Vaje so pomembne za uspeh vsakega ansambla. Običajno muzikanti vadijo tam, kjer najbolj motijo številne sosede. Poskočni fantje niso bili nobena izjema. Ansambel je bil v domačem kraju priljubljen gost na veselicah in zabavah. Že lep čas so se pripravljali na snemanje svoje prve zgoščenke. Prizadevali so si, da bi se znašli v samem vrhu domače muzike, tako kot desetine njim podobnih.
Harmoniko je igral vodja ansambla, Lojze. Kitarist Tone je bil tapetnik in velik ljubitelj ženskega spola. Basist Jože je vozil viličarja v mlekarni in je veljal za častilca vinske kapljice. Trobenta je bila v rokah ključavničarja Ivana, ljubitelja žensk in vina. Klarinetist Vinko je imel zelo strogo ženo. Neprestano se je zgražal nad kolegi, ker so si privoščili vse tisto, česar si on ni upal. Pevka Suzana, za prijatelje Suzi, je bila odrezava in vedno za šalo pripravljena prodajalka v mesnici. Pevec Marjan je bil zaposlen v prometnem uradu na avtobusni postaji. Poleg petja je bil zadolžen, da je na veselicah pripovedoval šale. Neizmerno je občudoval svoj glas in samega sebe. Na vaje Poskočnih fantov je prihajal samo občasno, ker je prepeval tudi v drugih ansamblih.
Prostor za vaje jim je enkrat tedensko odstopila samopostrežna restavracija. Sprva ni nihče razumel, zakaj so jim dovolili vaditi v jedilnici za osebje in to v času, ko so prihajali kuharji na večerjo. Šušljalo se je, da ima lastnik pri tem svojo računico. Osebje se je v času vaje mnogo hitreje vračalo na delo. Nekateri so se celo odrekli obroku in ostali za štedilnikom.
Fantje so se dobivali ob sredah zvečer. Ko je prisopihal zamudnik Tone, je Lojze vključil ozvočenje, napovedal skladbo in vaja je stekla. Harmonika se je raztegovala v neugnanem ritmu, vendar jo je hotela kitara prehiteti za vsako ceno. Bas je ubiral zdaj hitro in spet počasi, da se ne bi komu zameril. Klarinet in trobenta sta igrala kot se jima je zdelo pošteno in prav. Suzi je vedela, da se morajo vsi prilagoditi pevcu in se ni pustila motiti. Pela je valček Tri solze sreče, za katerega je sama napisala besedilo, melodijo pa Lojze.
Ko so utihnili instrumenti, so se oglasili fantje. Iskali so krivca za napake. Lojze je očital Tonetu, da je bila kitara prehitra, ta pa se je razvnel:
»Ti si bil prepočasen.« Lojze je popustil, nobenega razumevanja pa ni pokazal za basista Jožeta, ki se je tako trudil. Očital mu je, da je prav on pometal vse iz ritma. Jože se je nemočno izgovarjal, da ga je ves čas motilo, ker trobenta in klarinet nista uglašena.
»Res, fantje, uglasiti se bo treba«, je odločil Lojze. Da bi skrajšali ta zamudni postopek, so se uglasili vsi hkrati. Piskali, brenkali in trobentali so drug čez drugega in na koncu so bili samo nekoliko drugače razglašeni kot prej.
»Začnimo še enkrat in vsak naj pazi na ritem! En, dva, es ...«
Tedaj je odpovedalo ozvočenje. Lojze se je lotil muhaste skrinje z izvijačem in s kletvicami, ostali so mu pomagali z nasprotujočimi si nasveti. Suzi je štela v nemi mikrofon od ena do tri. Kuharji in kuharice so se privoščljivo muzali, dokler ni aparatura nepričakovano zahreščala in zapiskala, da je šlo do kosti. V hipu so spustili žlice iz rok, vstali kot eden in zapustili jedilnico.
»Fantje, zdaj gre zares. Do snemanja imamo zelo malo časa. Tudi na radiu nas čakajo. Včeraj sem govoril s Čričkom, ki je tam glavni.«
Lojzetove besede so napravile na vse močan vtis: Tri solze sreče so končali skoraj hkrati.
Vaja se je počasi iztekala. Lojze je v večnem iskanju novega sklenil, da bo popestril zvok ansambla. Glasno je razmišljal, da bi bila pojoča žaga prava stvar, ker ima mile zvoke in ljudje radi kupujejo milo domačo glasbo. Jože je ugovarjal, češ, da citre po milini prekašajo žago a ga je Lojze sklatil:
»Povej, koliko ansamblov ima pojočo žago? Vidiš, za to gre, da bomo prvi.«
»Če tako gledaš, tudi fagota nima nihče«, je z narejeno resnostjo pripomnil Tone.
Lojze je nenavadni predlog resno premlel vendar daleč naokoli ni bilo nobenega fagotista.
»Kdo je fagot«, je zanimalo Suzi. Njej se je zdel fagot tako podoben besedi »falot«, da je mislila, da gre za novega pevca.
Vinko je že stal pri vratih s klarinetom pod pazduho in nestrpno pogledoval na uro:
»Jaz grem, nogometna tekma se bo začela čez deset minut. Povejte, kdaj se dobimo.«
»Fantje, v nedeljo bomo igrali v Junčjem dolu. Dobimo se ob štirih. Bodite točni in vadite za snemanje«, jim je polagal na srce vodja ansambla.
Njegova prošnja je bila zaman, ker so fantje že odhiteli vsak po svoje in četudi bi ga slišali, ne bi igrali nič bolje in nič slabše.
KAKO SI KAJ
Oni dan sta se srečali Irena in Nada.
»Kako si kaj,« je vprašala Irena.
»Ah, saj veš, tako pač. In ti, kako si kaj,« je zanimalo Nado.
»Ah, saj veš, tako pač,« je odgovorila Irena in obe sta bili zadovoljni, da sta se tako lepo pogovorili. Nada je povedala Majdi, da je srečala Ireno.
»Kako je z njo,« je zanimalo Majdo.
»Ah, saj veš, tako pač.«
Majda je bila zelo vesela dobre novice o stari prijateljici.
Če vas torej kdo vpraša »kako si kaj«, je prav, da odgovorite čisto na kratko: »tako pač«. Povejte to z glasom, v katerem je enaka mera trpljenja in radosti. To je vse, kar želi slišati sogovornik. Ne bodite nadležni in ne utrujajte ga z nadlogami, ki vas tlačijo. Se naj pokori ob suhi skorji in deževnici, ker ima sam hišo, vi pa čemite v podnajemniški luknji? Bodite torej obzirni, vsakomur zadostujejo lastni križi in težave.
Še bolj nespametno bi bilo, če bi žareli od sreče, ko vas vprašajo »kako si kaj«. Kaj naj počne človek s tujo srečo? Poštenjak vas bo preziral, ker poštenjaki nimajo s srečo nobenega opravka. Še prijatelji vam bodo privoščili manjšo katastrofo. Če torej doživljate raj na zemlji, s tem nikar ne dražite ljudi okrog sebe.
Če pa želite, da bi vam kdo za trenutek prisluhnil, mu potožite nad svojim zakonskim življenjem. Pokažite sestradanega rdečelasca in ga povežite s svojo nezvesto ženo, ki jo takoooljubite. Ljudje se bodo blagrovali, ker niso nikoli nikogar ljubili in vam bodo zato posvetili nekaj dragocenega časa.
Povejte prijateljici, da vam je po zadnjem prepiru ostala od servisa za dvaintrideset oseb, samo omačnica. To ji bo dobrodošlo potrdilo, kako modro je ravnala, ko je spravila porcelan na podstrešje.
Vseeno boste zbudili pozornost le enkrat. Že naslednjič vam bodo očitali, da ste figa mož, ker niste držali obljube in ustrelili ženinega ljubimca. Prijateljica vam bo priznala, da sta z možem v vzornem zakonu pobila toliko steklenine, da so vaše črepinje prava malenkost.
Slej ko prej boste spoznali, da s svojim življenjem ne morete nikogar presenetiti. Vsem se je že zgodilo kaj podobnega. In ker je tako, je več kot dovolj, da odgovorite: »tako pač«, če je kdo tako prijazen in vpraša: »kako si kaj«.
Saj vsi vemo, kakšno je življenje.
O DEŽNIKIH
Kolega Matevž je prišel v službo nasmejan in samozavesten:
»Poglejte, zunaj lije kot iz škafa, jaz pa sem uporabil isti dežnik že tretjič. To je čudež. Kadar sem kupil dežnik, sem vedel, da ga vidim prvič in zadnjič. Zdaj je vse drugače. Imam tri dežnike: eden je moj, dva je nekdo pozabil pri meni. Vendar ne sprašujem kdo. Če pomislim, koliko dežnikov sem zgubil, vem, da jih je na svetu dovolj za vse. V dežju naj vzame vsak prvega, ki mu pride v roke in vse se bo pravično izšlo.«
Zlatko je bil moker kot miš. Dežnik, ki ga je sunil v gostilni, je po nekaj korakih dokončno razpadel. Ko se je naveličal vedriti pod napuščem, je stekel v bližnjo točilnico in vprašal, če so našli kak pozabljen dežnik. Pokazali so mu pestro zbirko v vedru pri vratih. Vzel si je čas in izbral takega, ki mu še danes dobro služi.
Dežnik ni mrtva stvar. Tisti, ki mi ga je posodila prijateljica, je bil kljubovalne narave. Že ob rahli sapici se je obračal in trgal iz rok. Na avtobusni postaji sem ga hotela zapreti a se je upiral do konca. Voznik me je gledal, kot gledajo šoferji mečkače. Ko je sprevidel, da dežnika ne obvladam, je odpeljal brez mene.
Ko razprem svoj dežnik, začne lesti skupaj in se ustavi na pričeski. Že nekajkrat sem ga nalašč pustila v trgovini pa je vedno kdo pritekel za mano:
»Gospa, dežnik ste pozabili!«
Pokvarjenega dežnika se zlepa ne boste odkrižali.
Ludvika grozno razkači, ko dežnika ni več tam, kamor ga je odložil. Sklenil je, da bo v naslednjega vgradil smodnik in boksarsko rokavico. To naj bi zmikavta spametovalo, da bi vedel, kaj se spodobi.
»Kako pa bo dežnik ločil lastnika od tatu,« smo vprašali.
»Dobro vprašanje,« je prikimal in se lotil dela. Prodajalci dežnikov, ki jim gre le za dobiček, so sporočili, da jih njegov izum ne zanima. Mi pa Ludvika spodbujamo, naj konča začeto. Nestrpno čakamo na dan, ko dežnik ne bo več menjal lastnika.
