Rada bi spet kdaj bila
mlada in sočna roža dežele,
ki jo obletavajo nemirni metulji,
domovala v hiši ob žuborečem potoku,
poslušala njegovo šumenje,
najlepšo melodijo svojega
razbitega otroštva.
Z ljubljeno staro mamo
se potepala po pohorskih hostah
in ob njeni varni roki
spoznavala in občudovala
barvito cvetje in rastje,
sledila lahkotnemu letu ptic,
jadrala z igrivim vetrom,
se zleknila v mehke oblake,
hodila z njo skozi gmajno
in redek gozd,
s plavo kanglico po mleko
ter se doma v opoju njene ljubezni
varno potopila v njeno blago naročje.
Bom še kdaj čista,
poljska roža dežele,
ki jo zla usoda je obšla,
in začutila v sebi mir?
