Cenjeni botrček. Poskušam obelodaniti tegobe, ki smo se jih nalezli kakor otroških bolezni in smo imeli svojo socialo, ki je bila groba, mislim na sestrico, ki bi morala uživati in ne trepetati, morala bi biti odrezava, da nebi tonila v daljave z edino možnostjo, da postane invalidna ženska.
Ko sem to pojasnjeval gledališkemu ansamblu, je Mini rekla, da je to čisto v redu, da ima naša sestrica socialno varnost, navzlic dejstvu, da je morala biti upokojena v ranih letih.
24
Oče je prišel domov star devet in šestdeset let. Prišel je z nekim nepojasnjenim čustvom in sporom do nas, njegovi družini, katero je obsodil, da mu nastavlja pasti in ena takih je bila, da se je vzpenjal po lestvi, lestvi izdelani z njegovo prizadevnostjo, izdelal jo je sam in tudi peš prinesel k hiši. S te lestve je omahnil, ko je silil na podstrešje. Padel je na tla in to je bil trenutek, ki ga je temeljito povlekel h koncu. Mi smo pozneje preklinjali naključje, namreč, spravili smo ga v bolnico, pa so ga vrnili z zavestjo, da je z njim slabo in je res bilo tako. Spopadal se je z nami na način, da je veliko telovadil z nogami in rokami, predvsem takrat, kadar ga je urejevala mati. Ob takih trenutkih njenih nastopov, ko ga je preoblačila, ga z žličko napajala z vinom, čistila iztrebke in menjavala rjuhe, tu se je krčevito otresal podobe smrti in zdaj ta nekoč samozavestni mož bije poslednje bitke z lastnim koncem, kar me je sprva delalo žalostnega, toda pozneje mi njegovo lomastenje vzbuja spoštovanje na komične prizore telesa in možganov pred smrtjo, da dojamem veličastje življenja tega trupa, našega očeta, ki bije poslednje bitke brez predahov, razen v tistih trenutkih, ko vsi molčimo, njega pa drami iz utopije vsaka stopinja, najmanjši šum iz kuhinje in se mati nasmehne, ko čuti starčev posluh, poslednje predahe njegove zgodovine, smotre in olajšanje, ko si je podredila njega, vsaj enkrat ji je uspelo, da zdaj ta človek komunicira z njo v harmoniji in mati preživlja karmo, ker je zaslutila rob med življenjem in smrtjo.
25
Ko sem pregledoval fotografije je bilo v njih nekaj prazničnega. Nasploh niso sevala pesimizma in to me je v sled trpkosti osvobajalo ali prepričevalo, da sem bil v svojih romanih in zgodbah preveč črnogled. Te fotografije me vlečejo iz globine na obalo. Imam jih lepo razporejene in veselo, prepričljivo govorijo o vzdušju po Abrahamu, mi lesketajo krutost, da drvim h koncu. Pa se odkrijem v ozadju z brado, poskušam razumeti, kaj me je privedlo do tega, zdaj, ko gledam sina, ki mu je šestindvajset let. Poskušam ugotoviti, kaj mi govori njegova generacija, so drzni in optimisti. Mislim, da so. Ampak, o tem bo govoril čas. Kaj kmalu.
26
Zato rad zavijem v prizore romantizma. Beg v otroštvo, Minin govor o odru (vsa je srčna in prijetna), poskusi razkriti, razvozlati, kaj počnem na deskah.
Dve igri, scena, med na fotografijah, vse to z moje dobre plati. Toda razkrivam značaj, nasprotovanje, pretirana skrb in misel, da bi vse to moralo po pravilih, ki sem jih ustvaril zaradi središča. Zaradi tega se tudi izgubljam, dragi botrček, moram ti reči, da sem zašel med strahove in prikazni.
Nahajal si se v parku. To je trajalo kaki dve uri, potem je pristopil k tebi. Bil je oblečen počitniško, skorajda ves bel. Psiholog te je nagovoril, treba je bilo rešiti te pred strahom. Nič kaj posebnega, človek je bil miren z namenom, da te kot izgubljenega sina vrne v kolonijo. Mini je rekla režiserki, da naj napravi primerjalni scenarij, ko-scenarij za oder in naj poskrbi za dvogovor, ki bo izdrl iz obiskovalcev občutek strpnosti in pomirjenosti ter naravne radovednosti.
27
- Si se spomnil na očeta in mater?
- Samo mati se zna oglašati na take razdalje. Ona ima občutek za to, sem odgovoril.
- Poišči bratca in napišita pismo, kartico, dopisnico, nekaj, kar ju bo sprostilo. Tudi očeta naj bi vzdramilo iz odsotnosti, naj imata občutek, da vama gre dobro.
Sedem let mi je. Morski valovi so butali v pristanišče. Bilo je sončno, po kosilu. Počivali smo, siesta. Rišem. To je bilo še pred kosilom. Rišem plavalce na papir, naše plavalce. Tako tudi zapišem na risbico: živeli naši plavalci, kar je razburilo moj letnik, da je nesmiselno, medtem ko me mentorica vzpodbuja in ji je vsa reč všeč, ji pri srcu.
28
Skupina morski polžki, me je sprejela brez zvoka in občutkov tovarišije. Na tem terenu sem imel slab dan in sem se moral sam prepričati, da so me znova sprejeli medse. Prepričal sem se tudi, da sonce peče z vso svojo močjo in da sem varen na otoku pod bori in galebi.
V očeh mi se dela slepota, vsi so pri počitku, tudi mentorice ni v vidnem polju, verjetno je utrujena od vzgojnih nasvetov, jaz pa se veselim dejstva, da sem ustregel generaciji, ki je želela biti na osamljenem otoku in sem sovražil to dejstvo, kajti meni se je želja izpolnila že davno od tega in mi ni bilo treba zavajati lastne duše pred njimi v zdajšnjem stoletju, ampak sem jadrno zaključil z njihovo domišljijo in jih navajal na ljubezen, da so vsaj z njo dojeli svoje brate in sestre. Tako sem se spominjal te blagosti, katero sem pripovedoval režiserki, ona je dojela moj strah pred utopijo in je zaslutila, da govorim iz neke pedagoške žalosti, ko sem jo milostno opominjal, naj vse to spravi na oder. Nisem želel kot mentor iskati globlje vzroke moje pedagoške polomije, tako so mi prikazali, ker se mi je zdelo, da slabo podoživljam čas pesimizma in strahu, da kot posameznik v belem pešačim proti svojemu koncu, proti smrti.
29
Potem vaju je nekdo obveščal. Rekli so, da so te slišali skozi stene, ko si govoril za bratom, da so te obstreljevali z novicami. Bil sem prepričan, da so za to krivi spremljevalci in bi moral z njimi govoriti, preden bi prečkal prag hiše.
Mini je slutila, da je za vso zmedo kriva slaba tehnologija, režiserka pa je postavljala igralce po lastni presoji, ker se je bala, da ji bodo nadlegovali srček z visoko frekvenco in je šepnila proti njej, da o njej vedo domala vse in da se ji približuje grob. Take privide je imela, ko je videla krsto mrtvega sorodnika pozneje je izvedela, da se je njen sorodnik pokončal, ker bolezni ni več želel prenašati. Pred smrtjo se je oklepal čudovite škatlice iz orehovega lesa, kamor je shranjeval fotografije in je občasno z njih pobiral med in spomine, ne da bi se jih naveličal gledati …
Več let kasneje sem obiskal teto na Stanetovi in ona mi je rekla, da je neprestano govoril, da ga niso obveščali. Tudi sama sem pomislila na vohljače, vendar so to bili radovedneži, ki so se vtikali v njihovo sorodstvo. Bili so reveži, če človek pomisli, da so prestopili črto vljudnosti in nekako povezani s pravičniki, ki so dogodek opisovali amatersko.
30
Ti so tudi izločili tvojega očeta iz igre, je šepnila Mini, ko si govoril o njem, da se je utapljal v alkoholu, neredna služba, predvsem pa splošen upor konvencionalnosti, da si se je zaščitil z dobrim znanjem o stroki in je zaupal svoji profesionalnosti. Tam zunaj smo odigrali mizarjev slog (vsi so ga oponašali), kar je gostom napravilo pomemben izraz na obrazu, hoteli so mi šepniti, Andi vse je v najlepšem redu. In so svoje mnenje odnašali v grob. Meni jih je bilo žal, kajti le oni so poznali očetovo poemo življenja. O njem so govorili, da je odličen poznavalec lesa, le tega niso znali razložiti, čemu tisti smešni skobljiči, ki jih ni nikoli ni uporabljal pri delu. Svoje orodje je ščitil s maščobnimi premazi (loj), da mu niso porjaveli in strohneli.
To sem moral ziniti režiserki, ker se mi je zdelo pomembno, da bi pristopila k moji vlogi z vzgojno pedagoškim kontekstom, da bi ne omahoval, ker se ji je zdelo, da si želim še dodatne motivacije za branje gledališkega besedila, tako sem tudi napredoval in nisem pihal v njene lase kot pri Mini, ki se je tresla od studa v zgodbi, zaljubiti bi se morala v svojo vlogo, pa so ji popustili živci in je morala pogoltniti tabletko za pomiritev. Seveda je nastala zmeda in smo križem kražem pregovarjali, soigralka se je takoj prebudila iz odsotnosti in nas začela miriti.
Mini je zagrizla v skorjo in mežikala, ker je priča zgodbi o očetu in je nakazovala z obrazom, da bo ta isti človek, moj oče, neopazno prestopil mejo med srednjimi leti in starostjo, ker pač nima drugega izhoda, razen dejstva, da je njegova glava prefinjeno začela modrovati, kot zagovor pred ironijo bežeče mladosti, da se mi je zdelo, da več ne zapravlja besed o smislu, začel je varčevati z njimi, da bi se lahko vrnil v potrato, kot nedavno od tega, ko je vstopil v parter z namenom, da me oplazi s ciničnostjo, kako naj razume voditeljico Karino, da ne bom dolgovezil o vlogi zgubljenega v džungli pod Parnasom, ker je natanko vedela, kje je moja šibka točka.
Zaupal sem ji, vendar nisem nasprotoval očetu, kaj lahko bi ga užalil in bi se mi vse zdelo neuglajeno, č e bi videl starca, kako mu solze polzijo po licih.
31
Bilo je pred mnogimi leti, namišljeno zateguje Mini. Bila sem punčka in smo obiskali otroško igrišče. Bilo je nekaj posebnega, najbolj sem si zapomnila lestev, kolo in gugalnico. Tudi ti si bil z menoj in si neki deklici vrgel ljubčka. Takšnega igrišča ni bilo v našem kraju, ampak smo imeli divje poligone, katere smo obhajali v grozi in strahu. Za njih je obstajal zakon divjine. Poligone je občasno obhajala skupina tolovajev, ki so hoteli zasesti to divjino in je prišlo do mentalnih spopadov in obmetavanja s kamni, da se je vedelo, čigav je bil teritorij. Tako sem tudi prepoznal domači prag. Potem smo se morali odseliti, ker nismo imeli ekonomske moči in je mati iskala prevoz, oče pa je nekje v daljavi kuril jezo in govoril, da bo poslopje zažgal. Pa ni ničesar pomagalo, zadovoljiti smo se morali in smo se izselili. Mini je razumela zvestobo do tega poslopja, vendar se je strinjala, da nas obdaja družbena resničnost in smo podlegli statistiki, ki je trdila, da bomo pač reveži, kakor je to drugod. V ničemer nismo drugačni.
32
Ves dan me je nekaj grabilo in zadrževalo, pri čemer sem se topil pod šminko, da so kapljice drsele po licih od vročih žarometov in je režiserka za nekaj trenutkov ogovorila Mini, najverjetneje je šla obnovit masko pred ogledalo, jaz pa sem obnavljal tekst in gibe pijanega človeka, čist po očetu igra, sem prestregel opazko, režiserka pa je plosknila z dlanjo ob dlan, da bi me prebudila iz zaverovanosti v igri »Pojoči deček« napisano z njeno milostjo iz scenarija o moškem, ki v upokojitvi ni počel ničesar drugega, kot je spanje, popoldanski počitek in uživanje zalogajev hrane. Prav gotovo veste, o kom govorim. Točno na njega mislim, od katerega sem si želel, da bi me nadomeščal nekaj trenutkov, da bi se naučil par vrstic besedila in odigral po mojem pravilu nekje za zaveso, da bi dojel črnjavo dvorane, samo režiserka Karina bi te opazila in bila obveščena o tem poskusu, ki bi bila znana pozneje tudi igralskemu ansamblu, nebi pa bila poznana avditoriju s preljubim občinstvom, navzlic temu zakritju bi zlezla ta prevara lisjakom, ki so poznali naju, tudi Mini ne bo dvomila o tem, čeprav je igrala mamino punčko, ona je razumela družinsko terapijo in obtok tople krvi in sline, ki je brizgnila prvi sestrici iz ust.
Nikar ne govorite o nesreči, govorite raje o skupku sitnosti, ki bodo s časoma izginile, je omenila. Mene pa je vlekla modra barva morja in sonce ki se je odbijalo od pečin. Otok so obletavali galebi in škržati so se oglašali s striženjem.
Bila je siesta. Počitek po kosilu. Odložili smo barve in čopiče. V velikem loncu sem zajel grenki čaj in se odžejal. Prečkal sem pot polno kuščarjev in se kot moški predajal dejstvu, da je park primorskih borov nemel v gluhoti in mirnosti, po čemer je bilo moč sklepati, da topel veter ne bo uničil krošenj in bo raje burkal morsko gladino. Kot otrok sem dojel sijajni spev in povezavo z naravo, kjer je bog usklajeval valovanje morja z kamnito obalo in sem za trenutek videl brata, kar mi je stalilo opreznost in sem z njim čutil svobodo, ko se je tako skrivnostno odzval njej in času, skritim za vrhom otoka in kapitana, ki je v tenko svileno mrežo ujel tisoč majhnih ribic za vabo, ko so nalovili igle in jih strnili za ribiško večerjo.
33
Dragi brat, ko razmišljam o vsem, te zajame celo življenje, da nama je odklenkalo pri gledanju v prihodnost, ko poskušam na vse obveze še potovati po otroštvu in mladosti, da bi ujel delce poduhovljenosti, le teh mi ne na vso srečo ne primanjkuje, da usmerim pot proti predstavnici krajevnega gledališča in režiserki, ki ima pretehtan obraz in nanj pazljivo obeša nasmeške, poskuša potolažiti obup moškega, ki se nepretrgoma sprašuje o življenjskih potezah, ki pa navzlic mojemu trudu razporeja čas in niti ne pomišlja, da mi dela skrbi. Zato sem poklapan, ker je bolesten, nasploh se sprašujem o njegovem psihičnem stanju, s katerim meditira o gledališču preudarno, tako da zaznam ciničnost z njegove strani, da mi pojasnjuje, da so moje skrbi odveč.
Tako me preseneti odtenek radosti, ki preplava mojo dušo, lahko se zanesem nanj, le sestrino opazovanje njegovega razpoloženja mi sladka telo, zato me daje ugoden občutek, da so njegovi smotri povezani s pokrajino najine mladosti, o kateri bi rad nekoč spregovoril z umetniško vznesenostjo, da jo razkrijem kot praznik blagosti in občudovanju cvetočih krošenj.
34
Na prisojni strani sem v pregibu strmine opazil trobentice kot prvi znak, da se približuje pomlad. Ti pa si odpiral usta za malce kruha in sladkega čaja, ker si se bal, da te bo pohabilo pomanjkanje vitaminov in mineralov v telesu in si užil sladke cvetove, da te je ženska rdečega križa ujela v naročje in te odnesla iz dnevnega prostora. Užival si eterične cvetove do drugega obroka. Do kosila si imel priložnost, da okrepiš telo in dušo, prikrito dejstvo, da še danes nisi užil hrane in zdaj te daje kriza, da umiraš od pomanjkanja vlage in padaš na tla kot posušena muha na parket. To je obdobje umiranja, odhajanja na oni svet, nas pa rešujejo le najstniška leta in grižljaj hrane ti povrne telo v budnost in skladnjo, da razumeš pojem praznine, da ješ rumene cvetove, mi pa vsi pričakujemo obrok, ki nas bo rešil najhujšega – pozno zimsko odrevenelost, da si ravno eterični cvetovi pomirijo želodec.
35
Mentorica za likovno mi je zaupala. Torej sem jo očaral in prepričal, da sem mali risar. Lahko sem ji zaupal likovnost in to se mi je zdelo strašansko pomembno. V drugo se mi je ta občutek še povečal, ko se mi je trn zadrl v srednji prst na nogi. Pogledal sem urnik ambulante, torej po eno urnem počitku. Ko je čas potekel sem stopil do zdravnice.
- No, kaj je Andi, povej kaj te muči?
Pokazal sem ji nasilen trn v prstu.
- Nič hudega Andi, malo bova zarezala in stisnila .
Zdravnica napravi tako, kot je rekla. Nikakršnih bolečin ne bo. S silno pomembnostjo sem jo zapuščal.
- Mali deček, je rekla, ko sem z zalepljenim prstom stopil v vrsto po končanem počitku. Bilo mi je lepo. Skozi krošnje morskih borov sem opazoval popoldansko valovanje in to me je očaralo. Nekaj sem čutil v sebi. Barvo in njeno samostojnost, zaupanje kolonije, mir in požrešnost. Po čemer sem sklepal, da sem zdrav kot riba. To morsko nenasilje in rajska skladnost in čutna harmonija me je ločevala od včerajšnjega nasilja, ko me je nekdo iz sosednje skupine s pestjo zadel v trebuh. Zapomnil sem si napadalca za vedno. Tudi zdaj po štiridesetih letih mi je njegov ksiht razpoznaven in mi ni, da bi se z njim pogovarjal.
Škoda je bila le v tem, da mi ruši nek koncept dobrote tega otoka, na katerem sva z bratom že drugič. Na drugi strani je bila usidrana topnjača. Čuvala nas je, obrnjena proti zahodu. Mi smo se počutili varno. Sproti smo odpravljali neumnosti, tako da sem začutil breztežnost tega bivanja in tisto otroško veselje z mentorico, ki nas je varovala kot ladja na južnem predelu, da sem odbrzel do brata in sva se povzpela vrh otoka. To je bilo dovoljeno.
Potem se spominjam radostnega večera na otoku ob tabornem ognju. Vetra ni bilo, zato so dovolili napraviti majhen ogenj, še preden je sonce zašlo jaz pa sem občudoval petje, peli smo pesem o belih ladjah in sem dojel morje ob večernih uricah, kakor je bilo z mojim bratom, ko sva zapela celinsko pesem, ki pa se po mojem mnenju ni usklajevala z morsko idilo počitniškega otoka.
36
V Fažani so nas natrpali na barko kapitana Jona in to v dveh turah in takrat sem v enakomernem rezanju kljuna v morje spoznal drugačen svet, ki ga do zdaj nisem beležil. Bil sem očaran kot celinski deček, pred menoj se je prikazal živ svet v trepetanju in migotanju in ko je barka pristala ob pomolu, in ko smo se izkrcali, sem doživel otok kot veličastno celino sredi morja. Lepo smo pričakali še drugo skupino, ko je priplula še ta, so nas razporedili v skupine in določili postelje, kjer bomo počivali v tem tednu in pol.
- Torej je to morje, sem bleknil vanj in bil sem prepričan, da objemam svet poln energije, da sem v drugih gostih mojega letnika zaznal prikrito ljubezen do narave. Bilo mi je jasno, da so ravno tako požirali modrino morja in neba.
Prisluhnil sem vzklikom galebov, ki so jadrali nad otokom, pristajali na morski gladini ali se zaustavljali na griču iznad nas, ko so nas gledali tovariši so govorili, ta fant ki jih vodi, je izjemen. Dojema sproščenost in vero v naravo. S srcem opazuje favno in floro tega otoka. On bo prijel za svinčnik in pero in opisal ter narisal rajski vrt z borovci, kamnite ograde, predvsem pa valovanje morja in dih slanega vetra. Njemu se bo odprlo v telesu, on ima veliko srce, je dojela mentorica. S tega otoka še ni nihče pobegnil niti v sanjah ne. Ta deček je dojel, da bo teh deset dni njegova samostojnost čutil in da se bo klicu skupine odzval zaradi nujnosti, drugače pa bo sam razkrival vero v življenje. Mentorica je vedela, da obstaja možnost, da bo kdo nasprotoval njej, vedela pa je tudi, da bo ta deček pozneje umetnik. Njemu se je zdelo, da otok plove v morju, da enkrat zaplava bolj proti desni, se rahlo vznemiri in strese in se vrne v položaj, ko bo zajadral v nasprotno smer. Deček občuduje prijatelje, ki začno takoj loviti ribe, potem, da se odžeja pri velikem loncu s čajem, tja nihče ne hodi na čaj ali pa imajo drugačen biološki red za to ta deček naslika kuharice pri delu in poje pesem z bratom na tihi večer, ko se sprostita v blagosti in nihče noče stran od jedra velike družinske ljubezni, čeprav vzgojiteljice že kličejo k spanju. Deček stoji na pomolu in opazuje valovanje, glasne pljuske v beton. Morje bo zjutraj mirovalo le galebi bodo vznemirjali gladino pri lovu na ribe. Zaznal bo lepoto odkritega otoka in zdaj bo tekel k zajtrku, kajti hrana se mu je zdela ne obhodno potrebna. Po njej bo imel občutek varnosti. Lahko se bo za nekaj deset metrov izognil varstvenici, ker nebi rad rinil v sitnosti. Potem se bo priključil h likovni skupini, kjer bo v sled nadarjenosti čutil mentoričine besede, ki ga bodo spreminjali v malega risarja.
Potem bo vzel masko, kajti neznansko si je želel videti, kakšno je morsko dno. To dno ga je na koncu tudi prestrašilo. Tam spodaj je bil živelj, ki si ga ni znal predstavljati. Povečalo mu je utrip, zato je večkrat priplaval na površje po zrak in da uredi predstave nenavadnega sveta, ki mu počasi leze v možgane. Zato pa že zdaj razmišlja samostojno, o sanjah in željo, razlaga, da bi iz tega oblikoval pojme in iz teh pojmov svečan občutek, ki ga navda do te mere, da iz njegovega bistva izžene črnogledost, da v to čašo nalije optimizem, o čemer je sanjal zelo dolgo, da bi svetu dokazal o lastnem prebujanju, optimistični pisavi in spremembo le teh v organizem dobrega in da bi odstranil gnev iz njih in pokazal zgornjim vzgojnim silam, da se razvija v dobrega pisatelja.
37
Deček ni prehodil celega otoka iz bojazni, ampak je označeval poti s kamenjem, bori in lego sonca, ponoči pa z luno in zvezdami tako so nastale krivulje z odsekanimi gibi v prerezu in ta skica je ponazarjala gibanje telesa, da bi s hitro domačnostjo in njenim mirom čim prej dojel slikarski domet otoka in da bi kraji na oni strani griča učinkovali v moji duši kot strah in obup kot skrivnost, da bi v njej dojel zgodbo in spoštovanje do drugih razglednih delih otoka.
Mentorica je rekla, da je naš mali umetnik točno določil točke gibanja, katere je obšel večkrat na dan, na koncu že avtomatsko, ni se jih zavedal, gibal se je samodejno, da bi hitreje dojel čar tega z morjem obdanega ozemlja, česar gibi bi čim prej začeli pisati zgodbo brez nadlegovanj in slabih nazorov, ampak v ustaljenosti morskega okolja, navsezadnje deset dni kolonije za mladega risarja je pomemben čas in se bo moral čim prej navaditi na red, da bo umetnost postala zaznavna.
38
Neumorno me zabava številka štiri. Botrček, da veš, da jo imam na fotografijah, v fotografskem albumu. Štiri obraze, otožne od poznavanja družinske zgodovine in posamične usode, ki se na vse skušnje držijo optimizma in dobrodušnosti, vendar je dobremu opazovalcu jasno, da ima vsak portret zase tudi žalostno zgodbo, kar nadleguje dobro voljo, da bi omenili same smešne pripetljaje, kar smo v krajevnem gledališču tudi poskušali, da je režiserka usmerila na Mini, naj ponovi govor iz prejšnjega poglavja, tako sem nas malo dane vpletel v krajevno gledališče pod alineje pod črtice, da bi ob strani doživeli smelo terapijo, stran od rdeče niti igre snahe, ki je imela svoj način razpolaganja, štirje kot alibi, da je prišla v goste, kar gledalci ne bi opazili, navsezadnje tudi ne bi bili prikrajšani za sugestije gledališča …
Po nekem dolgem opazovanju, kar je opazila tudi Mini, me je ganila otožnost štirih obrazov, četrti sem bil osebno jaz in sem se samemu sebi zdel brezobličen razen lasne krošnje in brezupen nasmeh, skorajda posmeh literarnega zaščitnika, da sem jo varoval kot dejstvo, ki jo snubim, da bi bil malenkostno drugačen od drugih in bi naj moj nasmeh dopolnjeval tisti sklop v igri režiserke Karine, da je prišepnila, naj se ne delam pobožnega, saj nisi vpadal v religioznost te zunanje igre, moral si se zavrteti okoli svoje osi, da bi ironično ne vstopal na oder pred obiskovalce, toda, če bi stopil pred trojico, četrti sem bi jaz, z vedrino, bi me prepričevali o posebnosti njihove žalosti, s katero bi brskali po samozavesti, ki sem jo mukoma vpletal v skupna razpoloženja.
Dojel sem njihov stan in mnenje, da so s svojo skromnostjo v sociali bili zadovoljni, če pomislim, da imajo oni drugi boljši standard pa sem jim rekel, da je tako najboljše, seveda, če se njihov nivo staplja s kulturo, da bi razumeli, da opisujem nepopisno žalost, da nismo zmožni ustvariti blagostanje po svojih močeh.
Ste opazili tistega dečka, kako hiti risati dedka Mraza z barvnimi kredami! Risal bo v šoli na veliko tablo zelene barve.
Bilo je meseca decembra . Sonce je tik pred tem, da potone, medtem, ko je vasica pod tenko žvepleno kopreno. Razred je prazen, cenjena Mini, on pa se zažene naprej z belo kredo, nato pa še z barvnimi.
Hodniki so tihi in ko konča z manikiranjem podlage ugasne luč, le s konca hodnika je slišati čistilko, ki čisti razred.
Mini, ti boš socializirala to dejanje mislim dečkovo slikanje na tablo in se potem pogovorila z njim, kako bi dramatizirali ta majhen predložek, zdi se mi, da je narisal božička, kajti dedek mraz je drugačen – Mini. Božiček pride v kuhinjo skozi dimnik, medtem ko dedek mraz pride s spremstvom na saneh pred vrata in se povzpne po stopnicah … .Lepa reč, Mini.
Ti veš, da se ne bodo sekirali, vsaj otroci ne, ampak te prizore bi naj praznično proslavljali na odru z igralci in obiskovalci v dvorani na lesenih stolih. Pomemben je rompompom. Gre se za prijeten občutek v srcu, ki bi jim naj bil podrejen, za praznike pa srebrna bucka na smrekovi veji. Želim vam polno brezskrbnega kiča in praznike brez bolečin .
39
To so moje slikice, draga Mini. Iz mojega žepa, ki bodo proslavile človeške duše. Za dramatizacijo tokrat nimam posluha, če mogoče gre tebi bolje od rok, Mini. Nikar se ne zvijaj od smeha, če si nas pripeljala v pravljično deželo. Ne skrbi. Napravili bomo prijetno vzdušje in vsi bomo hrepeneli ob misli na poljube in toplo objemanje, mar ne? Režiserka pride danes pozneje, mi pa lahko ta čas pripravimo sceno, kot koničaste gore, modro nebo in padanje kometov, brlenje lučk na jelki, ostalo pa, ko bomo odprli penino.
Vse me preseneča z enostavnostjo. Nobenih bolečih zapletov. Ta posel barvanje žarnic, deček opravi brezhibno in zdaj se slinimo v ugodju, da si ravno je večer mrzel.
Jutri bo boljše, ko bo poletje. Ni treba razkrivati streh, vreme bo idealno. Če sem zdaj v praznični zimi likovni mag, bom jutri, ko bo poletje, bojevnik za pravičnost. V obeh dejanjih sem nekaj posebnega in ti, Mini, boš v svojih najstniških letih moja prijateljica, vse dokler ne postanem polnoleten. Takrat bom odšel po svojih poteh s tihimi željami pred dejstvi, da si bom sam pripovedoval zgodbe in ugotavljal vzroke nerazpoloženja.
Za mene je ta odločitev pomembna. Vidim dečka z od krede belimi rokami. Vešče je narisal praznično podobo in napisal srečno novo leto. Ni trepetal kot jaz in mu tega tudi nisem očital. Bilo mu je enkratno risati na veliko podlago iz jekla, tako je prišel do izkušenj.
Moj brat bi lahko postal dober slikar, pa ga je zaneslo. Baje zato, da ni hotel biti moj tekmec. Čudna ugotovitev. Mogoče bi mu od začetka kaj očital iz nestrpnosti, ampak tako bi se dopolnjevala navkljub sporom. Pozneje sem o tem veliko razmišljal. – Razmišljal sem, da bi bili skupina, takrat se nam je to tudi posrečilo in med nas se je privlekla kritika, ki se je pojavila ob trenutkih, ko smo se šalili ob takem početju. Hvaležni smo bili mentorju, ki nas je odlično vodil, ker je spoznal, da smo bili dobri likovniki. Pozneje v življenju, ko sem bil tudi sam mentor in vzgojitelj, nisem v karieri srečal tako zavzetih otrok, ki bi s takim žarom doživljali slikarstvo, čeprav jih je nekaj prišlo na likovno akademijo. Cenjena Mini, kako je bilo potem, ti bom pripovedoval ko končamo vaje.
40
V jeseni, ko je dan občutno krajši, sem ob večerih hitel po klancu navzgor. Zrak je bil vlažen, jaz pa sem hitel mimo domačij razsvetljenimi z lučmi. Pot sem poznal do podrobnosti in nazadnje sem se za par minut ustavil na griču, se obrnil proti dolini in se poskušal znebiti rezke sape pri dihanju. Primanjkovalo mi je toplote in v obraz me je sekal hlad. Podobno je bilo z zrakom v pljuča. Zakaj tako, si nisem želel pojasnjevati niti prej niti kasneje.
Mogoče tistega majskega dne po Abrahamu, ko sem se vzpenjal po poti na vrh in mi je zmanjkovalo moči, kruh se mi je zalepil za jezik in takrat sem prvič pomislil na konec življenja. Bil sem upehan, zato sem sedel na korenino in dopuščal pohodnikom, da so me prehitevali. Sklenil sem, da več ne bom prižgal cigarete. S kajenjem sem še opletal kakšnih pol leta, nato sem prekinil, kajti potreboval sem sebe. Želel sem še marsikaj postoriti zase pri umetniškem izražanju. Seveda pa tegobe niso kar tako izginile. Pekočine v pljučih so me še vedno nadlegovale, toda vztrajal sem pri sebi in sem rekel, da bom navkljub temu z vsemi močmi ustvarjalen. Tako je tudi bilo. Moja pisava je bila podobna spominom. Pri tem sem bil previden, kajti nisem hotel še takoj uničiti podlage.
Vzgojiteljica je bila malce ob dobro voljo.
- Zakaj mi nisi povedal, da si šel k zdravnici?..To bi mi moral reči, mar ne? – je vztrajala.
- Kako pa bi bilo, da bi vsak rinil po svoje, brez moje vednosti.
- S tega otoka ne mislim pobegniti. Na tem otoku imam določene oznake, ki jih med seboj povezujem, da bi se čim prej skoncentriral, ker hočem biti ustvarjalen. Čim bolj moram vsrkati v telo smisel otoka obdanega z morjem.
- Malo preveč govoriš za svojih osem let, čeprav je tvoja teorija zanimiva.
Hotela je reči, naj si čim prej sposodim masko in pogledam kakšno je morsko dno.
Nekdo od gajde je šepnil, da sem se suvereno pogovarjal z vzgojiteljico – no, morsko dno je bilo zanimivo, da si ravno sem čutil pritisk na ušesa. Videl sem različne ribice, zvezdo, in kumarice, ježke in školjke. To smo pri urah risali in slikali.
Potem sem narisal kuharice pri kotlu; tako smo jih pozdravili kot morski polžki in ves živelj v tem presnetem morskem akvariju. Peli smo o ribicah in ladjah.
41
Vedno se spominjam prvega izhoda iz razreda in to je bil spomin na pomladansko poletni čas, v sončnem vremenu, ko smo peli rdeče češnje rada jem, črne pa še rajši. Ustavili smo se ob reki, blizu mostu, te moja misel na kolektiv se mi je globoko vtisnila v spomin kot peš izlet na jezero in sem bil presenečen, da vidim goro Oljko z druge zorne točke, kar me je na moč presenetilo. To je bilo njegovo dejanje, njegova globoka žalost, kadar ni bil nadležen. Ne vem, zakaj me je pogled s te strani kamnitega mosta očaral, zdelo se mi je kot čudež, ko smo z učiteljico skoraj da padli na cesto pred mostom, tako da nisem utegnil razkriti, na kateri strani smo se nahajali, mislim da smo bili obrnjeni proti severu. Prihajali smo peš od jezera, kako smo prišli do tja, se ne spomnim. Menil sem, da je to nekakšna zvijača s kompasom in je bilo njegovo maslo, da sem cerkev na gori videl povečano in naraslo. Kako smo pri pešačili do rodnega kraja ve vrag, mi pa smo utrujeni posedali pred šolo, zdi se mi, da je po naju prišla mati, takrat smo še stanovali blizu šole …
Oče je neznanca zadržal s svojo pijanostjo. Pogovarjal se je z njim v duru, smatral ga je za poslanca. Zato je bil pazljiv z besedami, da se mu ne bi podrejal in skrivnostni mož od dialoga je zaman govoril, da se lahko z očetom sporazumeta, ker se uspešno sporazumevam z vsakim bitje na tem planetu. Manevriral je s palico pri pešačenju, nanjo se je oprl, kadar ga je tiščalo navzdol, in mu je oblikovala stabilnost, to pa je tudi to, da je poti premagoval z zaprtimi očmi, kadar ga je slepilo sonce ali mu je oči zalival dež. Prav tako se je odzival na glasove živali enako kot do človeka. Tako vzdramljen zaradi ne zavidanja vredni situaciji je klical naj ga izvlečemo iz vražjega zapredka, da je ponoči slep utrjeval lastno prepričanje, da je do neke mere obvladal pot v noči in da smo zdaj na vrsti mi, da ga izderemo iz nevšečne situacije. Ponavadi je stopil kdo od naju po njega in tako smo ga rešili iz vražjega objema; seveda je doma, ko smo ga rešili najhujšega, nadaljeval z žargonom, bili smo ga vajeni, vse do jutranjih ur, ko ga je premagal spanec in smo čakali na to, da tudi sami zatisnemo oči, preden se bo pojavilo sonce.
Ko je kopnel sneg na začetku pomladi, sem dojel njeno balado. Pri tem usihanju sem kot fant čutno dojemal spremembo letnega časa. Ponavadi me je muza oplazila z občutkom za spremembe, zato sem iz radosti stekel ven iz stanovanja in prekrižaril dvorišče po dolgem in počez … Ta srebrov duh, mislim na vtis minule zime me je kot otroka poučeval, da sem pesniško dojemal toploto pomladanskega vetra, ki je hrumel izza hiše in se plazil po razmočenih tleh.
Zavedal sem se, da je brat enako kot jaz, čutil premike narave, da si ravno ga ne opažam na poljanah med hišami in sem bil prepričan, da vrag kot krojač vleče nit iz rokava, da prizori z mojim bratom niso opazni, da se jih ne spominjam, da so luknje v mojem spominu pa me navdaja Abraham in on bi mi naj pripovedoval zgodbice o moji otroški duši, ker sem samega sebe presenečal, kakšen dialog je bil vzpostavljen med nami. Rad bi govoril o življenju brez starostne modrosti, ampak v medičini moje generacije, čeprav je bila otročja in s tem potrebna izkušenj govoreč skozi način otroškega opazovanja. Ta balada je utemeljeno govorila o sesipanju besed, o otroškem življenju, pod okriljem čutenja poezije in toplote v telesu.
Potem nergač kot uživač golobje pečenke, potem zelenec kot ribič, pri tem je s kakšne dvajsetmetrske razdalje s trnkom zadel kopalke nekega kopalca, ki mu je pred nosom odnesel ribo.
- Kdo je ta zelenec in čemu služi?
- Na podeželje je prišel z mesijo kot predstavnik muhavosti in smešnosti.
Ne morem omeniti ansamblu, da se pogovarja sam s sabo, ker bi v gledalcih odkrili, da ni usposobljen igrati pred občinstvom, da bi vse to dojel zelenec kurjač, kajti le v njemu se je posvetil moj monolog o petju tistega dečka, ki ni vstopil v svet krajevnega gledališča, ampak je kot idealist hodil risati različne prizore na tablo in se tako ločil od razposajenosti od celotnega krajevnega tipa, hotel je biti samotar, pa sem prišel do takega spoznanja, da je začel samevati, ker se je samemu zdel normalen in nisem mogel razvozlati, kaj se je kuhalo v njegovih možganih.
Sprejel me bo sarkastično, eno od poslednjih orožij, se odzval klicu komaj preživele sobe in posmeh, ki ga čutim, kar mi bo spremenilo pojmovanje kraje časa in deček govori ansamblu, tako ne smem razmišljati, saj mi zelenec kali in pobira predstave, če bi ga hotel podrediti sebi, zato me lahko sprošča, da je navkljub ležanju ohranil kanec posmeha do svojega početja.
- Vidiš tistega fantka. On je slikar, ki pa bo to pozneje opustil, vendar se ne bo temu odrekel, boste videli. Zaslutil je bil neko napenjanje telesa, mešanje možganov, tako ostanem samo še jaz, da se uprem motoviljenju zelenca. Nekoč, ko ga bom sit ga bom nahrulil, ker občasno parodira na umetniško življenje, ti veš kaj to pomeni, da stopa med ljudi in jih podpihuje proti umetnikom.
42
Mini, draga umetnica … Zavedam se, da se moramo za umetniški videz zavzemati, kajti ljudstvo opazuje le to, koliko imaš pod palcem. To jim daje občutek varnosti, s čimer se strinjam;je pa v sled temu, da te nikoli ne bo dojemala visoko, ampak do meje ironije in posmeha, razen, če ti ne kane denar v žep od umetniške replike in zavesti, da bi naj celotna igra, navzlic ironiji bila dovolj polna humorja. Vsaj tako vidim podeželsko igranje, torej kubik smešnega, da gledalce boli trebušna prepona od smeha in da vedrino odnesejo do prvih vrat več namenskega prostora in potem se zunaj oddahnejo, da si sprostijo napete mišice.
Vedno sem ti pritrdil, da se morajo razkriti s šalo, kajti ti si dojemala igro kot sveži pirhi, dojemala si jo v vijoličasti barvi, barvi pripadanja igralskemu ansamblu, v tebi vidim samozavest, s katero opogumljaš igranje še ostalim soigralcem, pa nevidno prisotnost družinskega gledališča, oziroma spontano pristopanje naše družinice v igralski voz in v časopisni stolpič, da bi z igro prikazali čas in bolečine vse iz terapije, to bi naj v niansah poteklo vzporedno z anatomijo kulturnega doma, kadar je bil poln gostov, ki so ljubili gledališče, vse iz namena, da bi odbijali bolestnost in pohopali pravi čar družine. Prisegam gospa režiserka, da bo ta vzporedna črta poznana vam in ostalim soigralcem ter mojemu bratu in sestricama in ne bo okrnila klasiko gledališča, torej polna dvorana obiskovalcev in prešernost igralcev na odru in za zavesami ter duhovitost, s katero bi zamašili razpoke poslopja. Smeh bi jih osvobodil od tegob, ki so nas objemale postopoma, da smo občasno gledali na stališča osmoze v grenkobo in nemoč, navzlic temu pa nas ni zapuščal humor, čeprav je oče prihajal domov napovedovati, da se mu bliža konec. Seveda je to informacijo sprožal z neprestanim nerganjem in vtisa usode, ki je kreirala preostanek življenja, katerega sem zdaj po Abrahamu začutil kot bližanje vlaka, ko sem kot otrok sedel na tirih in za las ušel smrti.
43
Nekega dne mi je vso brezskrbnost ob materi skrenil v temačne poti po gozdovih. Nekdo je šepetal s svojo pikrostjo, da sem začel dvomiti o materi in mojem prizadevanju, da je bila dobra z nami. Nek vrag je razdiral mojo predstavo in v moji duši se je po rojeval dvom o neki izvrstnosti, da je zavzdihnila, toda ob vsemu se spominjam trenutkov, da je bila mazohist, isto sem opazil pri očetu, vendar na drugačen način.
Tudi on se mi je odkupil, s tem da je govoril nama, da naju ima srčno rad. To je govoril z moško robatostjo, čeprav je pomislil tudi na to, da se je slinil ob zamisli, kako bi se obnašal, če bi umrl zaradi zastrupitve. Takrat sem ju klical, naj gre kdo po zdravnika, namreč zgubljal sem telesno moč, toda nobeden od njiju se ni zganil, da bi prižgal luč in se seznanil z nevarnostjo. Takrat sem prebedel noč in proti jutru me je noga nehala boleti. Zastrupljeno izboklino na podplatu sem predrl, da je vsa gniloba odtekla. Čeprav sem bil šibak od bolečin sem preprečil, da bi se mi kdo posmehoval.
Morali smo se odseliti na vrh, v sedem let čakanja, da smo potem nadaljevali pot v dolino, da si opomorem od pričakovanj, ki sem jih vzneseno gojil vsak dan.
Starejši se bodo spominjali dveh fantkov, in so privabili v dvorano očeta iz spoštovanja do njega, da bi prisluhnil drobcenim grl, da bi ga prepričali, da nisva vražje seme, ampak njegov odraz, ki bi ga naj prepričal o njegovi izvirnosti, da bi prihajal domov v pijanosti in govoril meni in tebi, kako ga je soseska vendarle spoštovala, ko je govoril o najini nadarjenosti, katere žal je nismo izkoristili do konca. Zaradi okoliščin je vse šlo v maloro … Pa sem iz tega izdrl vroče železo, ki ga povežem s harmonijo, dobila sva kaseto vodotopnih barv, kar je napravilo določen vtis, da se izražam z barvami, to naju je opogumilo, ko so opozorili mater in očeta, da imava smisel za likovno izražanje. V tem paradiranju je bilo veliko resnice in sva vedno bila ocenjeno najboljše. Ravno tu je zatajil očetov šarm, kratko rečeno, da o likovnosti ni imel pojma in mi tudi ni mogel ustreči. Moram ti omeniti, da sem glasbo navzlic težavam, bil zelo dobro ocenjen. On je še vedno gojil upanje, da bova napravila glasbeno kariero, vendar so najin glas odnesli demoni in strahovi in tako sem se očetu vtisnil v spomin, da je umolknil v resnosti in se je vdal, da je nekaj odšlo za vedno v zgodovino, kar mu je bilo pri srcu.
To o barvah se mi je vsa reč zdela nora. Pela sva neko pesem in zasedla prvo mesto. Za prvo mesto je bila nagrada žepni šah, na drugem mestu pa je bila nagrada akvarel barve v kaseti. Pa je komisija vso reč obrnila in dala barve na prvo mesto in šah na drugo. Tako so prišle barvice v prave roke in zdaj ko razmišljam o vsem in se spominjam radikalnih odločitev me navda toplina in prisrčnost obeh, ko sva zadela desetko in naju je življenje potegnilo v raznolik tok, da sva bila žela sloves nadarjenih, ki pa ga ti brat moj nisi varoval za umetnost in si nadaljeval v človeški toploti in dobrodušnosti, dobro sem razumel tvoje vzgibe in do umetnosti si imel pravilen odnos, mislim: sugestija, razumevanje barv s srcem, domišljija in radikalen odklon zaradi usode, novi prijatelji, zapravljanje denarja, tvoja dobrodušnost in sentimentalno dojemanje življenja. Zaradi preprostosti si bil dovzeten do žensk, razen mene, in je ena od njih pljunila, ko je hotela reči, da umetniki niso kaj prida. Tako sem opazil, da imajo raje poenostavljenost, tako kot jo imaš ti, in da je z umetniki vedno neka težava, navidezne anomalije, kompliciranost in sla po sporazumevanju s strani ljudi. Škoda, da nisi bil še bolj trmast in bi dobil njihov svet, ki ti je namigoval, da si enako okreten od mene, pa si se odločil za resnost do njih, vsekakor si jo boljše odnesel in ne kot jaz, ko sem jih zavrnil z neresnostjo in bi lahko spremenil tok svojega življenja pa ti je usoda namenila samotarstvo in si se odvrnil od izkušnje z ženskami, da bi živel z njimi. Zdaj je, kar je. Zdaj je pomembno, da ohraniš celo glavo in da ti namenim gledališče, samo tvojo pozornost iščemo … Ne jemlji si h srcu, nihče te ne podcenjuje. Ščiti te vest, da živiš življenje, ki ti ga je vrag skoraj da popačil in tvoje bivanje, ki je postalo malo bolj prijaznejše od nergačeve ironije, ki sloni na neusmiljenosti kot cinizem, ker ti ni uspelo ustvariti dom in vse kar spada zraven …
Pa se zdaj zatekaš h mislim, kakor da prepuščaš življenje satiri in da je to kar predstavljaš burka povezana z želejem, ki sproža salve smeha pri požiralcih ognja in mečev. Tako se pojavljaš kot trden moški s čvrstim pogledom v prihodnost, ki ti ga narekuje klinična psihologija, strah pred njo, zato v tebe ne dvomim, si se pač odločil za samotarstvo, da sem se spraševal, kje je tisti deček s piščaljo, ki ti je oblikoval samozavest, s katero si odganjal nesrečo od sebe.
Meni je bilo všeč, da si dojel mojo umetnost – slikanje na papir in platno, da si rekel, kaj je vsakdanje ustvarjanje, pa me vzdrami teorija s katero določaš pomembnost h mojemu razumevanju življenja. Potrebujem tvojo bratovsko moč in podporo, da spremenim vražjo voljo vdanosti v pregreho, ki se zdaj po Abrahamu spreminja v bedasto vest, da sem užival življenje bolj kot ti in da ti nisi poskušal ničesar pa z veseljem uganem tvojo premetenost, ki ponazarja odpor proti zelencu in imam občutek, da si takten in premišljen in da je v tvoji duši kaplja duhovitosti, ki se je v tvojem okolju stopila kot sneg. Torej vse to, kar te dela prodornejšega od religioznosti, ti si rekel, da prevladuje v ekstrakt mogočnosti, jaz pa v tebi odkrijem poenostavljenost, ni te strah ljudi, ki se zmrdujejo nad mojo kunstjo, prepameten, spletkar, analitik, bedak, ki poskuša spremeniti tebe in tvoj tok življenja.
Vem, da je v tebi večja sproščenost, da si ravno si pod odejo in zatočišču. Ne razmišljaš o taki bedi, raje jo prepuščaš drugim, da se ubadajo z njo, čeprav mi hočeš dopovedati, da je vse končano. Bil sem po petdesetih letih podoben tvoji lepoti, zato je vse zginilo daleč od naju in zdaj s boš spominjal lepega življenja, to je tvoja prevzetnost, ki mi da misliti, da nisem v ničemer drugačen od tebe.
44
Zdaj si zatopljen v verovanju v umetnost, da pišeš o življenju rodbine tvojim potomcem, vzporedno smo opisali tvojo dušo, vsi vemo o tebi več, kot ti sam, zato nikar s pisateljevanjem. Za nas, ki smo te razkrinkali, si nula. Mi še uživamo, medtem, ko ti hočeš vse spremeniti v romane. Tvoje romaneskno življenje je na bazi spominjanja. Ti nisi zaključil, obstal si nekje na pol zaradi okoliščin. Mi smo prišli h svojemu koncu in profesijo zapuščamo zadovoljni. Mi smo končali in na delo gledamo z zadovoljstvom. Imamo pravico pozabiti na vse in se predati srečnim vsakdanjim opravilom.
Dnevi morajo biti srečni, brez zapletov. Biti optimist! To je ta pravo. Vem, da si v tem mojster. Kot oče.
On je imel ponavljajoče gibe. Zato je bil čvrst in prepričan v sebe. Vsak dan je prilil kapljico spoznanja in nič več. Človek bi pomislil, da je dolgočasen. On pa je s tem bil zadovoljen. Poznal je življenje. Ni govoril, da mu je to preostalo, ampak da ga dograjuje vsak dan.
Ti pa sprašuješ, kje so tisti ljudje, ki so poznali našega očeta?
Brat. Čas je, da ga izvlečem iz skrivalnice. Do zdaj sem ga samo ošteval, da je bil kriv bede, v kateri smo obtičali.
Pustiva ta socialni očitek, zdi sem mi, da sva ga prerasla, če ne prej, pa zdaj po najinem Abrahamu leta dva tisoč petnajst. Zdaj, ko se me loteva misel, da prihajam v leta, me njegova podoba, tista fotografija oklepnika I. K., ko je fotografiral njegovo treznost, ustvaril črno beli fotografiji, na kateri je oče sam, na drugi pa je z našo materjo, poskušam v pisanje vstaviti abstraktni ekspresionizem s stisnjenimi prednjimi zobmi, kakor da je grizel jekleno vrv in na oni, ko se z roko dotika roke svoje žene, večni nasprotnici njegove pijanosti, zaradi prekomernega pitja vina in jabolčnika, dragi moj brat, ki mu odmontira možgane, da oče ponori, če se mu mati ne odziva. Na tisti fotografiji, na kateri je sam, mi sežiga dejstvo, kako je samozavesten, kako drži roko nad divjim nergačem in je v tem prepričljiv, da je vrag majhen pred njim kot paglavec, iz česar je moč sklepati, da ga poučuje očetova starost, avtohtonost in samostojnost, kar vraga razjezi, kajti on ga je imel kot odvisnost od družine, v kateri je videval očetovo popustljivost in podrejenost, to pa je vraga neznansko veselilo, saj je lahko na tak način vnemal njegovo dušo.
45
Z leti je oče tudi posplošil in zgradil odnos do okolja.
Samodejno se je odzival množici in je tudi v njej ohranil samozavest, da ni govoril o podložnosti in s tem je bil kos svojemu času, kar je zresnilo vraga, da se je zaradi tega grizel ustnico.
Oče je živel v svoji usodi, to je dejstvo. Toda videti je bilo da ta dejstva razporeja kot domine in je v svoji starosti skromen, da užije čas s preudarnostjo, da so mu leta temelj, na katerih izgrajuje po delcih upor proti naivnosti. Naiven je le, kadar se ga nacedi in v njem mati vidi pregrešno dušo, ki ga zelenec kot angel varuh čuva, da ne zdrsne v globoke grape. Za očeta vrag nima več pomena. Pravi, da je star, da ima svoje namene, kako učinkovito preživeti dneve v modrosti, kar pomeni, da ga še lahko da na zob, da je rad omotičen od vina in žganja, da na slednjima bdi in ga skrivnostno zanaša v tehtno modrovanje, zato oče umre skorajda v sedečem položaju. Zdaj se mu približujem z negotovostjo, prepričal sem ga, da pišem o njem in da se izjasnim, da sem ga vlačil po papirju, zdaj ljudje moji, ko potrebujem njegov duh leta 2o1o, ko hočem razumeti vlogo, nekaj nenaključnih vzporednic, ki jih odslikavam s svojimi leti in mladostniški podobi, da bi začutil prostor v sentimentalnosti in predvsem s spravo in delom. Dejansko sem odkril, da nisem popolnoma sam, da me vedno spremlja tvoja prisotnost, kot človek si spremljal moje igranje v dvorani in zunaj v širokem svetu in si nisem znal razložiti, kaj je to individualec. Kdaj pa kdaj sem ti uspel pobegniti, zato sem te pustil osamljenega in je ta odpor mojim možganom, takrat sem ujel ritem samotarja in zdelo se mi je krivično, da te zapuščam molčečega, bil sem prepričan o tvoji čudežni zgodbi, da ni prevzetna in da je skupek dogodkov sestavljen iz drobnih grudic, ki so ti izgrajevale življenje v zgradbo, bil si prisoten v mojem pojmovanju, prisoten kot drobna luč v temi, obvezen soj, avra, tudi duša naju povezuje, soroden gnus, in na isti način se upirava neprijetni umazaniji, posnemava očetovo robatost, se izogibava usodi, tudi če se zakopljem globoko v zemljo, je oče prisoten v mojih možganih, jaz pa si ne znam predstavljati življenja, ne znam pojmovati kot da sem edinec, pa če napišem tisoč zgodbic o tvoji prisotnosti. Naju lahko ločujejo hribi in vdolbine, široke vode in neprehodni gozdovi, pa bom vsakokrat čutil tvojo prisotnost v mojih mislih in telesnem gibanju. Ko pišem zgodbo o tebi, kar mi je priporočala Mini, me navda toplina, da vas slikam kot generaciji, ki sta življenjsko vsaka sebi, ju pa združuje isto veselje in melanholija. Karina je sicer rekla, da je v tem iskanju nekaj otožnega in lepega, da bo poskušala napisati dvogovor in z vlogami razkriti, kako so nas dali na začetek esencialne igre in staromodno je bilo, da nihče pri tem ni bil udeleženec.
Nikar si ne jemlji tega toliko k srcu. Vse se bo obrnilo na bolje, je rekla režiserka.
Zanesi se nase. Tako bo najboljše. Ne obupuj in pusti žalost, naj gre k vragu.
