Zamegljeno je pred dežjem, poslušam glasbo, čutim nemir, življenje je tu pred menoj, naj ga lovim ali naj se prepustim mirnim, počasnim udarcem srca, listom tišine?
Naj dovolim presežek molka v neskončno globino sebe ali naj kot običajno plebejsko sproščen verjamem, da tisto, kar prihaja ni odvisno od mene.
Dvom je začetek literature, literatura je ubesedeno in materializirano premišljevanje o življenju
O TEBI SEM ŽELEL GOVORITI
Pred zoro, ko je najbolj temno, v nedeljo,
sklonjen nad belino papirja, zastanem.
Mrk in namrgoden kot ostareli volk,
v hladu in temi jazbine, posvečeno in
potrpežljivo do neskončnosti ližem odprte
rane.
Zastanem in celo večnost molčim.
A o tebi sem želel govoriti.
KO ME POKLIČEŠ IZ VEČNOSTI
Ko me pokličeš iz večnosti, objet od glasbe,
listov suhega cvetja in mesečine,
zadrgetam.
Postanem misel, magnetni tigrček,
ki hiti na srečanje, spremlja ga bučanje klica jelena,
v večerni meglici,
lajež nevrotične ure.
PREBUDIM SE, KO ME ZARATRUSTRA S KOMOLCEM SUNE POD REBRA
Ko se združita utrujenost in žalost postanem ranljiv,
že malenkost je dovolj, ena sama beseda, da zajočem. Seveda le redko pred drugimi ljudmi, nevzgojeno je, neprimerno je,moškemu se ne spodobi. Rad bi povedal, da obstajajo trenutki, ko se trudim skriti svojo ranljivost, obenem pa nagonsko planem v bes, spremenjen v strašnega bojevnika Barbargenija, ki je brez usmiljenja, ki ne oprošča niti lastnih slabosti.
Kasneje mi je žal, ker kmalu začutim kako me Zaratrustra s komolcem sune pod rebra. Sprejemam, da sem čustven in ranljiv poet, samo, ko se človek navadi, mu postane vseeno, življenje je tako ali tako stkano iz milijarde nasprotij.
Zato mi ne preostane drugega, ko da se oklenem kril najplemenitejših čustev ljubezni in prividov, poletim, poln varljivega upanja na poti k lepšemu svetu, ki ga morda nikdar ne bo, a to ne spremeni hrepenenja, da preko ljubezni in čustev do ljudi vztrajam v tem upanju.
PRIPOVEDUJE SE MI
Morda ni tako hladno, da mi zmrzuje pod jezikom, koliko ledenih sveč srca, ki so skrite pod zavihki streh. Lomim jih v enakokrak trikotnik, nato se igram z vprašalnikom, z njim igram hokej. Prozorne se mi smejejo in drsijo po flomastru.
Govorijo mi, da je belo v mraku črno. Žalost je podnajemnik zmrzali. Podčrtam spiralno hipotenuzo, toliko, da se ogrejem. Da začutim življenje. Da se omrežim z ukoreninjeno prihodnostjo. In počasi potujem po začrtanih smernicah. Naj se govori kako lepo mi je, ko se vzpenjam.
Da zmrzneš.
(iz knjige: Nenajavljeno kot smrt Banatski kulturni centar Novo Miloševo 2011)
Radovan Vlahović
ZGODNJE JUTRANJE MISLI
Zamegljeno je pred dežjem, poslušam glasbo, čutim nemir, življenje je tu pred menoj, naj ga lovim ali naj se prepustim mirnim, počasnim udarcem srca, listom tišine?
Naj dovolim presežek molka v neskončno globino sebe ali naj kot običajno plebejsko sproščen verjamem, da tisto, kar prihaja ni odvisno od mene.
Dvom je začetek literature, literatura je ubesedeno in materializirano premišljevanje o življenju
O TEBI SEM ŽELEL GOVORITI
Pred zoro, ko je najbolj temno, v nedeljo,
sklonjen nad belino papirja, zastanem.
Mrk in namrgoden kot ostareli volk,
v hladu in temi jazbine, posvečeno in
potrpežljivo do neskončnosti ližem odprte
rane.
Zastanem in celo večnost molčim.
A o tebi sem želel govoriti.
KO ME POKLIČEŠ IZ VEČNOSTI
Ko me pokličeš iz večnosti, objet od glasbe,
listov suhega cvetja in mesečine,
zadrgetam.
Postanem misel, magnetni tigrček,
ki hiti na srečanje, spremlja ga bučanje klica jelena,
v večerni meglici,
lajež nevrotične ure.
PREBUDIM SE, KO ME ZARATRUSTRA S KOMOLCEM SUNE POD REBRA
Ko se združita utrujenost in žalost postanem ranljiv,
že malenkost je dovolj, ena sama beseda, da zajočem. Seveda le redko pred drugimi ljudmi, nevzgojeno je, neprimerno je,moškemu se ne spodobi. Rad bi povedal, da obstajajo trenutki, ko se trudim skriti svojo ranljivost, obenem pa nagonsko planem v bes, spremenjen v strašnega bojevnika Barbargenija, ki je brez usmiljenja, ki ne oprošča niti lastnih slabosti.
Kasneje mi je žal, ker kmalu začutim kako me Zaratrustra s komolcem sune pod rebra. Sprejemam, da sem čustven in ranljiv poet, samo, ko se človek navadi, mu postane vseeno, življenje je tako ali tako stkano iz milijarde nasprotij.
Zato mi ne preostane drugega, ko da se oklenem kril najplemenitejših čustev ljubezni in prividov, poletim, poln varljivega upanja na poti k lepšemu svetu, ki ga morda nikdar ne bo, a to ne spremeni hrepenenja, da preko ljubezni in čustev do ljudi vztrajam v tem upanju.
PRIPOVEDUJE SE MI
Morda ni tako hladno, da mi zmrzuje pod jezikom, koliko ledenih sveč srca, ki so skrite pod zavihki streh. Lomim jih v enakokrak trikotnik, nato se igram z vprašalnikom, z njim igram hokej. Prozorne se mi smejejo in drsijo po flomastru.
Govorijo mi, da je belo v mraku črno. Žalost je podnajemnik zmrzali. Podčrtam spiralno hipotenuzo, toliko, da se ogrejem. Da začutim življenje. Da se omrežim z ukoreninjeno prihodnostjo. In počasi potujem po začrtanih smernicah. Naj se govori kako lepo mi je, ko se vzpenjam.
Da zmrzneš.
(iz knjige: Nenajavljeno kot smrt Banatski kulturni centar Novo Miloševo 2011)
