v stari nočni hiši
cvilijo miši.
S škrbastmi zobmi bom obrala grozdje
in odšla k prvemu vrtnarju, da me oplodi.
Ljudje bodo nejasno plavali
pod oblaki n molili dolge nosove troedinemu Bogu,
da še ne bi kmalu umrli.
V kleti poletava krompir
in moti nočni mir dveh,
ki prekipevata od ljubezni.
Le daleč na vasi mizar pripravlja krste,
zaradi dolge vrste
ob koncu jeseni.
Kako lepo je na potnem telesu
otopeti od množice snežink,
ki se zaletavajo v zaledenela okna.
Ljudi ni, da bi grizli razpokano repo,
raje se plodijo za zastrtimi okni hiše
in mislijo na verajšnji pogreb.
Mihar ima vedno prav
in vrsta se počasi manjša.
Sanje o rumenih lampijončkih odplavajo
nekam daleč in topijo sneg.
Življenje počasi topli
in mizar pripravlja zibelke.
Včeraj sem bila pri zobozdravniku
in zakopala noge v zemljo.
Vse je tako kot lani
in zaman čakam na spremembo.
Stopam počasi, ker sem noseča,
od sadu pomladne zemlje.
Vse se topi in mizar je odšel na delovno izpopolnjevanje.
V vasi ni ljudi, in jaz požiram hiše,
da bodo začeli znova.
Pomlad ni ničesar vredna,
če se ne rodiš,
da boš lahko prižigal lampijončke na
tristo obratov
