Spusti na naju nevihtne noči, nereida,
da se na otoku golote slepa
snameva z vezja pletiva,
se v teku let izgubiva,
jaz skrivnostna kopalka v rdečem,
ti moj slikar breztežne tišine.
Vsaj za hip bi rada občutila,
da za ovinkom ni več krivin,
da kakor popotna bisaga
ostaneva tu – nikjer in nikdar, odpočita.
Morje, narahlo zapri za seboj
valobrane in naju posuši.
GALAKSIJA PESMI
Pesem –
odtrgan sen,
izgubljen ob nepravem času.
Jek globočine,
osiromašen poslušanja.
Izšepečena.
Izklicana.
Okamenjana.
Njena sulica je večzložna,
njen cilj je breg,
čaroben in ranljiv,
resničen in oprijemljiv.
Iz njenega mesa rastejo
kosti za glodanje.
IZMIKAŠ SE
Tanka in krhka si v mojih očeh,
a tvoje me sleherno jutro uzrejo.
Kakor šumenje mogočnih kostanjev
prihajaš v dneh, ko je moje telo
od žalosti težko.
Kakor zaprte duri
me puščaš na mrazu
v nočeh brez mehkega sna.
Izmikaš se mi.
Daleč si. Predaleč.
In jaz puščam,
da z mrakom te jemlje.
Le v krajih belega marmorja,
kjer vse je oprano,
še odmevajo zvoki
italijanskih kancon
in tebi ob zori
žarijo oči.
NI PRAVI
Čas med tri in dvajseto
in štiri in dvajseto uro
je izprega posebne vrste.
Posesal si nesnago dneva,
prevetril strgano obešenko
telefonskih klicev,
ura je tiktakajoče nagnila kazalce.
Češeš si zatečene misli.
Obda te sladko ograjeni prostor.
Veter razpira krila
jesenskim krošnjam,
plodove razgalja
v mehko šumenje njihovih ovojnic.
Polmesečna luna se smeji v stožcu neba.
Potem nastopi peresno lahka tišina.
Čas po štiri in dvajseti uri je tisti,
ki daje jutranjo pesem.
UGLAŠENO
Jesenski škrlat me odeva.
Zjutraj sem svetlih barv,
v dolžini dneva se
popoldnevu odprem.
Bela sem.
Polnim se,
vse do večera,
ki je polaskan z dotiki
listja v meni.
Ko upogibam veje,
se v mejnike časa
ujame mrak
in jim gladi robove.
Z nočjo sredica oranžne barve
v meni vzhaja.
Tedaj me ne išči.
V premenah me boš našel.
Uglašeno.
DOM
Ko se naju dotikaš,
ko skozi okno vzdihov
sprejmeš najine korake,
se v preddverju ves leskečeš,
kakor da otroci rišejo nasmehe
preko tvojih sten.
Stopnice so vreteno,
prepleteno iz skritih misli,
drug drugemu poslano
za obredni vstop.
In sobe z napojenimi spomini
se kakor ptice odprtih kril
prevračajo v najino kri,
da se topla sapa iz nje
kakor mlado jutro
preceja v najine poglede,
da vsak dih postaja
mit v času,
ki tih in smel
vse nas prevara.
OBRED
opazujem ga s tisto grbino na dlani
mehkih dlačic roki, ki znata zvariti
najslastnejšo kavo
da dve žlički rjavega sladkorja
zavre odlije za eno skodelico proč
zakuha dve žlički črnega prahu
polije s preostankom sladke vode
najin kultni obred
kaj premišljuješ, vpraša
moja glava se napenja pod streli spominov
zdaj je vse modro, prosojno
voziček v eni, punčka v drugi roki
bleščijo se peščene potke v parku
on doma, zatopljen v težke teme
nekega dne bova šla na južna morja
šla sva na Silvestrovo,
ko sta punčki želeli plesati
njun prvi valček v dvoje
vmesni čas sva prehitro odplesala v vsakdanjem ritmu
se spomniš, kako je naju zeblo
v tisti pusti hotelski sobi v San Simonu?
nee kako veš, da je bilo prav tam?
posrebam kavo brezbarvna je
usedlina se mi trpko nabere v ustih
votla postajam
