1. september 1998 – I. letnik
Večerni dež ne bo prenehal, dokler je greh v meglo zavit, naprej bo lilo in bo veter pihal, da najde mesto, kjer je skrit.
In le takrat, ko bo opran, ko blatno noč popije dan, šel boš naprej, videl življenje in gledal mu v oči pokesan.
Glava je polna sadov in lupin s cest pobranih, pred zrcalom visečih. Se vedno obračajo vame.
Glava je bolna od težkih spominov.
Posadil bom novo drevo, takšno, ki mu ne vem imena. Naj le raste, raste v nebo.
Zakaj sem tu? Ker tu so gore, zvezde, luna, sonce, vse višave, kar jih svet premore. Z njimi spim in z njimi bom do konca.
Daj mi bog še nekaj let, da se povzpnem še na pečine, da vidim vse moje širine, tja, kamor kralj Matjaž je hodil posedet.
Listje je odpadlo, kjer je nekoč kipeče brstelo in tisoč cvetov kot kresničke je v zgodnjem jutru cvetelo.
Listje je odpadlo, kjer so čebele brenčale, in je njih glas tako spokojno zvenel, da so še trave zaspale.
Listje je odpadlo, krošnje ogolele ždijo, od vetrov in dežja zbita na Vrtnarja čaka zemlja pokrita.
