Bodi zarja,
ki razredčuje meglo
tega,
kar zaznavajo kocine
in čemur se
odpirajo brbončice
v brezčasje
naraščajoče glasbe.
Bodi nota
z violinskim ključem
na vršičku jezika,
ki ga edino še razumem.
DEPRESIJA
So dnevi ko me do nerazumnega joka
spravlja nedolžno žgečkanje cvetočih trav
in ko sem nestrpna do zorenja grozdnega neba,
pa se mi zdi, da me zemlja noče pri domači mizi.
Zazidajo me megle. Obmolknem. Otrpnem.
Moja nevedna smrt me sprašuje
kje, na katerem drevju, na kateri veji
gnezdijo gluhonemi ptiči.
Prisluhnem.
Povzdignem oči… Nič…
Le veter, ki čez sivo obzidje dneva napenja
brezbarvne strune tankočutnih lir.
Po tihem se jih dotikam
z trepalnicami iz katerih se cedi
še topla barva
iz tuba mojih žil.
INDIFERENTNOST
Dokler se ne zruši
iz te hiše
se ne bo premaknil nihče.
Navadile so se oči
na abstraktne zvezde,
ki ukrivljene kukajo
izza šipe razmajanega okna.
V mrak omare odvrženi predpasnik
že dolgo ne kolca.
Prah, pozdravljen od alergije,
ga ni pomotoma na omenja,
pa se ni debela ura več ne pregiba,
da sezuje umazane čevlje.
Brezskrbno se giblje
od levega do desnega kota,
ne ozirajoč se na sence,
ki poglobljene vase
lezejo po spolzki steni
in mislijo, le mislijo,
da bodo nekam prišle.
LEGLO
Včasih
in ko nikogar ni
zaškripajo tla od kresničk
iz degeneriranega legla,
ki brez oči in brez kril
lezejo ena čez drugo,
ne vedoč nič o tem
kako blizu je Mesec
naseljen z stoletnimi otroki,
ki mečejo igrače
in zasipajo okna
edine sobe, ki še ima zidove,
med katerimi se
tiste ubožice
gnezdijo
ne, da bi vedele,
da jim v trebuhu
utripajo zvezde.
INTONIRAJ
Zaigraj note tistega
kar se lušči iz slutnje
v bleščečo tenjo
pocinkane zvezde
na vogalu ozke
ljubljanske ulice,
kjer violina snežinkami
poje pesem,
ki se imenuje Ljubezen.
Igraj počasi,
dokler se ne bo
dehteča struna,
vsa voljna upogibala
blazinicami,
za katere hranim
ognjeni ples
v kristalni dvorani
vesolja.
PODOŽIVLJANJE
Mogoče zato,
da dokončam nizanje kristalčkov,
ki od skrajnega roba trebuha
vodijo do ognja sredi popka,
se zbujam v ista decembrska jutra.
Postajajo mi vse bolj sprejemljiva
molčeča usta,
s katerimi razpihujem nanose časa
z spiralnega mozaika,
ki me vleče
v šepetanje deklice,
ki s polno kiklo marjetic
začenja z besedami »ljubi me«
in med prstmi,
vijoličnim od negotovosti,
obrača majhno hrapavo sonce,
da bi ga, potem, oskubljenega položila
med strani debele knjige,
v kateri je vse mogoče,
tudi to, da več ne jočem.
PREDEN SE ULEŽEM
slekla bom črno obleko,
dokler je še nekaj moči
v mojih prstih,
zdaj, ko še čepim
na njenih robovih
jo bom stisnila med pesti
in povlekla
čez pete, kolena,
čez popek, prsi,
čez glavo in hišo,
čez nebo in najbolj
oddaljeno galaksijo;
da se nikdar več
za nobenega ne bi
tako tesno oprijela.
ROTIM VAS
naj mi ga nihče ne omenja,
dokler mi nespečnost, drhtečih kolen,
rojeva nedonoščke sna v grenkobo jutra.
Rotim vas, naj mi ga nihče ne omenja,
dokler čarovnija na dlaneh vetra
kipi od vonja mojega odprtega telesa
in popolnosti njegovega objema.
O, rotim vas, naj mi ga nihče ne omenja,
dokler ne postanem popoldanska senca
sončnega dneva, ki se naježene trave
trdo oprijema in dojema
da nebo svojih vrat nikoli ne zaklepa
SPOMINI
Iz te sobe
so se umaknile stopinje
in so se naselili porcelanski ptiči.
Včasih, na prstih pridem noter,
da jih navijem s medeninastim ključem,
ki mi visi okrog vratu in hladi popek.
Za sabo skrbno zapiram vrata
iz strahu,
da se bodo razletele znotraj hiše
in, da jih ne bom mogla uloviti,
preden se zaletijo
v okensko steklo
z narisano sončnico.
ZAŽELIM SI
včasih, recimo kot zdaj,
v tem trenutku, vzeti tvojo roko,
stisniti najine dlani,
nežno, tesno,
tako tesno da pozabijo žile
kje so jim izviri, kje izlivi;
in tako, ko bi se megla slačila v svit,
spet bi se lahko ulegla,
mi dva brez dva popka,
mi dva brez kože, mesa,
izven zemlje, izven peska,
ki ločujeta korenine od bele rasti vsega
in maha in kostanjev in kamnov
in naju, ki se, glej, že pretakava drug v drugega,
v tem nedokončanem prostoru,
mojega, tebi zaprtega zraka
in tvojega, meni odprtega mraka
