencu
prinašam,
svetlo baklo.
Njegove darove.
Naj ostane radoveden,
uglašen
na mile viže.
Naj uči se.
Učenjak bo,
rešil bo vse uganke,
zanke.
Na planetu manjka
Modrecev,
junakov srčnosti,
ljubezni silne.
In čuvajte skrivnosti.
DETE RAZPIRA ROČICE
Ko gledam tebe,
moj otrok,
se mi prikaže Bog.
Ob meni so
vsi ljubljeni,
tisoče sijočih oči.
Širi se dobrota.
Dete
razpira ročice.
Tolažbo in
pozabo deli.
Vpijam
lepoto
otroške duše.
PSSST! DETE SPI
Dete spi spokojno
s prstki zvitimi
v figici.
Spi, spi!
Svetloba ga
ščemi.
Potiho se nekaj jezi.
Bog ve, na kaj.
Spet utone v sen.
Sesati zna.
Se pocarta.
To je zanj pravi raj.
DETE VSTANE
Niso še koraki,
ne stopinje,
le rahlo stopicanje.
Oprime se lese
v zavetju igrač.
Kuka. Meče.
Se dviga, kleca.
Hoče više
za dve pedi.
Vstane počasi,
tiho, narahlo.
Stopica,
ptiček nebogljeni.
Vpija nov svet.
Kaplja za kapljo,
stopinja za stopinjo.
PRALOVEC
Aljaž lovi.
Kar skoči, se potoči,
skrije in
odkrije.
Ujeti hoče žarke
sonca,
ujeti hoče ptico,
ki zakuka,
zajčka, ki šviga,
ugaša, se prižiga.
Z radostjo
lovi, lovi,
pralovec,
in se ničesar ne boji
OTROKOVA LUČ
Otroka ne preslepiš.
V hipu jo začuti.
Luč.
Ne vidi, ne sliši.
Ne vprašuje,
le vpija lepoto.
Napaja se z
odsevi
teles, duše.
Hrani se z izlitji
čistih prvin.
Blagost ga pomirja.
Potem ne joče,
otrok.
Vrača se,
spaja se z nevidnim.
Iz zbirke »Otrokova luč«, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi
