Gledam slikarja ... Sedi na tistem kamnitem obodu okoli Tartinijevega trga ... S sabo ima vse. Stojalo, paleto, barve, skicirko, oči, roke, še svetloba mu je podarjena. Tista topla svetloba, ki je sicer fotografi ne marajo preveč, ker jim zbija ostrino posnetka.
Njegov pogled je zazrt v tisti kot, kjer je viden Tartini, za njim rdeča Benečanka s čudovitim balkonom, nad njima zvonik cerkve ... se pravi: vse, po čemer se točno določi kraj. Če bi se usedel na rob Fornač, bi lepo dobil del morja in preko zaliva raznobarvne, v kocke zložene hiše in svetilnik na Punti. Če bi se pa samo obrnil, bi lahko risal neskončja jader v pristanišču, njihove zabrisane odseve v morju in kje pa kje kakšen zanimiv napis na barki ... z zelenim in rdečim svetilnikom v ozadju.
Gledam slikarja. In mu zavidam. Zavidam mu sposobnost ignoriranja ljudi, ki so pravzaprav del vsega tega. Noče jih na sliki. In jih pač ne nariše. Prezre jih. Ti ljudje, ki hodijo mimo ... ali se organizirano posvečajo zgodovini trga ... ali prav zavzeto, s popolno opremo, rolajo mimo ... ali imajo samo vsakodnevno pot preko trga ... Tega ne vedo in zato jih niti ne moti, da so prezrti.
In vse gre lepo v miru naprej. Sonce ima svojo špuro ... to itak ... ne odneha. Zvoki, glasovi, šumi ... tudi ne. Imajo nek poseben ritem. In ne potihnejo. Tudi šumi so prezrti. Ne bodo na sliki.
Ponavljam: zavidam mu. To so zame posebne vrste umetnosti. Risanje. Nisem sposoben narisati nič. Prav nič. Ker ... kako naj narišem tisto, kar čutim?
Kako naj narišem?
topel vetrič se spreminja v krik
>žarek s prošnjo se lovi v besedo
S katero barvo?
Kako naj na sliki izjočem svoj jok?
jokam
in moj jok se ne bo nikoli
nikjer zagledal
nihče ga ne more preslepiti
S katerim čopičem?
Kako se nariše smrt?
ko v sebi izginjam
se angel poslavlja
da Smrt je v meni
angel začuti
Ne znam.
Veliko lažje bi morda narisal:
zver se v stolpu dvorca že prebuja
čarobni mir jo spet in spet zamuja
dotik hudiča se v smehu je izgubil
smrtni sluga se v ogenj bo zaljubil.
Ali pa celo dal na film, na kamero ...
Pa bi lahko tako izrazil sebe?
Ljubljenje ... Kako bi narisal, da me ne bi objavili v pornografskih revijah?
stok moči in ..
daj mi dih, da lahko preživim,
ko ti je lepo, da zakričim
Ali pa čisto preprosto zaljubljenost ...
dobri duhovi so iz meglic
v tvojih očeh je polno kresnic
ko v nas bije boj krvavi.
Zato pišem. Res je morda v marsikaterem slikarju tudi nešteto sil, divjih ... tudi morda kdaj trga, lomi ... Slike so takrat temačne ali pa izrazito barvne ... odvisno od njegovega počutja, od svetlobe, od raznoraznih ljubezni ... od noči, ki jo je prebedel v ideji.
Tudi ga morda kdaj grize navdih, se ga loteva s prebliski ... in gromom. Kako izraziti, kako približati sebe platnu? V kaj narisati preneseni pomen? V pokopališča? V sončne zahode ... Kako izraziti gorečo dušo s čopičem, ne da bi se ti tresla roka, misel ... ne da bi pelo srce ... ko imaš oranžje tik pred sabo ... a v bistvu se boriš s strastjo v sebi ... Kako?
Tega ne bi znal.
Zato pišem. In moje bojišče zadostuje Besedi. Jo osmisli, jo oživi. Ker je v barvah, na platnih, ne zna. Dovolj široko bojno polje je še pred mano. Če samo odpiram plast za plastjo in se izrišem v besedi ... in dodam barvo v solze ali v smeh ... je polje pred mano mogočno. Vseeno je, kateri čopič uporabim. Vseeno je, ali je platno uvoženo. Moje barve srca polju zadostujejo.
In ne potrebujem nobenih drugih vojščakov, ki bi se borili za okvir platna. Ne. Resnično ne ... Že tako sem v tem dovolj srečen. In sam užitek ... biti v prijetnem odnosu z izraznostjo v zapisih, pesmih ... je neskončen. To ni bogastvo, ki si ga človek prigrabi. Ne. Niti pridelati si ga ne more. Tudi neke časti ne rabi. Ne.
Je pa lepo. In to šteje.
NAPRAVA ZA ISKANJE SMISLA 22.
kobilica-poet:
GESLO – LAN
Mah, madona, veš, kaj sem se spomnil?
Kaj če bi šla midva na psihiatrijo? Najprej en hiter pregled v IDRIJO – psihoanaliza pa te stvari, potem pa malo elektrošoki, izolacija, navzkrižni testi inteligence, sigurno imajo še kakšne računalniške metode – recimo virtualno prepričevanje, da si ti jaz in da sem jaz ti oziroma da midva sploh nisva na psihiatriji prostovoljno, ampak naju je tja poslal UDBA – državni sovražnik, ki še vedno ne spi.
Potem bi bilo malo predaha, ker morajo tudi psihiatri na vikend, midva pa pobegneva z zaprtega oddelka, direktno v Ljubljano na žur – se ga napijeva, malo razgrajava, potem naju dobi policija in sva itak nazaj. Ponovijo vse od začetka – ti si jaz in jaz sem počena lubenica – stop, počakaj. Nazaj na lekcijo ena. Potem ti udariš en recital Goetheja, te gledajo kot deseto čudo, jaz vzamem pa kitaro pa usekam LIKE A ROLLING STONE, potem HONKY TONK WOMEN pa ERICA ne sme manjkat, ker imajo potem takoj povod, da sva fašista. Pol bo šele štala, premestitev na DOB, v samico, tebe bi pa dali recimo čistit WC-je na Povšetovo. Ampak midva obvladava telepatijo, meditacijo, jogo, šen zen in HIHG Q in sploh ne vedo, da nisva tam, kjer sva, ampak čisto nekje drugje.
Ko pobegneva, naju s tiralico iščejo po celi Evropi, midva pa lepo v Marijanskem jarku piševa naprej … za ribe, plankton, sinje kite (ziher so ogrožena vrsta) … in pridejo poslušat oni pirati, ki so jih potolkli na rtu DOBRE NADE.
Kaj praviš, mah, a ne bi bil žur?
GESLO – RUJ
Mah, poslušaj, se dobiva na starem mestu na Grenlandiji, a veš, tam … ne … saj veš.
Pa posluši,
ne okrog govort …
GESLO – PIŠ
Jaz se ti javljam zdajle iz Podravja. Na farmi Rakičan sem tistemu traktorju, ki je parkiran pred upravo, prišepnil skrivno sporočilo. Vse, kar praviš, je res in geslo drži. Ko boš naredila tretji korak, se ne oziraj nazaj, samo mirno pojdi mimo kariatid, počasi dihaj in ko boš mimo, me pokliči na prejšnjo številko mobitela (tisto, ki je sestavljena iz samih črk) pa ti povem za novo lokacijo.
MORAVA BITI PREVIDNA, DA NAJU NE POGRUNTAJO.
Tisto vmesno uporabniško ime pa uporabiš samo v primeru, če boš prepozno v Alpah (geslo – MICKA), ker tam pa vleče in uporabi rezervo. Ni ga čez GVIŠNO.
No, jest grem zdej pa na ene škampe v restavracijo v Argentinski tango, tam so res dobri, ker jih rabim za podkurit v peči. Gor je mrzlo in moraš IMETI KAJ ZA PODPLAT.
Pa ne pozabi na zapestnico od Freuda, brez nje sva mrzla.
Ajd, se vidva!
GESLO – TELOH
Tako, sedaj si pa blizu, na vratih bo pisalo – STROJEVODJA – ampak ne se ustrašit. Za vrati, če jih odpreš, je vhod v livado cvetja. Samo nekaj pa je, počasi odpiraj vrata, ker ti lahko zdrsnejo in moraš počasi.
Zdaj si že skoraj na cilju, privzdigneš srebrno škatlo, vzameš ključek in tri korake naravnost, enega v levo, dva v desno, pet nazaj. Če s priprtimi očmi pogledaš proti skali, ki je pred tabo, boš videla režo.
Tja vstaviš ključek, obrneš, hkrati izrečeš KIKIRIKI.
Naprej veš pa sama.
Pa še nekaj. Počasi, počasi, počasi … se ne mudi, nič še nisi zamudila, itak bo pot še dolga.
Ko zapreš vrata za sabo, vrzi ključ vstran.
Itak bo vsakič drug.
GESLO – EKO
A si, mah? No, v redu, čak, da ti pomagam … No, počas.
Katerega izbereva? Tale je kumulus, tamle je tak navadn, tistle je deževn. Hm, kaj praviš?
Pa sej je vseeno, tule postaviva šotor. Sem gor, ja. Tkole, ja. Dej, drž tele palce, jest bom pa šotor postavu. Sam prim mi rime mal, dej, ke mi ven letijo, pa jih nisem še do kraja zložu. Tko, ja. E, hvala ti.
EKO, a ni lepo tu zgoraj? Kakšna tišina, joj, kakšna svoboda.
No, mal si zadihana, kar počas, sej bo, sej bo.
Tako. Kaj bova? A bi eno kofe, a? Seveda bi, kej te sprašujem. Preden se oddahneš, bom jest prec. A s cukrom al brez? S cukrom, kva pa?
Dej, povej mi … mater, ke sn vesel, da te vidim po dolgem cajtu, e. Tam spod se neki derejo, a ni to lepo, ker veter vse preglasi. A ni? Tule ke gledam zdej proti Marsu … ja, madona, sej je res rdeč. A greva pogledat, hm? Ne, rajš juter.
A veš, da sem bil vmes, ko sem šibu na Falklande, pr Freudu? Veš, kej mi je reku. Ne se sekirat stari, e. ČE SE ODPRAVLJAŠ NA TAKO POT, TE BODO IMELI ZA NORCA. Tega se moraš dobro zavedat. Pa še ene par svari mi je reku, pa ne bom zdejle nakladu. Na koncu mi je dal eno kocko sladkorja za na pot in reku ČÜS.
Ja, je pa faca, a veš? No, no, glavno, da ti je uspel prit gor.
Pa dej, kej povej, sam jest govorim.
Eh, ne se sekirat. Veš, kolk prekratko je življenje, da bi se sekirala zarad takih stvari. Dej, ne bit žalostna, poglej tjale proti Luni … A ni na uni strani, ke je senca, taka lepa svetloba?
Prid sem, sej ti neki pokažem. Vidiš tisto zvezdo tamle gor, uno, ke je tam odzadi – tisto, ja, ke mal na plavo vleče? Tam gor je moja stara mama, ke je nazadnje odšla. Jo bova šla kaj obiskat. A ni lep tistle soj meglic za Venero? Pa un komet za Plutonom? A vidiš? Na, ga že ni več.
No, nasmehni se mal, eeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee, tko ja. Primi me za roko.
Kar joči, ti kar joči, nasloni se name in joči …
Evo, kofe je, mal mlekca še zravn pa bo. Ti si pržgi cigaret, če boš, jest bom pa en keks zravn. Mal bom razpihu tale vonj kofeta, da bojo mel še uni, k to berejo kej od tega – jim bo mal zadišal.
mah:
Veš ... tole je bilo pa noro. A če tega ne bi doživela, bi prišla na ta oblak čisto nevedna. Po vseh geslih in poteh (pa tako dobro vodiš ... malo me je edino tisti ključek zezal pa zapestnice nisem imela prav obrnjene) mi je le uspelo.
Te nitke, ki se tukaj tkejo, bi nama znale tudi krajšati poti, da le obiščeva tiste posamezne zvezde ... ali pa vrtiljake ozvezdij. Siriusa ne smeva pozabit. Siriusa ... to sta dve zvezdi v eni. Enak odboj kot privlak. Čisto ravnotežje. Uravnovešenost sil.
Potem, potem, potem … juuuuh ... Kako bova razturala tu zgoraj. In tisti glasovi, praviš, ne sežejo do sem. Tu ostanem. Potem sodim sem. Slišim posebno glasbo, vidim čudovitja Besed, tisti gromki tam-tam, ki nama sledi, naju prehiteva, zapne in naju odvleče.
Smrti so že davno umrle.
O, vi stanovalci nebovja, kako sem vas vesela.
Kobilica ... pa daj se malo zlekni. Glej ... zdaj greva na pojedino. Sončni žarki so glavna hrana očem, vetrovi so edini, ki podpihajo tisti ogenj, na katerem že prav dišijo naslovi in nova potovanja. Ščepec zvezdnega prahu, na debelo odrezan kos mehkega belega lista pred nama ... in tisti nežni lističi misli, ki teknejo ob vsakem zalogaju. Zdaj lahko v miru pojéva, pójeva.
Kaj še manjka? Seveda, dva deci iskrenosti. Da pozabiva, kaj je bila žeja.
p. s.
Kaj so oblaki?
Oblaki so roj drobnih kapljic ali kristalčkov, ki lebde.
