Križana gora, kakšna novica! In meni je bila sporočena na vecju veleblagovnice, ko sem si ravno umivala roke. Še objeti je nisem mogla, ker sem imela mokre roke. Moje hčere namreč. Naša mala Mojca, ki je zrasla v veliko Mojco, je namreč noseča. Ko sem si malo opomogla in lahko vdihnila zrak, me je popadlo tako veselje, da sem spet komaj dihala. Seveda je dodala obvezni, ampak ne smeš še nikomur povedati, vsaj še ta mesec ne.
Ali si lahko predstavljate mene, kako sem se morala brzdati, da nisem takoj pograbila telefona in povedal vsem in vsakomur, ki bi me hotel poslušati. Vsaj desetkrat sem se morala ugrizniti v jezik, da nisem kaj bleknila. No prišel je tudi čas, ko sem se lahko pohvalila pred žlahto in prijateljicami, da sedijo z bodočo staro mamo. Eni so bili veseli z menoj, drugi so ostali ravnodušni. Ampak meni je bilo čisto vseeno, kako so reagirali.
Potem so se začele vsakodnevne telefonade v smislu, si v redu, ti ni nič slabo, kdaj imaš spet kontrolni pregled pri ginekologu itd, itd ... Brez tega ni šlo. Danes so otroci zaželeni, vsaj večina, upam. Potem sem začela previdno spraševati, kakšnega spola bo naš prvi vnuček. Seveda, tehnika je silovito napredovala od takrat, ko sem sama dobila otroka. Ja, veš, nismo še čisto gotovi, ampak mislimo, da bo punčka, so mi povedali. Tudi to dejstvo je počasi postalo gotovo. Ja, punčka bo. Aleluja, letos je babje leto, same deklice so se in se še bodo rodile v žlahti in pri prijateljih. Sem pa čisto pozabila vprašati, kdaj se bo zgodil ta srečni dogodek. Predvidoma v februarju, na Valentinovo, je bil odgovor.
Sedaj smo že v zadnji tretjini nosečnosti in začeli so se nakupi potrebne in nepotrebne opreme. Najprej smo se dogovorili o nakupu vozička. Odpravimo se v Baby center in celo spodnje nadstropje samih vozičkov. Pa se odloči v takšni množici možnosti! Eden lepši od drugega, prave male mojstrovine, kot na formuli ena. Popolnoma sem bila zmedena. V mojih časih je obstajala ena sama fabrika vozičkov, pa kakšnega smo uspeli »prešvercat« iz Italije. Zdaj pa tole! »Ni da ni«, kot bi rekli naši bivši bratje. Voziček z vso dodatno opremo smo kupili in ga srečno spravili domov. Prva naloga je bila za nami.
Čez dober teden se je zgodba ponovila. Spet smo šli v Baby center, tokrat po posteljico, previjalno mizo, jogi, posteljnino, banjico, majčke, srajčke, pajacke, stekleničke, krtačke, termoforček, škarjice, pleničke … itd, itd, tale list bi bil prekratek za vse. Izbirali smo med množico posteljic, ena je bila lepša od druge. Zadrega pa velika, saj za našo princesko bo dobro le najboljše. In smo bili po treh urah gotovi z nakupi. Jaz sem bila že čisto rdeča v »faco«, po hrbtu mi je tekel pot, še sama nisem vedela ali od klimakterija ali od veselja.
Aja, pa še to sem pozabila povedati, da si tamlada dva, hči in zet, urejata prvo skupno bivališče. Soba za našo prihajajočo princesko je že skoraj nared. Vse na svojem mestu čaka nanjo.
Med tem pa je naša Mojca postala lepo okrogla in trebušček se ji je napel, kot bi pojedla košarkaško žogo. Je pa tako lepa, umirjena in izžareva neko posebno milino. Ko sem jo včeraj gledala, tako srečno in zadovoljno, bi najraje potočila kakšno solzico sreče. Ampak bom raje počakala do februarja in si potem dala duška.
Moja domišljija je dobila krila in že sem se videla, kako bom temu otočku brala knjige, ga vodila na lutkovne predstave in mu pela pesmice. Če mi jo bodo zaupali, jo bom vzela s seboj na Bloke, v neokrnjeno naravo, ji pokazala ptičke, polžke, marjetice, drevesa, sosedove konje in kure in še mnogo, mnogo lepega. Ja, mene so nekako zadolžili za kulturno izobraževanje, ker pravijo, da imam za to smisel. Druga stara mama, ki rada in dobro kuha, pa bo imela temu primerno zadolžitev. Vendar vse do svoje meje, da ne bo otrok postal debel, tako so ji rekli. Kar zasmilila se mi je, ker tako rada skuha vsaj enkrat preveliko količino hrane, kot smo jo sposobni pojesti.
Nekaj sem pa čisto pozabila, na bodočega starega ata in bodočega očka. Pri vsej evforiji sta kar nekako odrinjena. Ženske imamo pač ta privilegij, da damo novemu bitjecu življenje in ga varno nosimo, dokler ni sposobno samostojno zadihati.
In še čisto za konec. Vsi smo prepričani, da smo vsak po svojih močeh prispevali svoj delež k veselemu pričakovanju, in sedaj samo še blaženi pričakujemo tisti februar in tisto Valentinovo. Blagor nam!
V TIŠINI SLIŠIM SVOJO MISEL
Sedim v kmečki izbi, nekje na Bloški planoti. Ura je pozna in spanca ni od nikoder. Noč, tišina in globoka žalost obdajajo mojo dušo. V kotu te kmečke izbe leži nekdo, ki mi veliko pomeni, moja mati.
Samo njeno komaj slišno dihanje moti nočno tišino. Od bolezni izmučeno telo je samo še bleda slika klene kmečke ženske, ki ji življenje ni prizanašalo.
Moje misli odtavajo daleč nazaj v otroštvo, ko nas je kot koklja piščance vodila in učila življenjskih modrosti. Prizanesljiva ravno ni bila, vendar danes vem zakaj. Ni nas hotela izpustiti nepripravljene izpod svojih peruti.
Pozneje, ko sem odraslo stopala po svoji življenjski poti, sva se pogosto sprli. Obe sva močni osebnosti, po bloško trmasti in nepopustljivi. Nepremišljeno sva si izrekli prenekatero besedo, ki sva jo potem obžalovali.
Vsi ti davni dogodki so samo še spomin, ki se me v globoki tišini še bolj dotika. V mislih jo božam, se ji opravičujem in vem, da ona počne isto.
Ko mi misli odtavajo v prihodnost, vem, da bo tišina v tej kmečki izbi še bolj globoka in kmečka peč še bolj mrzla. In samo spomin nanjo bo kričal v to tišino.
