O, nesrečno hrepenenje,
s tisoč vezmi mi uklepaš srce,
tisoč nevidnih, tajnih sil
mi trga vsaksebi ubogo srce.
In vsako pomlad smeh in solze v očeh
in vsako pomlad to bolno pričakovanje,
te zlate, neutešene sanje,
vsako pomlad slutnja o življenju
in vsako pomlad vdana v srcu - smrt.
Drugačnost - je drugačna,
Drugačna od nedrugačnosti.
Bolj živa, sočna, vznemirljiva
in manj temačna.
Bolj izvirna
in nemirna.
Manj mlačna,
kot da je lačna drugačnosti.
Kot da je v njej več zračnosti.
Za koga pa drugačnost je - napačna.
MELODIJA
Skoz gosto meglo se prebija,
otožna kot jok, melodija,
v plašč svoj zavija jo mrak.
Da pljuskajo k bregu valovi,
se zdi, ko se mehki glasovi
ob mokri odbijajo tlak.
Med drevje se zvoki gubijo,
na vejicah - strunah - brnijo,
kot solze na njih obvise.
Akord za akordom zamira,
nič več skoz meglo ne prodira;
utihne kot strto srce . . .
O,
ljub,
o, drag,
poljub
sladak,NOČNI GOST mehak in
ljubezniv
nasmešek bledi –
pramen mesečine!
Prijateljski obisk,
prijazen, dobrodošel
gost v samoti moji!
Srebrni žarek mesečine!
Srebrni si kazalec vélike
vsemirske ure …
Neslišno, mehko zdrsneš
čez številko, neznatno, ubogo
zemeljsko to bilko, usmiljeno
ji zbrišeš drobec bolečine …
Po ulici odmeva
tvoj korak.
In moj.
Z ritmom misli in srca se spaja.
Brez besed
zgovoren najin je pogled,
topel in mehak.
Spet in spet
neznana me toplina vso navdaja,
da tako s teboj
bi šla, šla bi naprej in kar naprej,
brez misli, cilja in po poti tej
brez konca.
V somraku vstane
kakor past
pred nama žičnata pošast - sovražni kozel.
In konec je vsegá:
poti, korakov, ritma.
A toplina,
prej nežna
vsa,
je žgoča zdaj.
In plane
v naju neizbežna mržnja
in nemočni srd
občutiva oba,
ko odhajava nazaj:
kako, kako presekali ta gordijski bi vozel?!
Pesmi so iz knjige »TIHA URA«, ki je izšla v zbirki »MARIBORSKA LITERARNA DRUŽBA« pri Mariborski literarni družbi.
