Marika je iskala mamico. Prebujala se je iz spanja, tavala z mislimi in sploh ni vedela, kje je. Klicala je mamo in jo prosila, naj jo vzame k sebi.
Skozi okno je sijala velika bleda luna. Nasmehnila se ji je, jo z nežnimi žarki pobožala po ličkih in ji šepnila, naj kar mirno spi.
A Marika se ni mogla potolažiti. Prosila jo je, naj jo odpelje k mamici.
»Dobro, pokazala ti bom pot do nje, vendar je to dolga in naporna pot:« je rekla luna.
»Hoditi moraš vedno po moji bledi rumeni poti. Če boš šla po zlati, te bo sežgalo sonce. Zaiti ne smeš niti na belo pot, kajti na njej bi zmrznila in nikoli ne bi srečala svoje mame. Da boš laže dosegla mesečevo mesto, v katerem je tvoja mama, ti podarjam lučko. Z njo boš lažje potovala skozi težka močvirja in skozi pustinje, čez hribe in po dolgih dolinah.
Marika je odšla na pot. Bliskala se je zlata sončna pot, a ni stopila nanjo. Prestajati je morala vročino, mrazilo jo je, a lunina lučka jo je peljala naprej. Vabila jo je bela pot, a tudi ni stopila nanjo.
Prispela v mesečevo mesto. Spraševala je sence, kje naj išče mamico in končno le prispela do nje. Mamica je bila kot s sencami in luninimi žarki naslikana podoba na vodi. Marike se je razveselila, abila je žalostna.
»Marika, ni še prišel tvoj čas, hitro moraš nazaj k rejnikom. Spoznala boš, kako zelo te imajo radi,« ji je z med solzami govorila.
Marika se je razjokala, tako silno, da je pregnala brezkončno bolečino, ki jo je stiskala v prsih.
Položila lunino lučko na mamin grob.
Prebudila na svoji postelji. Pri njej sta bila zaskrbljena rejnica in zdravnik.
Zdravnik se je oddahnil in veselo rekel rejnici:
»Tako, najhujše je minilo, zdaj potrebuje samo še veliko spanja, da si odpočije.«
»Hvala bogu, vročina ti je padla, mislili smo te že odpeljati v bolnišnico,« je rekla rejnica. V njenih besedah in objemu je Marika začutila veliko ljubezni.
Zunaj je sijala čisto nad jutranjim obzorjem velika bleda luna.
Še preden se je prav zavedala, je rekla prvikrat s tihim glasom skrbnici v uho:
»Mama.«
Marika je iskala mamico. Prebujala se je iz spanja, tavala z mislimi in sploh ni vedela, kje je. Klicala je mamo in jo prosila, naj jo vzame k sebi.
Skozi okno je sijala velika bleda luna. Nasmehnila se ji je, jo z nežnimi žarki pobožala po ličkih in ji šepnila, naj kar mirno spi.
A Marika se ni mogla potolažiti. Prosila jo je, naj jo odpelje k mamici.
»Dobro, pokazala ti bom pot do nje, vendar je to dolga in naporna pot:« je rekla luna.
»Hoditi moraš vedno po moji bledi rumeni poti. Če boš šla po zlati, te bo sežgalo sonce. Zaiti ne smeš niti na belo pot, kajti na njej bi zmrznila in nikoli ne bi srečala svoje mame. Da boš laže dosegla mesečevo mesto, v katerem je tvoja mama, ti podarjam lučko. Z njo boš lažje potovala skozi težka močvirja in skozi pustinje, čez hribe in po dolgih dolinah.
Marika je odšla na pot. Bliskala se je zlata sončna pot, a ni stopila nanjo. Prestajati je morala vročino, mrazilo jo je, a lunina lučka jo je peljala naprej. Vabila jo je bela pot, a tudi ni stopila nanjo.
Prispela v mesečevo mesto. Spraševala je sence, kje naj išče mamico in končno le prispela do nje. Mamica je bila kot s sencami in luninimi žarki naslikana podoba na vodi. Marike se je razveselila, abila je žalostna.
»Marika, ni še prišel tvoj čas, hitro moraš nazaj k rejnikom. Spoznala boš, kako zelo te imajo radi,« ji je z med solzami govorila.
Marika se je razjokala, tako silno, da je pregnala brezkončno bolečino, ki jo je stiskala v prsih.
Položila lunino lučko na mamin grob.
Prebudila na svoji postelji. Pri njej sta bila zaskrbljena rejnica in zdravnik.
Zdravnik se je oddahnil in veselo rekel rejnici:
»Tako, najhujše je minilo, zdaj potrebuje samo še veliko spanja, da si odpočije.«
»Hvala bogu, vročina ti je padla, mislili smo te že odpeljati v bolnišnico,« je rekla rejnica. V njenih besedah in objemu je Marika začutila veliko ljubezni.
Zunaj je sijala čisto nad jutranjim obzorjem velika bleda luna.
Še preden se je prav zavedala, je rekla prvikrat s tihim glasom skrbnici v uho:
